Delo, Plus50 - Grega Kališnik: ... Jugoslavijo, torej Slovenijo, je pot do magnetičnih 8000 metrov vodila od Trisula, ki ni Triglav, ampak Trizob, prek Anapurne in Kangbačena na Makalu, uspešno v drugem naletu.

Desetega oktobra bo sobota, Ivč Kotnik verjetno nekje v hribih. A gotovo več kot šest jurjev niže kot tega datuma pred štirimi desetletji, ko je stal vrh osemtisočaka Makaluja.

Če bi Himajala, ostrešje sveta (neimenovana, bila olimpijsko prizorišče, bi Čopov Iztok, natančneje Špikov Luka, še v hlače ne spuščal, ko bi Jugoslavija, njuna zibelna domovina, imela že kopo kolajn. Sedmerico, med njimi Ivča, Ivana Kotnika. Ugotovim, da se mu ona od Beatlov, v tej ediciji že omenjena, Ko jih bom imel 64, prilega kot dereza na podplat zimskega čeveljca. Ivč ponazori, da je star kot Peca.

Od Trisula pa do ...

Hecno, z direktorjem velenjskega šolskega centra si sediva iz oči (njegovih) v oko (moje) v, tako mu pravi, sedanjem življenju, pogovarjava pa se o prejšnjem. Njegovem, kajpada. Za prihodnje nama je cajta zmanjkalo, saj veste, je le direktor.

Ivč Kotnik je alpinist, nekje sem slišal, da štajerske osvajalce imenujejo alfinisti, po onem junaku Nipiču, pa himalajist je. Pionir, ne pionirček dobe, ko je naše odpravarsko himalajanje svoj cepin zadrlo na tako redkem zraku kot velesilne iskalke nekoristnega sveta - Francija, Švica, Italija, Japonska, Otok s pomočjo svojih kolonij ...

Jugoslavijo, torej Slovenijo, je pot do magnetičnih 8000 metrov vodila od Trisula, ki ni Triglav, ampak Trizob, prek Anapurne in Kangbačena na Makalu, uspešno v drugem naletu.

Ivč Kotnik je bil leta 1975 zraven. Makalu na stran, dolgoletnega Velenjčana v ospredje.

»Začel sem v Kamniško-Savinjskih Alpah, ko se vpišem v rudarski šolski center, spoznam prave hribe.« Leta 1967 se vpiše v zimski alpinistični tečaj v Logarski, očitno uspešno, dve leti pozneje poleti spleza Čopov steber, leta 1970 gre s štajersko odpravo na Norveško, s Francijem Verkom ponovita zahtevno smer v 1100-metrski steni Trolltind. »En teden sva bila notri.« Pa še eno zelo težko, Šaleško smer v Romsdalshornu prvenstveno potegneta, v štirih dneh in pol. Želje pa so hotele više.

Leta 1971 nastopi Eiger, pot v Švico z motorji, javami, »to je vstopnica za večje zadeve, štirje Štajerci po treh dneh v steni se v drami vračamo iznad drugega ledišča, po klasični smeri«. Enega od štirih odnese plaz, a vrv zdrži. Leta 1973 je z Verkom Kotnik ponovno v Eigerju, po sedmih dneh preplezata japonsko diretissimo, »njeno prvo poletno ponovitev«. Na 1800 metrih take stene »doživiš vse, kar v Himalaji,« no, razen višine. Na vrh splezata tako pripovedujoč golih rok, »zmanjka nama vse opreme, na srečo najdeva nekaj japonskih ostankov«. Eiger je predsoba za Himalajo.

Leta 1974 gre medrepubliška odprava v Kavkaz, štirje Hrvati umrejo, dve trupli najdejo šele leta 2013, ko ju ledenik vrne.

Potalani

Makalu je Jugoslavija poskušala osvojiti že leta 1972, se je sfižilo. In potem leto 1975. Ivč Kotnik »sem bil edini Štajerec na odpravi«. Ta je bila megalomanska, štela je 21 članov, vodja je bil Aleš Kunaver, »najmlajši smo bili jaz, Viki in Nejčk,« torej Kotnik, Grošelj, Zaplotnik. Včasih je bil, poslušam, naš alpinizem razdeljen, Štajerci, Gorenjci, Primorci, »smo bili zelo potalani«. Že v Ljubljani pa kot študent spozna nekaj fantov, plezalcev, Neštajercev, mu je laže. Za Makalu se prijavi sam, »ne po navezah,« kar je verjetno plezalska sopomenka za zvezo. »Recimo, da je bil za Makalu izbran tedanji plezalski cvet. No, nekateri najboljši se niso prijavili.«

Delovali so kot ekipa, »seveda je vsak v notranjosti upal, da bo osvojil vrh, a tim je imel prednost«. Bila je enotnost, tedaj še brez bratstva, sami Slovenci so bili, ni bilo še medrepubliškega proporca, kakovostnega disproporca. In, morda najpomembneje: »Makalujevci ostanemo prijatelji za vse življenje.« Od vseh članov odprave »jih je pet magistriralo,« magister metalurgije naznači večnostno kategorijo. Makalu je bil poslednja slovenska stopnica v klub nacij, ki so osvojile osemtisočake, na vrhunski način, prek 3000-metrske južne stene, »to je bil ekstremen podvig, špica«. Ni šlo zgolj za športno-gorniški, šlo je za širši državni prestiž. Z odpravarji je tedaj dihala vsa država, informacije dobivala po metodi strici so mi povedali.

Oktoberfest

Pa je Ivču sprva šibkeje kazalo, »pod steno Makaluja hodimo 20 dni, z Jankom Ažmanom nosiva radijsko postajo, na kraj, od koder naj bi delovala, se izkaže, da zastonj, a hodila sva po popolnoma neznanih poteh, fantastično«. V tabor prišla z zamudo, se bala, da ne bo ne moči ne možnosti za vrh. In da bosta, če bosta, naveza. Pa se tako obme, da je Ivč vrh naskočil z Vikijem Grošljem. Šestega desetega 1975 sta bila na vrhu Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, ta zaradi okvare kisikove bombe postane prvi človek, ki je brez dodatnega kisika dosegel 8000 metrov in še osvojil vrh osemtisočaka. Dva dni pozneje Nejc Zaplotnik in Janko Ažman, desetega Kotnik in Grošelj, njima še Janez Dovžan. »Bile so grde izkušnje,« neverjetna Dovžanova zgodba, ki po samostojni osvojitvi vrha ni v prvi plan postavil svoje vrnitve v nedrje varnosti, ampak čakal obnemoglega, prepoznega Zorana Bešlina. Oba sta se vrnila, Bešlin plačal fizično visoko ceno, tudi Manfreda precejšnjo. »Aleš Kunaver je ob koncu v bazi spekel simbolično torto, bili smo srečni, da so bila na njej odkljukana vsa imena. No,« doda Ivč, »torta je bila nikakva.« Še to, Zaplotnik je umrl pod Manaslujem, Šrauf pod Mojstrovkami, Manfredo je pred nemalo meseci na kolesu avto do smrti zbil, štirje z vrha so še tu, še nemagistrirani.

Ko sta šla na vrh Grošelj in Kotnik, »je bil hud veter, snežni drobir mi gre za očala, dobim snežno slepoto«. Z očali ni nič videl, ker si jih je snemal, mu je pozebla ena roka. Pa imel je opekline po obrazu, od mraza. Dolgrede izgubi eno derezo, pade mu cepin, pa ga v temi po sreči najde.

»Če ne bi bilo Grošlja ...« verjetno ne bi bilo marsičesa, tudi tega teksta.

Kar se je Kotniku črnega primerilo, se mu je pozdravilo. Ni mu bilo namenjeno, da bi po svetu, ovenčan s slavo osemtisočaka ali še to ne, hodil v čevljih številka 27. Hecno? Srednje. Ali da bi bil višinski mrlič, leta ležeč tik izpolnitve sanj mnogoterih, ki, hodeč mimo tebe, ne vedo, ali bi ti za lažji korak stopili na (zaledenelo) ramo ali se to ne spodobi.

Štajerec v odpravi je imel občutno prednost. »Ko sem povedal vic, sem imel dva dni mir.« Ker so se toliko časa pretežno Gorenjci režali ali ga po tolikem času skapirali, nisva razdelala. Bil pa je, kot izobraženi rudar, odgovoren za snežne luknje, »te so moj izum, sem njihov avtor, noter bi lahko fuzbal igrali«. Bile so varnejše, prostornejše, toplejše od šotorov.

Glede kisika pa »nimam pojma, ali je moja bomba delovala. Verjetno je.« Kisik so imeli iz velenjskega rudnika lignita.

V spomin

»Z Vikijem želiva vsakega 10. oktobra nekaj skupaj splezati.« Včasih gre, včasih ne. V soboto bo Ivč skoraj gotovo v hribih, pa ne kje prav visoko, prav daleč, »13. oktobra gremo namreč jubilejno v Himalajo. Ob 40. obletnici Makaluja. Projekt vodi, kdo drug bi ga pa lahko, Grošelj. »Ob 30. obletnici na Ama Dablam nisem mogel, sem šel pa za obliž na Aconcaguo,« najvišji vrh Južne Amerike. »Če mi ne bi bilo nerodno, bi bil na vrhu v kratkih hlačah.« Tako je bilo toplo, no, njemu, drugi so zmrzovali.

Tokrat gredo »pogledat Nejčka pod Manaslu, pa Aleševo šolo,« Kunaverjevo gorniško šolo, ki jo je postavil v nepalskem Manangu, »zdaj pa propada,« pove Ivč, »ni denarja, ni učiteljev,« nato na verigo šesttisočakov Čulu, »računamo, da bi na enega, dva vrhova bruhnali,« govori Velenjčan, pa še kaj bodo postorili.

Njihov, njegov, makalujski Nepal pa je ugasnil, vedno je bil bistveno odročnejši od everestovskega, pa ga je nedavni potres še dotolkel, »morda bomo za to območje kako pomoč zbirali«.

Primerjava, nekoč sta bili v baznem taboru pod Everestom »dve odpravi hkrati, zdaj je tam mesto, od prvega do zadnjega šotora je ura hoje. Do baze pa vodi avtocesta.«

Ni vrha, je smrt

Po Makaluju je bil Kotnik v odpravi na Everest 1979., vemo, vrh sveta je bil osvojen, »jaz sem bil tedaj trikrat nad 8000 metri.« Ko so bili Kotnik, Borut Bergant in Vanja Matijevec na vrsti za vršni naskok, so morali na reševanje Staneta Belaka, Stipeta Božica in vodje šerp Ang Phuja, ki jih je ob vračanju z vrha ujel vihar. »Z Ang Phujem sem se že pogovarjal, mu že skoraj segel v roko, ko je omahnil.« Pred Kotnikom, v smrt.

Potem je bil Velenjčan v odpravi na Lhotse 1981., preplezali so južno steno, vrha ni bilo, potem je šel leta 1990 na Nanga Parbat. Mariča Frantar in Jože Rozman prideta na vrh, »jaz in kolega ju čakava pet dni. Spiva v eni spalki, kot da bi hodila.« Frantarjeva in Rozman se le vrneta v življenje, Kotnik je ob vrh. Pripomni: »Jaz sem en tak, da čakam! No, na Nanga Parbat so bili tako in tako »ena odprava revežev,« preprosto premalo, preslabo opremljeni za kaj še večjega. Vrh je bil vendarle odkljukan.

Je pred odhodom na Makalu Ivčeva žena zanosila, ja, bilo je prekletstvo žena himalajcev, to čakanje, strah, trepet, se bodo možje vrnili, »samo eden je imel tako ženo, da ga je spodbujala, naj le gre, naj osvaja«. Neverjetno za preostale. Spodbujanega ni več med živimi.

Kot tudi ne marsikaterega Ivčevih kolegov, soplezalcev, prijateljev. Ve, kako je, če prijatelja domov prineseš v škatlici za teniške žogice. In jo izročiš njegovi ženi. Tudi sam je imel scenarij, da bodo enkrat rekli: »Ivča so nazadnje videli ...«

Pa je drugače. »Sem zdrav, vozen, normalno servisiran, vzdrževan.« V nasprotju z mnogo mladimi alpinisti, ki so (p)ostali večno mladi, ima Kotnik možnost stati in obstati kot stari alpinist.

Ki so ga zanimale tudi druge gore, šaleške alpiniste je vodil v Južno Ameriko, bil v raziskovalni odpravi v Kirgiziji, v Tjanšanu, bil je v mongolskem Altaju, v Tibetu, na Kilimandžaru.

Spisal je Himalajski dnevnik, ki je v Večeru izjemno nakladen izhajal kot priloga, pa pred dvema desetletjema knjigo Dotik neba, svojo zgodbo, vzpon od Križevnika do Everesta.

Pleza zdaj pretirano ne, predvsem pozimi turno smuča in v prvi vrsti gorsko kolesari, bicikliral je po vseh Dolomitih, v Nepalu, bil leta 2004 in 2009 pod Everestom, ja, »zdaj v gore hodi drhal,« tako doma kot po svetu. In skoraj pozabi povedati, da z Alpami nima problemov, v žepu ima, kot jim rečejo, tri poslednje probleme Alp, poleg severne stene Eigerja še severni steni Matterhorna in Grandes Jorasses. Matterhorn leta 1976 z Zaplotnikom, Walkerjev steber v Jorassih leta 1989 z Grego Justinom in Marijo ter Andrejem Štremfljem.

Stari alpinist, ki pa bi bil kljub vsemu lahko že daljinsko voden, pa srečema ni. Pripovedovalec zgodb, ki počasi postaja zgodba.

Ded. Kar v Ljubljani pomeni stari ata, na Šaleškem pa dedec, možak. Kotnik je oboje.

GREGA KALIŠNIK