Franci Horvat: Tri drnule en fižol, prišel Lokavčan vse pojel. - To je eden izmed šaljivih zapisov, ki je poznan predvsem med starejšimi prebivalci tega območja.
Lokavec sodi med malce manj poznane vasice Slovenije, sicer se nahaja v Občini Laško, kjer je nekoč vladala velika revščina, o čemer posredno nakazuje uvodni zapis. V zadnjem času se je situacija precej spremenila. Res je, da v tem dokaj razloženem kraju nimajo trgovine in šole (kar je nekoč že bilo) ter gostilne, imajo pa neokrnjeno naravo brez industrije in prekrasne ljudi, med katerimi lahko najdeš tudi kakšen pravi »biser«. Sovaščani si med seboj pomagajo, kar je v mestih prej izjema kot pravilo.
Zgodovinsko gledano so ti predeli pripadali različnim lastnikom, med prve velja omeniti laško gospodo, kasneje grofa Galsrucka in še mnoge druge. Že v 18. stoletju se je ob prehodu doline v Podkozje nahajal rudnik svinca. Pozneje so delo opustili in med prvo svetovno vojno ga začasno obnovili. Rudnik naj bi imel dva rova in razmeroma skromne zaloge svinčeve rude. Ob vhodu v dolino Gračnice je bila topilnica svinca. Na nekdanja rudniška poslopja in fužine spominja le ime travnika Fužine, ki se nahaja ob sotočju.
Še tako zahtevnega popotnika bo prevzela gorska cerkev sv. Kolomana (pred leti so jo obnovili domačini) na Kolomanskem hribu. Sakralni objekt je poznogotska stavba iz začetka 16. stoletja in se nahaja na nadmorski višini 578 metrov. Sestavlja ga pravokotna ladja, obokan prezbiterij in na severu mu je bil prizidan prizmatični zvonik (19. stoletje), ki so ga kasneje povišali. Notranjost cerkve krasita velik oltar in relief sv. Kolomana, klečečega na skali, s čelado ob strani in čutaro za pasom. Sveti Koloman naj bi bil zavetnik med drugim tudi: Avstrije, živine, popotnikov in varoval naj bi proti kugi. V drugi polovici 16. stoletja so jurklošterski kartuzijanci domnevno darovali cerkvi sv. Kolomana (nekateri mu pravijo kar sv. Kolman) poznogotski kelih, ki je zgodovinsko zelo pomemben (na njem se nahaja letnica 1546). Leta 1999 je bila cerkev z odlokom o razglasitvi kulturnih spomenikov Občine Laško razglašena za kulturni spomenik.
Med dokaj nenavadne spomenike sodi skulptura, ki se nahaja ob potoku Gračnica pri vhodu v dolino Lokavškega potoka. Ima obliko telovih cvetov, ki simbolno ponazarjajo otroke živega zidu, eden je padel, štirje so bili ranjeni; en cvet tako leži na tleh, druga dva sta sklonjena, vsi ostali so pokončni. Na tem mestu je bil 12. februarja 1944 smrtno zadet narodni heroj Ilija Badovinac, komandant Šercerjeve brigade, ko je vodil prehod XIV. divizije z levega na desni breg Gračnice. V preteklosti je bila omenjena zgodba izpričana v nekaj literarnih delih, kjer so avtorji opisali, kako so se Nemci zaščitili z živim zidom otrok iz Lokavca.
Zanimiv je tudi govor Lokavcev, uvrščen je v južnoštajersko narečno skupino, točneje k laškemu govoru, ki se malce prepleta s sevniško-krškim govorom. Fonetični zapis je pokazal, da samoglasniški sestav lokavškega govora zajema dolge vokale, ki so naglašeni. Besedje Lokavca zajema veliko narečnih in tudi prevzetih besed.
Na Veliko Kozje (993 m) vodi kar nekaj planinskih označenih poti. Med najbolj poznanimi sta zagotovo iz Rimskih Toplic in Zidanega mostu (pozabiti ne smemo tudi na poti iz Posavja–Loka pri Zidanem Mostu), malce manj pa iz Lokavca. Markirana pot pelje samo preko sv. Lovrenca in nato zavije na Veliko Kozje.
Sam vrh je sicer poraščen, le malce stran se nahaja razgleden pomol z vpisno skrinjico. Nemarkiranih poti je kar nekaj, ki pa so namenjene več ali manj poznavalcem tega področja. Med najlepše tovrstne poti sodi steza, ki od domačije Martina Goriška (pred leti sta s sinom nadelala pot), stanujočega na začetku Lokavca, požene v strmino Gomile (525 m). Z njegovega vršnega grebena nadaljujemo mimo zanimive domačije proti vznožju Velikega Kozja. Na porasli vlaki se odcepi levo stara pot na Veliko Kozje. Na tej poti vas bo presenetila tabla z napisom »Jezero z legendo« in malce naprej smerokaz, kjer piše »Okameneli dinozaver« (nekateri imajo skalo za obraz legvana). Naša pot se priključi stezi, ki pripelje iz sv. Lovrenca in nadaljuje za Veliko Kozje.
Če boste želeli spoznati prvobitno naravo s prekrasnimi razgledi in čudovite ljudi, ki tam živijo, vam toplo priporočam obisk njihovega raja pod Velikim Kozjem.
Franci Horvat