Friko - Uršula Novak: ... plezalni podvigi v prihodnosti? Najtežje smeri v najbolj norih okoljih in najtežjih razmerah.
Pionirji plezanja, ki so s strahospoštovanjem zrli v El Capitan, si zagotovo niso mislili, kako močno se bo športno plezanje razvilo in s tem tudi spremenilo. Če si hočeš danes ustvariti ime, ni dovolj, da preplezaš nekaj osmic. Da bi te opazila javnost, z njo pa tudi sponzorji, so potrebni precej bolj eksotični in precej bolj »poetični« podvigi, ki so privlačni za oko in razkrivajo poleg mojstrske fizične in psihične priprave še nekaj več – in ta nekaj več je lahko tako posebna »arhitektura« narave kot arhitektura človeštva.
Najbolj znana svetovna plezlišča, ki jih lahko obišče tako rekoč vsakdo, ki za ta namen spravi na kupček nekaj denarja, plezalne javnosti že dolgo ne zadovoljujejo več. Nekateri plezalci so to ugotovili že pred časom, na primer Francoz Alain Robert, ki si je prepoznavnost ustvaril s plezanjem po najvišjih stavbah sveta. Dosežki človeške arhitekture pa so zanimivi tudi za naše plezalce, tako je Domen Škofic na primer preplezal stari solkanski most. Izzivov, ki jih pred plezalce postavlja sodobna arhitektura, zagotovo ne bo zmanjkalo – mostovi, stolpnice, svetilniki, katedrale, dimniki, veliki spomeniki iz pozabljenih režimov (kar nekaj jih je tudi na področju bivše Jugoslavije) in še marsikaj daje vedno nove izzive za vzpenjanje v višave.
Tisto, kar nam precej bolj jemlje dih, pa je seveda osvajanje novih, zanimivih kotičkov naravnega sveta, v katerem je množica neverjetnih skalnih formacij, preko katerih še ni začrtanih smeri. Tako je Chris Sharma skupaj z Stefanom Glowaczem marca 2014 raziskoval neverjetno podzemno dvorano Majlis al Jinn v Omanu in se iz nje tudi uspešno povzpel. V oktobru letos je David Lama v ravno tako poetičnem okolju soteske Baatara v Libanonu premagal pionirsko smer Avaatara. In sprašujemo se, kaj bo sledilo ... Kljub temu, da smo ljudje prepričani, da je odkrit že skorajda vsak kotiček sveta, se namreč vedno najde še kakšna neodkrita destinacija, s katero se lahko spopadejo najboljši. (Glede na to, da smo pred kratkim odkrili novo vrsto pračloveka in da vsako leto odkrijemo tudi cel kup novih živalskih vrst (celo sesalcev!), je skrb, da bi novih skalnih smeri zmanjkalo, zagotovo odveč.)
Kaj ostaja nepreplezano? Ena od lokacij, ki jemljejo dih, je gotovo gora Auyantepui v Venezueli, ki se ravno dviguje kar kilometer visoko, v kateri je fascinanten jamski sistem, z nje pa pada znameniti Angel Falls, najvišji slap na svetu (979 m padca). Od pomladi 2014, ko so jo odprli za turiste, izjemno privlači tudi jama Hang Son Doong oziroma Mammoth Cave v Vietnamu, ki velja za največjo jamo na svetu – vanjo bi lahko postavili stolpnice, posebna pa je predvsem zato, ker se v njenem osrčju razprostira tudi cela džungla. Sicer pa so lani v Vietnamu odkrili kar 20 novih jam, še mnogo več pa jih ponujajo Koreja, Kitajska, afriške države ... Poleg »navadnih« jam s kapniki so lahko za plezalce zanimive tudi mnoge solne jame in rudniki soli, kjer smeri verjetno ne bodo večraztežajne, lahko pa bodo izjemno težke in predvsem v estetsko popolnem okolju.
Kaj pa ledno plezanje? Zadnja zima, ki je postregla z neverjetno nizkimi temperaturami, je poskrbela tudi za zamrznitev Niagarskih slapov, ki jih je januarja 2015 preplezal Will Gadd. Prav tako pa lahko v ekstremih, ki niso omejeni samo na Himalajo, uživajo tudi alpinisti – eden zanimivejših podvigov je zagotovo lahko vzpon na 5.752 metrov visok in z ledenikom obdan ekvadorski vulkan Antisana, ki mu sledi spust v sam krater. (Vulkanskega izbruha ni bilo že 200 let, zato naj bi bil vzpon varen in ga tudi »turistično« ponujajo – a nikoli se ne ve!) Sicer pa, če smo pri vulkanih, ti niso najbolj peklenski. V Turkmenistanu zeva v zemlji ogromen krater imenovan Door to Hell (Vrata v pekel), v katerega se je pred letom dni prvi spustil Kanadčan George Kourounis. Goreči krater je nastal, ko se je sesedel strop jame, polne zemeljskega plina. Da bi tega odstranili, so ga leta 1971 zažgali – prepričani so bili, da bo pogorel v nekaj tednih, vendar neprekinjeno gori že celih 44 let. Ima kakšen nor plezalec željo, da bi si nekoliko osmodil prste v prekrasni peklenski luknji?
Izzivov za prihodnje generacije plezalcev gotovo ne bo zmanjkalo, saj je naš svet poln še neodkritih in neraziskanih skrivnosti in norosti. Vsekakor pa so nam poleg teh všeč tudi tisti izzivi, ki hkrati širijo zavest o pomenu skrbi za prihodnost. Tako morda plezanje Chrisa Sharme na orjaško sekvojo letos poleti ni bilo najtežje plezanje vseh časov, vendar pa je bilo izvedeno v sodelovanju z znanstveniki, ki si prizadevajo za ohranitev narave. Kot je povedal Sharma, je kot majhen deček pričel plezati prav na drevesa. In zakaj ne bi v dobro dreves, ki so ga kasneje napotila na plezalno steno in mu pomagala vzljubiti višave, plezali tudi v prihodnje?
Uršula Novak
Naslovna fotografija: David Lama v smeri Avaatara.