Borutu Kavzarju: ... Bili ste selektor slovenske mladinske reprezentance, ko se je vanjo prebil Domen Škofic. ...
1. Borut Kavzar, bili ste selektor slovenske mladinske reprezentance, ko se je vanjo prebil Domen Škofic. Ali ste ob prvih vtisih pričakovali, da se nekoč lahko povzpne na najvišjo stopničko na tekmi svetovnega pokala?
Domna sem spoznal oz. bil v stiku z njim že, ko smo hodili tudi na mednarodna tekmovanja v kategoriji mlajših dečkov v Avstrijo in Italijo. Na teh tekmovanjih je bil v primerjavi s svojimi vrstniki razred zase, tako kot vedno kasneje. Ko delaš z mladimi osebami seveda nimaš primarnega cilja, da bo nekdo zmagal na tekmi svetovnega pokala. To je zelo dolgotrajen proces, ki uspe res peščici plezalcem.
Prvo leto ko se je Domen vključil v mladinsko reprezentanco je bilo zanj težko, ker ga je čakal prehod na višji nivo tekmovanj in mu ni šlo vse, kot si je zaželel. Vendar je trmast in vztrajen fant, v prvi vrsti predan plezanju in je znal iti čez vse ovire, ki so mu bile na poti. Na svoji trenerski poti sem spoznal malo takšnih strastnih plezalcev, med njih spada tudi Martina Čufar, ki mi je pomagala pri delu z mladimi plezalci v mojem prvem selektorskem mandatu.
2. Domen je v mladinski konkurenci osvojil vse kar se je osvojiti dalo. Mnogi mladinski prvaki se kasneje izgubijo. Kaj je Domna pripeljalo tudi v vrh članske konkurence?
Kot sem omenil je predvsem predanost plezanju tisto kar Domna krasi kot zelo uspešnega plezalca. Za zmagovalce je značilna zelo velika usmerjenost vase, kar je normalno in tudi s tega vidika je Domen poseben, ker je zelo prijazen in odprt fant. Z njim se lahko pogovarjaš ure in ure. Zna prisluhniti in ima razvito kritično mišljenje ter ima vedno izoblikovano lastno mnenje.
Doma je veliko treniral sam, prihajal v krizna obdobja, se iskal in s pomočjo ljudi, ki smo mu pomagali tudi našel odgovore na probleme. Seveda vedno ni bilo lahko, nobeno zlato jabolko ne leži pod drevesom, ta so ponavadi zelo visoko v krošnji, do tja pa zmorejo splezati le najboljši.
3. Ali je možno, da je tudi vaš odnos do špornega plezanja dal Domnu tako veselje do tega športa? Le redki plezalci gredo po koncu tekmovalne sezone na počitnice - plezat.
Zelo sem ponosen, da je Domen prevzel pogled na plezanje, ki sem ga »vcepljal« mladim plezalcem. Moj primarni cilj v delu v mladimi talenti ni bil zmagovanje na tekmovanjih, to pride s trdim delom samo od sebe. Vztrajal sem na tem, da smo z reprezentanco ogromno hodili plezat v plezališča, ta del plezalnega treninga je najlepši. Druženje in vzgajanje ter priprava na samostojno življenje je možno le, ko mladostnik mora sam poskrbeti da ne bo lačen in se zjutraj prikobaca iz spalne vreče ter se mu v očeh vidi iskrica, ko bo lahko cel dan plezal in to v najlepših plezališčih.
To je vsekakor bil proces plezalne vzgoje. Spomnim se leta 2010, ko smo odšli na priprave v Francijo in na koncu priprav sem se odločil, da Domnu in Iziju (Zupanu) omogočim podaljšek. Odpeljal sem ju nazaj v Ceuse, kjer sta fanta stara 16 in 18 let sama preživela poučnih 14 dni in plezala od jutra do mraka. Ko smo se čez dva tedna zopet odpravljali na tekmovanje v Francijo in sem fanta šel iskat, sta bila seveda plezalno »skurjena«, govorila ure in ure, kaj vse bosta še splezala, vedno znova sta se vračala k smeri Biografie (9a+), ja takrat sem dojel, da sem pri njima uspel.
Predvsem Domnova mama je bila kar precej v strahu, če njen sin sploh še živi vem, da sem takrat pri njej hodil po spolzkem ledu, vendar sem fantoma zaupal, da se bosta znašla. Lep je občutek, ko veš da ti starši zaupajo svojega otroka in so tudi oni zadovoljni s tvojim prispevkom, ki ga vlagaš v njegov razvoj.
4. Kaj bo po vašem mnenju ta zmaga pomenila za Domnov nadaljni razvoj? Ali si upate napovedati do katere starosti se bo ukvarjal s tekmovalnim športnim plezanjem?
Domen je z zmago v Puursu sam sebi dokazal, da zmore prav do vrha tudi v članski kategoriji. To ni enostavno in kot ste me vprašali že prej vedno obstaja možnost, da se mlad športnik izgubi na poti do članske kategorije. Povsem normalno je, da ko prideš med najboljše na svetu, temu nisi kos. Veliko jih, ko se začne garanje in je veliko razočaranj na tekmovanjih, ko moraš cilje malce spustiti, obupa. Bolj kot moraš za uspeh garati, večje je zadovoljstvo, ko ti uspe. Naključnih zmag ni in Domen si je to želel in bil fizično sposoben že lani. Kdor je tekmo gledal in videl na kakšen način je zmagal (vse smeri vključno s finalno je edini preplezal do vrha), kako se je razveselil zmage, je v njegovi reakciji videl sporočilo »končno«. Ta zmaga je velika potrditev za njegovo samozavest in verjamem, da se je v njem prebudilo nekaj, kar nas bo še zelo velikokrat razveseljevalo. Domen je mislim da v času mladinskih tekmovanj zmagal na 18 tekmovanjih in tudi v svetovnem pokalu to ne bo njegova edina zmaga.
Ko me vprašate do kdaj bo plezal, je moj odgovor zelo enostaven. Dokler bo lahko hodil, bo tudi plezal. Upam da še veliko let, tako da nas bo razveseljeval s svojimi uspehi. Želim mu, da nastopi na olimpijskih igrah, ta možnost se bo na veliko veselje plezalnih navdušencev uresničila leta 2020 v Tokiu. Kar malo mi je žal, da me takrat ne bo zraven.