Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Srečo uživa po slamici

NeDelo - Grega Kališnik: Od oprimka do oprimka: Invalidna športnica Tanja Glušič v previsu vsakdana.

 
Da je bila Mina Markovič lani svetovna podprvakinja v težavnostnem športnem plezanju v španskem Gijonu, zainteresirani mišičnjaki morda še pomnite. Da je bila druga na svetu Tanja Glušič, najverjetneje niste zaznali niti tedaj, kaj šele, da bi to do danes nosili v spominu.

Ona novinarska raca trdi, če te ni v medijih, te sploh ni. A devetnajstinpolletna Prevaljčanka Tanja Glušič je. Z vso silo, s silno željo, čeravno na poseben način. »Tanja ima usherjev sindrom,« začne njena mama Mateja. Za katerega sta značilna prirojena gluhota in postopno slabšanje vida. Tanja ima tudi aspergerjev sindrom, stroka pravi, da gre za avtistično mot­njo, takšni ljudje težko vzpostav­ljajo stike, nimajo veliko prijateljev, v pogovoru so zadržani, razvijajo nenavadne rituale ...

Za mizo na Koroškem smo trije, s Tanjo se pogovarjava, mati nama je gotovo v pomoč. Tanja se je vpisala v krožek športnega plezanja v šestem razredu, »v sedmem ni bilo nič«, v osmem in devetem je bila spet aktivna enkrat na teden. Konec drugega letnika srednje ekonomske šole v Slovenj Gradcu pa je zgrabila resneje: »Zdaj treniram trikrat na teden.« Športno plezanje, pa saj trenira tudi plavanje, »vsak dan v tednu ima nekaj«.

K usherju: »Tanja ima zelo ozek vid,« kot bi svet gledala skozi slamico, in ne sliši, ima polžev vsadek, ne sliši z ušesom, ampak z aparatom. Le na eni strani.« Gluha je od rojstva, od malega tudi slabo vidi, nosila je očala, a šele v sedmem, osmem raz­redu so opazili, da ji pravzaprav ne pomagajo, da gre za drugovrstno tegobo.

Zdaj je vpisana na višjo ekonomsko šolo v Slovenj Gradcu, prvi letnik, vsa leta ima učno pomoč. V šoli ji je šlo, ji gre dobro, ves čas pravzaprav odlično. A na prvem mestu je šport, v osnovni šoli je tekla, »med zdravimi je bil edina priložnost šolski kros, potem smo spoznali, da bi morala tekmovati z invalidi«, slepimi in slabovidnimi. In je tekla, smučala, povsod zmagovala, »ni imela konkurence«.

Tri plezalke

Ampak plezanje je glavno, v plavanju gre le na eno tekmovanje na leto, »pri plezanju imam največje uspehe«, oživi. Plezata tudi mlajši sestri, 14-letna Petra in 15-letna Sara, mama Mateja, profesorica razrednega pouka, zdaj uči na Prevaljah v podaljšanem bivanju, se spominja, kako »je Sara kot otrok ves čas plezala po omarah«. Mateja je imela učenca plezalca, ta je uredil obisk krožka, šle so vse tri sestre. Mlajši sta trenirali, tekmovali, Tanja ni hotela zaostajati, a je bila prepuščena večinoma sama sebi, svoji volji, močni volji, svojemu vzorcu. »Nima trenerja, kdo bi jo vzel, v Sloveniji ni šport­nega plezanja za invalide, ni tekem, med zdravimi pa nima šans.« So pa možnosti v tujini. Ko sta šli mlajši na tekmovanje v italijanski Arco, je tudi Tanja doma opravila zahtevani preizkus in sprejeli so jo na tekmo invalidov. Slepih in slabovidnih.

In je bila v teh letih po svetu, letos v avstrijskem Imstu, francoskem Chamonixu, plezalskih mekah in medinah. In lani, lani je bila v Arcu, Imstu, pa na svetovnem prvenstvu v španskem Gijonu, že stala na najvišji stopnički v težavnostnem plezanju, a po pritožbi Italijanov osvojila drugo mesto.

V Španijo sta šli z mamo, mimogrede, z letalom, na svoje stroške, v Chamonix z očetom Marjanom ... »Saj nisva pričakovali, da bi nama zveza plačala vozovnici, a sva upali, da bomo vsaj skupaj na letalu.« Pa niso bili. Šli sta sami, v Španijo, »zmogli sva, bili ponosni«. Še bolj na srebro, ki pa ni prišlo v zdrave časopise. Aja, še to veselje, prihodnje leto bo prvenstvo v Parizu. Invalidi nastopajo ne glede na starost, »ena gospa je imela v Gijonu 52 let, plezajo pa športniki glede na vrsto invalid­nosti, s poškodovanim vidom, brez udov, noge, roke, ohromelih nog«. Junaško.

Poleti Tanja trenira na domači steni, natančneje, v uti na sosedovem ima manjšo konstrukcijo, raz­loži: »Eno uro samo plezam, eno uro pa delam vaje za moč, gibljivost, vzdrž­ljivost.« Pozimi trenira na Ravnah.

Na tekmi ji nekdo govori, kje so oprimki, v Gijonu ji je mama, »drugi imajo vsak svojega trenerja«. Tako gre pri Tanji: »Oprimek, ki ga drži, vidi, naslednjega ne, do njega pleza na slepo, po nareku.« Oprimki morajo biti glede na podlago kontrastni, linija, smer ene barve, »ogromno oprimkov različnih barv jo zmede«. Kot ne more plezati zunaj, kjer je vse enako, vse sivo. »Sem probala, pa mi ni všeč, tudi težko bi vpenjala komplete,« razloži. V dvorani pa, v navpični steni je boljša kot v previsih, »te bo treba še natrenirati«.

Šport je gibanje, šport je nekaj, pri čemer lahko veliko dosežeš. Mateja: »Tanja gre na vse, kar je za invalide. Na vsa tekmovanja.« Tega se, videč skozi slamico, oprijema kot slamice, to jo žene. »Če si nekaj vtepe v glavo, bo to storila, pa četudi toča pada.« Ali kaj podobnega. Kolajne ji svetijo v svet enakosti, neodrinjenosti. Je tudi članica invalidskega športnega društva Samorastnik.

So ovire takšnega življenja visoke, nemalokrat previsoke, je to starševsko žrtvovanje ali ni? Mama Mateja, navezujoč na aspergerjev sindrom: »Je žrtvovanje in ni. Ko se takole mirno pogovarjamo, je vse v redu, a Tanja hoče imeti določen ritem. Ko si nekaj sprogramira, ne odstopa, težave imamo s prehranjevanjem, kadar jo kaj prime, kadar so motnje, je težko.« Če pa je nekaj v najstničinem interesu, gre vse z lahkoto, doda mati. Hčerka ima težave z ravnotežjem, ven gre še lahko sama, težave nastopijo ponoči, »ko je tem­no, jo moramo voditi«. Filmom na teve ne more slediti, spremlja lahko bodisi podobe bodisi pogojno podnapise. Ima računalnik, printe bere z elektronsko lupo, knjig ne, časopis­ne članke pač. Spremlja pa šport, če ne gleda tekem v živo, na internetu sledi rezultatom, ves čas. Ima nadpovprečen, izreden podatkovni spomin. V šoli je bila med najboljšimi v računovodstvu in na tekmovanju v znanju iz sladkorne bolezni. V pogovoru pa, »vse razume dobesedno«. Preneseno, bolj zapleteno ne.

Svet skozi slamico. Bila je v tujih mestih, česa se spomni? »Samo plezalne stene.« Denimo zaporedja, težavnosti chamoniškega izziva. Kraja, kamor romajo goroljubci z vsega sveta, komaj kaj, prej nič. In njena vzornica, plezalska? Z materjo ji poskušava odgrniti pomen vzorništva. Ko se srečamo, Tanja odvrne: »Recimo Mina.« Markovič. In prijatelji? Mateja: »Ima jih na fejsbuku.«

Tanja, na meji svojega in zdravega sveta. Ko mamo vprašam, kako bo z mladenkinim vidom, ne pogleda stran, pogleda zaskrbljeno, žalostno. A dokler je slamica, se je je treba držati. Slamice, trdne, kot so oprimki v previsnem življenju.

Besedilo in fotografiji: Grega Kališnik

NeDelo 27.09.2015 10:00


gore-ljudje
26.08.15: Guštanj open
... Tanja Glušič med starejšimi deklicami ...

12.07.15: Chamonix
V tekmi paraplezalcev Tanja Glušič v svoji kategoriji tretja

09.09.13: Arco Rock Master
Prevaljčanka Tanja Glušič med slepimi in slabovidnimi osvojila drugo mesto ...

 

Kategorije:
Novosti PLE SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti