Anastasija Davidova - Nastja (AO Ljubljana-Matica) in Matija Jošt - Matic (AO Celje Matica) sta poleti obiskala alpinistično slabo raziskano pogorje Raru v Indiji.

Opravila sta prvi pristop na trojico šesttisočakov: Khumchu Ri (6068 m), Kun Long Ri (6058 m) po smeri Srečno potovanje in Ri Pok Te (6210 m) po smeri Od vzhoda do zahoda. Podrobneje v poročilu vodje odprave Matica Jošta.

Slovenska alpinistka Anastasija Davidova - Nastja (36 let) in alpinist Matija Jošt - Matic (44 let) sva letošnje poletje (med 20. 7. in 9. 9.) obiskala gore v pogorju Raru (v Indiji sta se nama pridružila kuhar Heera Singh in zvezni oficir Chetan Pandey).
Obiskala sva dolino Tetleh. Gore nad dolino ponujajo skalno in ledno plezanje v stenah visokih do 1000 metrov (grebeni so lahko seveda precej daljši), vrhovi pa sežejo do približno 6250 metrov nadmorske višine. Gre za slabo (alpinistično) raziskano področje. Po zagotovilih domačinov je dolina zelo redko obiskana, saj je v zgornjem delu neprimerna za pašo živine, zato pa je toliko primernejša za plezanje, kar je ugotovila britanska študentska odprava leta 2011. Opogumljena z njihovim poročilom sva se kot druga odprava v dolini znašla pod čudovitimi gorami. V dolini Tetleh in gorah nad njo sva prebila dober mesec. Komaj kje sva našla sled najinih predhodnikov in verjameva, da sva dobršen del odtisov najinih stopal pustila v prej nedotaknjeni naravi. Seveda je tudi aktivnost najine odprave pustila naravo kar najbolj neokrnjeno. Čeprav nama je uspelo splezati na tri prej deviške vrhove, je tudi po odhodu naše odprave še dovolj prostora za prvinsko raziskovalno alpinistično dejavnost.

Geografija pogorja Raru
Pogorje Raru leži v pokrajini Zanskar v severnem delu Indije, območje Jamnu-Kashimr. Pogorje je ime dobilo po vasi Raru, kjer je izhodišče za odprave in trekinge v pogorje. Raru se nahaja približno 25 kilometrov južno od Padama (glavno mesto Zanskarja) in ga je moč doseči po cesti. Območje pogorja Raru sestavljajo tri večje doline: najbolj vzhodna Kaktar Nala, Nateo Nala in najzahodnejša med njimi Tetleh Nala. Na zahodu je gorovje omejeno z ledenikom Miyar.

Kratka zgodovina alpinističnega odkrivanja gorovja Raru
Leta 2009 je japonska »seniorska« odprava, ki jo je vodil Kimikazu Sakamoto (takrat je bil star 69 let, pa tudi ostali člani odprave so bili njegovih let), obiskala območje Raru. V njihovem poročilu, ki sem ga pred leti zasledil na internetu, so ob zaključku zapisali: »We were very happy that we enjoyed the wonderful exploration in this beautiful Reru Valley and could find many unknown and untrodden mountains. We supposed we photographed 21 virgin peaks in this Reru Valley area. But we are afraid we might have made some mistakes in our identification of the mountains, as this was our first visit to this area and also there were so many mountains in this complicated massif. If anybody visit this area again, we will be very pleased to hear their information and their identification of the relative mountains.« In še nekje na sredi poročila: »We looked back the mountains which we had been familiar with in these several days. The challenging rocky mountains of P6036(R3) and P6080(R4) may be very difficult to climb. We wonder whether young strong climbers try first ascent to these virgin peaks in near future.« Vrhove, ki so jih identificirali, so kartirali na skico - zemljevid in jih poimenovali oz. označili z R1, R2 … do R35. Njihovo poročilo je bilo v skrajšani obliki objavljeno tudi v AAJ 2010 (Vol. 52), v naslednjih letih pa je bilo pod vodstvom Sakamotoja na podoben način raziskanih še nekaj okoliških gorskih območij.

Še istega leta je v pogorju Raru delovala angleška odprava, ki je v gorah nad ledenikom Kaktar (AAJ 2010; Vol. 52) opravila prvi pristop na Skilma Kangri (5979 m) in Mt. Jules (5800 m). Obe gori se dvigata na jugovzhodu pogorja Raru. Gre pa za tehnično manj zahtevni gori.

Leta 2011 je IMPERIAL COLLEGE RARU VALLEY 2011 MOUNTAINEERING EXPEDITION obiskala dolino Tetleh, ki leži na severozahodu pogorja Raru. Iz njihovega izčrpnega poročila je zaznati navdušenje nad gorami, ki so jih obiskali. Ta odprava je edina, ki je doslej obiskala dolino Tetleh. Splezali so nekaj smeri na različne vrhove (med drugim R2 in R6), ki so jih poimenovali, opravili pa so tudi nekaj poskusov v nekoliko zahtevnejših smereh (tudi v R4). Njihova aktivnost je bila povzeta v AAJ 2012. Članek o odpravi je dostopen na ukClimbing.

Leta 2012 je dolino Kaktar obiskala grška odprava. Delovali so na istem območju kot angleška odprava iz leta 2009. Uspelo jim je splezati na nekaj prej neosvojenih vrhov po novih smereh. O svojih aktivnostih so poročali v AAJ 2013. Odprava ni imela dovoljenja IMF. Njihovo poročilo je dostopno na tej povezavi.

Agencija v Indiji
Himalayan Run&Trek Pvt. Ltd. / T-5, Manish Chamber Plot No. 6, / Block – B, Mayur / Vihar Phase – 2, / Delhi – 110091, India
Managing Director: Chander Shekhhar Pandey
Mail: hrtindia91@gmail.com

Komunikacija odprave
Uporaba satelitskih telefonov (Thuraya na tem območju sicer deluje) je zaradi političnih razlogov v Indiji prepovedana. Indijska vojska razpolaga z opremo za prestrezanje signalov satelitske telefonije in se z tem tudi intenzivno ukvarja. V primerih zaznanih kršitev prepovedi uporabe zasežejo satelitski aparat in kaznujejo uporabnika. Komuniciranje med odpravo in domovino je bilo omejeno na bivanje v Delhiju in Lehu. V Lehu in na poti naprej do baznega tabora ni več signala za navadni mobilni telefon slovenskih operaterjev. Iz Leha mi je ob koncu odprave uspelo poklicati domov s stacionarnega telefona, uspešnost klica pa je odvisna od dnevnega stanja komunikacijskega omrežja. Iz Kargila, Paduma in Raruja ni bilo moč opraviti mednarodnega pogovora prek stacionarnega telefona, ampak le lokalni klic. Internetne povezave delujejo v Delhiju in pogosto tudi v Lehu. Za komunikacijo v hribih nad baznim taborom smo uporabljali amaterske radiopostaje, za katere ne potrebuješ dovoljenja. Domet naših postaj je bil približno štiri kilometre, zveza pa ni vedno delovala. Na kašen način bi bila sprožena morebitna reševalna akcija? Še pomnite, tovariši.

Za vso pomoč, ki ste jo nama naklonili, se iskreno zahvaljujeva:
- PATAGONIJI za opremo,
- SLOVENSKI VOJSKI za Nastjino zaposlitev,
- MARMOTU za izposojo testnega šotora,
- TREKING-ŠPORTU, distributerju opreme Petzl v Sloveniji,
- AMM, zastopništvu Adidas očal v Sloveniji,
- LYOFOOD za dehedrirano hrano,
- TopAtletu za HIGH5 energijske ploščice,
- Planinski zvezi Slovenije, Komisija za alpinizem, za finančno podporo,
- Mamam Olgi in Pavlini za vsestransko pomoč, očetu Silvestru za izposojo potovalne torbe in prevoze,
- Tini Di Batista in Moniki Kambič za izposojo metulja C5, Tini za nepogrešljivi šotor,
- Klemenu in Anji Bečan za Petzlove ledne vijake in kline,
- Sergeju Jamnikarju, ki nama je predrugačil (izboljšal) bivak vrečo,
- Nikolaju Šarlahu za izposojo GPS ure,
- dr. Juriju Gorjancu in dr. Barbari Sodin za praktične nasvete in priporočila za višino, oximeter in zdravila,
- Elektro servis in instalacije Vinko Pesjak s.p. za pomoč pri sestavi solarnega sistema,
- Aljažu Tratniku, Mitji Šornu, Marku Prezlju, Roku Zalokarju, Alešu Česnu, Barbari Polanšek.

Potek odprave

Prvi obrisi ideje za odpravo so se mi zarisovali ob prebiranju Sakamotovega poročila pred petimi leti. Ne toliko v smislu konkretnega cilja, kakor v želji raziskovanja malo obljudenih gorskih območij. Včasih je težko najti somišljenike, ki so pripravljeni vložiti energijo (čas in denar) v projekte, za katere je izredno težko napovedati, kako se bodo izšli. Negotovost neraziskanega območja pomeni tudi to, da pravzaprav zelo slabo veš, kam odhajaš. Ni zvenečih imen zadnjih nepreplezanih naj gora, zadnjih alpinističnih problemov, ki jih je treba rešiti. Ni veliko fotografij, ni veliko zemljevidov, je le veliko belega prostora in modrega neba. Dodatnemu občutku izoliranosti pripomore dejstvo, da je zaradi političnih razlogov na območju, kamor se odpravljamo, prepovedana uporaba satelitskih telefonov. Uspelo mi je navdušiti Aljaža Tratnika, življenjska pot Nastje se je približala moji. Po zagotovilih Virgila Scotta (člana britanske odprave v dolino Tetleh leta 2011) je območje vredno obiska, kar je našo negotovost omililo. Tik pred odpravo se je resneje poškodoval Aljaž, za iskanje novega člana odprave je bilo prepozno, z Nastjo se odločiva, da greva sama. Razočaranje nad (po mojem mnenju) nizko finančno podporo Planinske zveze Slovenije (PZS) je počasi kopnelo, veliko hitreje je kopnel najin denar, saj sva ob prihodu v Delhi popolnoma izpraznila najine bančne račune. V Sloveniji je po mnenju Komisije za alpinizem pri PZS pač veliko vrhunskih alpinistov in malo denarja, ki ostane za ostarele alpiniste in alpinistke. Pri teh letih si bosta pa ja sama zaslužila … Osebno res ne razumem, zakaj Komisija za alpinizem izda razpis za »akcije«, podpira pa akterje. Moram biti priden, ker sicer …, pa kar tiho naj bom, ker že itak celo življenje vlečem denar od PZS. Hvala, PZS, ker me podpirate.

Najina pot do pogorja Raru je vodila prek Leha, Kargila in Paduma. Poleg standardnih ugrizov bolh (med prenočevanjem v dobrih Neat & Clean hotelih) med potovanjem ni bilo zapletov. Prost dan v Lehu sva izkoristila za prvo privajanje na redek zrak. Konec mukotrpnega premetavanja po slabih cestah je bilo v vasi Raru. Tudi prijazni razigrani otroci, ki so se po končanem pouku radovedno potikali okoli šotora, so zame ugotovili, da sem »very old« in me ob tem nagajivo cukali za sive lase. Tak je pač ta svet. Priložnost za večno mladost sem zamudil tam nekje pred dvajsetimi let, ko takrat nisem umrl.

Enajst dobrovoljnih majhnih konjev in kobil nam je pod vodstvom dveh »horsmenov« pomagalo tovoriti našo prtljago iz vasi Raru, mimo Onkarja (tu smo prenočevali v šotorih) do baznega tabora v dolini Tetleh. Ni šlo brez zapletov. Zadnji del poti, tik pod mestom, primernim za bazni tabor, je precej kamnit in za hojo neprijeten. Konji so imeli težave. S skupnim prizadevanjem »horsmena« Ang Duha in kuharja Heere nam je uspelo izslediti komaj vidno stezo, ki jo je zgradila britanska študentska odprava leta 2011 (najlepša jim hvala). Čeprav je od takrat ni nihče uporabljal, smo jo z majhnimi popravki hitro usposobili za promet, konji so bili hvaležni, mi pa smo postavili bazni tabor tam, kjer smo predvideli.

Pohodniško, raziskovalna, ogledniško, aklimatizacijska tura po dolini navzgor na ledenik Tetleh naju je spravila v dobro voljo. Med jutranjim prebujanjem na moreni ledenika ugotoviva, da je okoli naju veliko lepih sten in vrhov. Dobra stran prepovedi uporabe satelitskega telefona je tudi v tem, da si na odpravi brez vremenske napovedi. Ni ti treba veliko razmišljati, ali bi ob napovedi npr. »jutri bo delno jasno s povečano oblačnostjo, v gorskem svetu se bodo pojavljale krajevne plohe in nevihte, toplo bo, temperatura na 6000 m bo okoli 0° C, v naslednjih dneh se bo nadaljevalo nestanovitno vreme …« odšel v hribe ali bi morda počakal še kakšen dan, saj se bo vreme morda izboljšalo. Zjutraj pogledaš v nebo, preveriš svoj občutek, in se odločiš med »gremo gor«, »gremo dol« ali pa »počakajmo, kjer smo«.

Vzpon na Khumchu Ri

Brez obotavljanja se naslednjič odpraviva v hribe za več dni. Prvo jutro je bilo »gremo gor«, drugo jutro pa je bilo najprej »počakajmo, kjer smo«, malo kasneje pa je bilo »gremo gor«. Sva šla malo pogledat. Ampak potem sva pa kar nadaljevala in šla še malo pogledat, tam nekje do petih popoldne, ko sva bila na vrhu. Seveda nisva bila niti zgodnja niti hitra. Na srečo pa sta onadva izumila led diodo (sta dobila Nobelovo nagrado za to), še večjo srečo pa imava midva, saj najine svetilke brezhibno delujejo in brez težav sestopiva do najinega šotorčka. Opravila sva prvi pristop na vrh, visok 6068 m. Vršna piramida gore naju je spominjala na ptičji kljun, zato sva goro poimenovala Khumcho Ri. (Khumchu = kljun, Ri = vrh, v ladaškem jeziku). Nanj sva se povzpela v alpskem stilu. Najprej 400 m po odlični skali jugovzhodnega grebena (težave od 3 do 4 UIAA, dobra skala), potem pa še 600 m po snežnem vzhodnem grebenu (do 50° naklonine). Dolžina plezanja torej cca. 1000 m, višinske razlike med vstopom in vrhom pa cca. 550 m. Sestopila sva po južnem pobočju in se v spodnjem delu povzpela nazaj na začetek jugovzhodnega grebena, od tu pa se spustila do najinega šotorčka na 5549 m. Splošna ocena smeri D+.

Vzpon na Kun Long Ri

Po gromozanskem šodru nama je uspelo prisopihati pod steno, ki sva se jo namenila preplezati naslednjo. Ni kaj, v bazi postane dolgčas in človek res ne ve, kaj bi počel sredi ničesar. Plezanje je v takšnih trenutkih najboljša rešitev. Početi nekaj popolnoma nekoristnega in neumnega, to človeka obogati tako zelo, da je najbolje to početi vse življenje. Zjutraj je bil občutek »gremo dol«, med potjo v dolino pa naju je pošteno namočil dež. Naslednjič pa »gremo gor«, odločno, v steno vstopiva kar ob štirih popoldne, vreme je lepo in bo že. Bivak je neudoben, na polici brez snega in vode, a Bog naju ima rad. Zjutraj dežuje, vročine ni, žejo se da prenašati. Do popoldneva priplezava na greben. Energija se slabo pretaka, nikakor nama ne uspe najti pravih prehodov, morava nazaj, da zvečer ni prevroče, pa poskrbi snežna ploha. Praznični dan (15. avgust je praznik tudi v Indiji) je prinesel optimizem. Luna gre gor, midva pa tudi. No, pravzaprav greva celo malo dol, ampak vse to v službi »zmernega napredka«. Končno nama uspe priplezati na začetek snežnega dela severnega grebena. Čeprav je pred nama »sprehod«, se odločiva za obedovanje in spanje. Zjutraj je vreme za »gremo dol«, midva pa sva močnejša od usode. Sva za »gremo gor«. »Sprehod« po snežnih vesinah je proti vrhu že pošteno strm in trd, še dobro, da tovoriva tudi ledne vijake. Včasih sije sonce, včasih pa prinese sneg, res poredko plezam hitro, ampak danes na počas', ob dveh popoldne zajuckam na vrhu, Nastja pa takoj za mano. Sestop je hitrejši. Zjutraj zelo dolgo čakava, da naju obsije sonce. Upanje, da bosta Chetan in Heera morda prišla do naju splahni. Utrujene noge vseeno zmorejo pot do baze. Ostalo je zgodovina. Opravila sva prvi pristop na vrh visok 6058 m. Vrh sva poimenovala Kun Long Ri. »Kun long« v tibetanščini pomeni nekaj kot "pozitivna motivacija", če malo poenostavimo. Ob pripravah na odpravo sem vrh označil kot R10, čeprav je težko najti ujemanje s Sakamotovo skico pogorja. Plezala sva v alpskem stilu. Začela sva po zahodni steni, nadaljevala v območju severnega grebena (prehode sva iskala na vzhodni strani grebena tudi s spusti po vrvi), pod vrhom pa sva zopet zavila v zahodna pobočja. Splošna ocena smeri TD+, v skali do 5+, UIAA, v ledu do 70° naklonine, dolžina smeri 1500 m, višinska razlika med vstopom in vrhom pa cca. 750 m. Ime smeri: Happy Journey (Srečno potovanje).

Vzpon na Ri Pok Te

Ob prvem poskusu sva bila midva »gremo gor«, vreme pa »gremo dol«. Skregala sva se s pametjo, pa je zmagalo vreme in ne midva, takšna sva. Ob drugem poizkusu smo vsi bili »gremo gor«, celo pamet, ki se ponavadi najbolj upira. Pa sva šla gor v redek zrak in visok zračni pritisk. Evo, končno imava eno smer s skico. Britanci so poskušali (Prinold-Scott leta 2011), pa so narisali skico, Virgil Scott pa je zapisal: »After 200m of scrambling we arrived at the main spur just after sunrise and started moving roped together, occasionally belaying short sections. Most of the climbing was around HS-VS, with the occasional trickier sections. After about 800m of climbing on absolutely superb slabs the spur steepened and we started belaying. At just below 6,000m, with still at least 4-5 long pitches from the summit we noticed dark clouds coming down the valley, then a few wisps of snow began to fall and we decided to descend. After a cold and snowy night on a ledge at around 5,700m we continued the descent the following day.« Še dobro, da ni Kitajec, da ga vsaj malo razumemo. Kaj pa midva? To je bila pa čista poezija. Nekje na sredini prvega dne je Nastjo prešinilo »sedaj pa vem, kaj pomeni absolutely superb slabs«. Pa naj še kdo reče, da plezanje ni univerzalni jezik, še Rusi ga razumejo. Ko se sonce skrije za greben, je zračni pritisk še vedno visok, pritisk na palce v najinih plezalkah pa pripomore, da se odločiva za počitek. Hrana, spanje, luna, prdenje in sanje. Drugi dan … Drugi dan … Ej, drugi dan začneva plezati, ko se dovolj ogreje. Zopet smo vsi »gremo gor«. Zlati odsev nevidnih granitnih niti, stkanih iz globin Matere Zemlje, naju vleče proti modremu nebu. Modrina je tako čista, da se zdi, da bova vsak hip ugledala zvezde. Od sonca ožarjena skala je topla, prijetna za prijem. Potem pa priplezava na jugozahodni greben in poezije je konec. Vse kaže, da sva izvisela. Nadaljevanje po grebenu zgleda težavno in komplicirano. Že R. Cassin je ugotovil, da prečke niso slaba stvar. Tudi midva prečiva rahlo navzdol po polici na drugo stran gore, v zahodno steno, v vznožje velike zajede. Osemdeset metrov plezanja naju pripelje nazaj na jugozahodni greben v škrbino z oknom, od tu pa po jugozahodnem grebenu do vrha. Dragi Aljaž (Tratnik), če ne prej, sva na sestopu res veliko mislila nate. V baznem taboru sva se s težavo prebudila iz zamaknjenosti po opravljeni turi in začela preštevati. Na koncu sva se odločila, da je bilo dvajset spustov po vrvi. Vrv se je zataknila le enkrat, no, pravzaprav dvakrat na istem abzajlu. Ker nikoli nisva bila posebno hitra, sva morala tam nekje po osmem spustu malo počivati. Noč je bila mrzla, kratka in čudovito jasna. Opravila sva prvi pristop na vrh visok 6210 m. Domačini vrh imenujejo Ri Pok Te. Pomen imena je: vrh, ki zakriva ostale vrhove, vrh iz katerega se vidi na drugo stran. Meniva, da je to vrh, ki ga je Sakamoto na skici pogorja Raru označil z R4. Plezala sva v alpskem stilu. Za vzpon sva izbrala vzhodni steber v vzhodni steni, pod vrhom sva se vzpenjala tudi po zahodni steni in jugovzhodnem grebenu. Ime smeri: From East to West (Od vzhoda do zahoda). Splošna ocena smeri je po najinem mnenju TD+/ED-, dolžina smeri 1200 m, višinska razlika med vstopom in vrhom cca 1000 m. Skalna smer, težave od 3 do 6 - UIAA. Celo smer sva preplezala v plezalkah (v čevlje sva se preobula za sestop), derez nisva uporabila, cepin pa nama je prišel prav za nabiranje snega, ki sva ga topila v vodo.

Tryon Edvards pravi: »Vsako slovo je oblika smrti. In vsako snidenje oblika raja.« Naj nas ljubezen preveva »Od vzhoda do zahoda«, naj bo naše življenje »Srečno potovanje«, pa če prav nas bolečina v križu kljuva s trdim kljunom. Noči so postajale hladne, prej rumeno cvetoče rastline so ovenele in se obarvale rdeče. To je bilo znamenje. Odpravimo se domov. Na tej odpravi je bil dež in je bilo sonce, solze obupa in solze sreče, ampak vetra pa ni bilo dosti. Samo malo. Res le za vzorec.

Še nekaj o ekologiji, stilu in etiki
Gore, ki obkrožajo dolino Tetleh, so res čudovite, bodimo takšni tudi mi. Bodimo prijazni do narave in jo poskusimo obvarovati pred nami samimi. Plezajmo in obnašajmo se čisto, brez svedrovcev, poizkušajmo počistiti za seboj. Nama je uspelo vse smeri splezati z nekaj zabitimi klini (eden onesnažuje steno Ri Pok Te). Na pobočjih Kun Long Ri in Ri Pok Te je ostalo tudi približno 25 metrov najlonskih trakov in vrvic ter 15 kovinskih vponk, ki so nataknjeni na skalne roglje in sva jih uporabila za spuste po vrvi. Za najine plezalske užitke sva si izbirala takšne cilje, za katere sva menila, da jih bova zmogla v elegantnem, prvinskem, čistem, lahkem alpskem stilu. Klasični alpinizem. Menim, da nama je to uspelo. Vsi člani odprave smo se tudi potrudili, da smo mesto baznega tabora počistili za seboj.

Najini predhodniki v dolini, britanska odprava IMPERIAL COLLEGE RARU VALLEY 2011 MOUNTAINEERING EXPEDITION, so dolino ohranili zelo neokrnjeno, za kar sva jim hvaležna. Njihove sledove lahko preštejem na prste ene roke. Na mestu njihovega baznega tabora stoji nekaj skalnih možicev, pri vzponu na Khumchu Ri sva na pobočjih Lama Jimsa Kangrija opazila manjšo ograjo iz zloženega kamenja, kjer so verjetno prenočevali, v steni Ri Pok Te sva našla najlonsko pomožno vrvico za spust po vrvi, ki sva jo uporabila tudi midva. Seveda so v gorah nad dolino pustili tudi del njihove duše, doživetja in spoznanja pa opisali v zgovornem poročilu.

Upam da bodo nasledniki naše odprave v dolini zadovoljni tudi z našim obnašanjem.

Matija Jošt - Matic