Dejan Koren: ... kaj ti je ljubše ...
Brez kakšnih posebnih načrtov sem letos zakorakal v poletje. Tako, da so se potem stvari začele odvijati, kar same od sebe in prihajale na moj koledar tiste, v katere sem v tistem trenutku najbolj verjel in jih posledično najbolj rad počel.
Počasi se mi dozdeva, da moje oko potrebuje večjo širino, da je malo utrujeno ves čas gledati isti grif, isto konico cepina … A ko po nekaj tednih znova obujem plezalnike in se navežem na vrv spoznam, da iskreno rad plezam, da to potrebujem kot zrak, le da so z leti vdihi daljši in globlji … ter, da je med njimi včasi praznina, lahko, če hočete, tudi počitek. Oziroma druga panoga!
Tak »kombiniran« način gibanja mi je najljubši, večino dni sem kombiniral kajak, tek, kolo in plezanje, včasih se mi je zdelo, da sem še čutil tisto gibanje Soče še potem, ko sem kolena grizel v strmo pot Rombona. 
In drugič hitre spuste s kolesom in trenutke umirjenosti ter koncentracije na majhnem grifu nekje nad mejo moje trenutne forme.
Že globoko smo zajadrali v poletje, ko se je končno prebudila »pošast« v meni, ki sem jo tako dolgo čakal in zahodna stena Montaža je tiso popoldne tako žarela, da me ni mogla pustiti hladnega, da bi odkorakal, kot da mi je vseeno in da se me rdeče barve sončnih zahodov več ne dotaknejo …
Potem sem mrzlično iskal soplezalce in ugodne dni, da smo smer začeli opremljat. V načrtu sta bila dva do trije dnevi, potem smo potrebovali pet dni, da je bila stvar pod streho.
Dolg dostop je ena izmed stvari, ki krasi to zakotno steno. Je pa ravno to tista protiutež, ki daje kompromis dolgemu dostopu na eni strani in krasno skalo, samoto, prvobitnost in brezmejno lepoto na drugi.
Smer je pravi biser nad globoko sotesko Clapadorie. 
Pne se v lepi in čvrsti skali, išče naravne prehode in jih tudi najde. 
Tudi meni se je na prvi pogled zdelo, da bo smer težja, da ne bo šale, da bo … A smer se lahko z leti, brez sklonjene glave vpiše v klasike. Ob zadostnem nivoju vplezanosti je tura res lepa, celodnevna in samota daje turi res tisto, kar v gorah mnogi iščemo pa ne najdemo ravno povsod.
Montaž, Skrita, a lepa pošast (VIII+, 800 m, 10 h)
prvenstvena – Tine Vidmar in Dejan Koren 11. avgusta 2015
Precejšnji del septembra sva s Stanko preživela v zahodnem delu Italije. Dolina Aosta v tem terminu ponuja najtežji gorski tek na svetu. Vsa cirkus Tor des Geantsa sva si ogledala od blizu, dobila precejšen vpogled v zakulisje tega pol milijonskega vrednega projekta, ki je letos bil šesti povrsti.
Osemsto tekmovalcev se je v nedeljo ob 10. uri, 13. septembra podalo na krožno turo, ki je dolga 330 kilometrov in ima 48 kilometrov višinskih razlik na poti do cilja. Podali so se v dež in sneg, ki jih je spremljal bolj ali majn vseh 80 ur in več. Dirka je bila tudi ustavljena za tri ure, zaradi trideset centimetrske nove snežne odeje, ki je zapadla na prelazu Col Loson. Trije gorski vodniki in trije gozdni čuvaji so takoj priskočili na pomoč in sami steptali pot čez 3299 metrov visok prelaz. Tekmo so po prihodu šestega tekmovalca v Courmayeur tudi uradno končali. Napoved je spet prinašala ohladitve ter sneženje in bilo bi enostavno preveč za izmučene tekmovalce, ki so bili na progi že tretji dan v izjemno slabem vremenu, ki je krojil usodo šestega Tora.
Zlagal bi se, če bi trdil, da se čez par let ne vidim na startu tega gigantskega ultra teka. A, če gledam iz strani alpinizma je to le tekma, težka tekma, predvsem s samim seboj. A ko enostavno več ne moreš se usedeš in počakaš na reševalno ekipo, ki te odpelje na toplo. In prav te ekipe v zakotnih predelih visokih sten ni in so plezalci prepuščeni in odvisni sami od sebe. 
In prav to, pa daje alpinizmu drugačnost in tisto drugo stran brez sekund, številk, tabel predvsem pa urgentnega udobja.
In spet malo dry aktivacije …
Avanturo in drugačnost iščemo alpinisti ali avantura in drugačnost išče alpinizem?!
Dejan Koren - DeKo