Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čarobni velikan – Matterhorn

Marko Žunec: Člani APD Kozjak Maribor smo se povzpeli na goro, na katero želi stopiti skoraj vsak gornik ...


Ime, ki človeka spomni na nekaj veličastnega, na nekaj velikega in nekaj posebnega. Ta gora si zagotovo zasluži takšen naziv, saj je s svojo piramidasto obliko ena izmed najlepših gora v Alpah. Visoka je 4478 metrov in se nahaja v Peninskih Alpah na meji med Švico in Italijo. Prva odprava, ki je štela sedem članov, je dosegla vrh leta 1865. Štirje člani odprave so se pri sestopu smrtno ponesrečili in s tem za vedno zaznamovali sloves gore, kot eno najtežje dostopnih v Alpah. Severna stena gore je bila preplezana šele leta 1931 in spada med šest najbolj zahtevnih sten v Alpah. Matterhorn ima dva vrhova, ki se nahajata na približno sto metrov dolgem grebenu. Švicarski vrh, Matterhorn je en meter višji od italijanskega, Monte Cervinia. Imeni nista določeni geografsko, temveč po narodnosti prvih plezalcev, ki so se povzpeli na vrh gore. Oba vrhova se nahajata na meji med Švico in Italijo loči pa ju sedlo na katerem stoji križ.

Najbolj prepoznavni znak gore so štiri strme stene, vzhodna stena gore je visoka tisoč metrov, severna 1400, južna 1350, najvišja pa je zahodna stena z višino 1400 metrov. Stene ločujejo grebeni, ki hkrati predstavljajo štiri glavne smeri vzpona na vrh. Eden izmed njih je Levji greben, ki se nahaja med južno in vzhodno steno. O njem bom nekoliko več zapisal kasneje.

Letos mineva 150 let od prvega vzpona na Matterhorn. V Švicarskem Zermattu, ki je danes tudi po zaslugi vzponov na Matterhorn pomemben turistični kraj, se je v juliju zbralo več tisoč ljudi z vsega sveta, ki so obeležili obletnico. Tragedije prve odprave so se med drugim spomnili s sveto mašo in prenovljeno planinsko kočo na nadmorski višini 3260 m. Po poti prve odprave gre vsako leto okoli 3000 alpinistov.

Matterhorn, strahospoštovanja vredna gora letno vzame več kot 15 življenj, reševalci pa morajo posredovati več kot 1200-krat, zato še danes velja za enega najtežje dostopnih vrhov v Alpah. Vzpon nanj je sigurno želja vsakega pravega pohodnika ali alpinista. Tudi zame je bil ta vrh na seznamu življenjskih ciljev. Po pregledu vremena in razmer, ki so bile zelo obetavne smo se na hitro odločili, da je sedaj pravi čas za osvojitev te čudovite gore. V dveh dneh je bilo potrebno organizirati celotno turo (izhodišče, vzpon, sestop, nočitev, prevoz ...). Na srečo imamo danes "strička Googla", kjer lahko dobiš ogromno informacij in tako nam je "povedal", da je iz stroškovnega vidika bolj primeren vzpon iz Italijanske smeri, kakor iz Švicarske, kajti bivanje v koči v Švici stane 150 € po osebi, medtem ko bivanje v bivaku na Italijanski strani le 15 € po osebi. Res je, da je vzpon iz Italijanske strani zahtevnejši od Švicarskega, ampak če si suvereno kos enemu, boš tudi drugemu. In tako smo si "izbrali" izhodišče iz Italijanske vasi Breuil-Cervinia, ki leži na višini 2006 m.n.v. Sedaj boste lahko podrobneje prebrali o Levjem grebenu, ki sem ga omenjal v začetku članka.

Sobota, 5. septembra, in nedelja, 6. septembra: Vožnja iz MB proti Cervini in vzpon do bivaka Carell

Pred nami je približno 10 ur vožnje. Ob prihodu v vasico nas prijazno pozdravijo policisti (kljub temu, da je ura dve zjutraj) in nas usmerijo na primeren prostor za "bivakiranje ob avtu". Čeprav je bila noč hladna (približno -2 °C) in jasna je počitek pasal kot že dolgo ne in kmalu je ura odbila sedem. Pripravili smo se na turo in kasneje po vasici iskali taksi do koče Duca deli Abruzzi at Oriondé na višini 2802 metrov. Zaradi hladne noči in poledenele ceste je bil prvi možen prevoz komaj po deseti uri. Dogovorili smo se za prevoz in še pred enajsto uro prispeli do koče. Ob pogledu v dolino in okoliške vršace smo se počasi pripravili na vzpon in podali našemu cilju naproti.

Začetek poti je pravi balzam za noge. Nežno poplezavanje po skalah te po dobrih štirih urah pripelje do sedla Colle del Leone na višini 3581 metrov. Do sem je pot tehnično dokaj nezahtevna, kasneje pa se začne zahtevnejši del. Do bivaka Carell, ki leži na višini 3830 metrov, je potrebno preplezati strmo, skoraj previsno skalo, ki velja tudi za detajl smeri oz. tehnično najzahtevnejše mesto. Res ti je v pomoč debela "mornarska" vrv, vendar si z njo ne moreš kaj dosti pomagati. Pred tem detajlom izgubimo kar nekaj časa zaradi naših predhodnikov in tako po nadaljnjih dveh urah in pol dosežemo bivak. Kljub temu, da je bil bivak zelo poln, smo našli še 4 mesta za nas in si pričeli pripravljati večerjo ter stvari za naslednji dan, dan D.

Ponedeljek, 7. september: Vzpon na vrh in malo drugačen sestop do bivaka

Zaradi hladne noči se na pot odpravimo nekoliko kasneje kot smo prvotno načrtovali. Počakamo do devete ure, da se sonce dotakne južne stene in že smo si nadeli dereze, se navezali in pričeli z vzponom.

Takoj na začetku poti se srečamo z novim, skoraj previsnim skokom, katerega "obdelamo" brez problema, saj smo spočiti in polni energije. Sledi počasno plezanje II. stopnje in počasno napredovanje vse do novega detajla, ki naj bi bil ključen detajl (tako nam pove gorski vodnik). Seveda ta detajl dela ogromne probleme našim predhodnikom, zaradi katerih smo bili primorani čakati več kot uro in pol, da se je pot/detajl sprostil in da smo lahko nadaljevali pot. Tako kot sem že omenil, je ta detajl ključen, v kolikor ga nisi zmožen suvereno preplezati, je najbolje da obrneš, kajti do vrha ne boš prišel. In ja, vsi ki so imeli probleme z njim, niso prišli do vrha. No, na srečo je nam ga je uspelo premagati brez problemov in tako smo nadaljevali z vzponom. Pred grebenom Grand Tour oz. rame Pic Tyndall 4241 m smo prehiteli še nekaj navez in se tako spopadli z grebenom. Greben, sila neugoden ... veliko plezanja dol in le malo gor ... greben v polnem pomenu besede ... snežna potka okoli meter široka ... levo nič ... desno še manj ... in čas teče ter nas po debeli uri "grebenčkanja" pripelje do zadnje stene, ki te "pripelje" do vrha. Stena, ki je visoka približno dvesto ponuja dobro plezanje z nekaj vrvmi in visečo lestvijo (sliši se super, medtem ko pa je hoja/vzpon po njej silno neugodna) te po napornih dveh urah pripelje na sam vrh (torej, vrh je bil dosežem okoli 17. ure). Na vrhu se ne zadržimo dolgo, saj je bilo zaradi vetra še bolj mrzlo kot sicer. Zavedali smo se, da smo na vrh prišli dokaj pozno in, da s sestopom ne smemo odlašati. To, da nas bo ulovila noč je bilo tako ali tako za pričakovat, a kljub temu smo želeli čim prej priti do bivaka. Začeli smo s sestopom oz. z »abzajli«. To je naš spust do bivaka precej podaljšalo. V povprečju ti vzame abzajl (štirje ljudje) približno 20 min za približno 30 metrov spusta, kar pomeni dosti več časa, kakor vzpon. Ja ... ura se kar noče ustaviti, mi naredili 3-4 spuste in prišli komaj do grebena. Sonce se počasi poslavlja in prične se mračiti. Naša edina želja je, da še po svetlem pridemo čez greben, kar nam je (na srečo) tudi uspelo. Z grebenom smo "opravili", dobila nas je noč, mi smo na približno 4200 m in pred nami še kar znaten del poti. Nadenemo si lučke, pljunemo v roke, pripravimo vrvi in akcija... prvi abzajl, drugi, tretji, ... ura, dve, tri, ... še kar se noče ustaviti. Je že polnoč, a mi komaj na 4000 metrov. Do bivaka nas loči še približno dvesto višincev in kar nekaj abzajlov. Ampak uspelo nam je. Okoli pol tretje ure zjutraj smo prispeli do bivaka.

Torek, 8. september: Sestop v dolino in vožnja domov

Komaj smo zatisnili oči, že je zazvonila budilka, ki nas je opomnila, da je potrebno vstati, spakirati “robo” in se podati v dolino, saj nas čaka precej dolg sestop ter seveda skoraj devetih urah vožnje proti domu. Kmalu smo imeli nahrbtnike na ramenih, dereze na nogah in cepin v rokah ter se podamo na še zadnji del poti. Sestop poteka brez težav.

Veseli, da je najhujše za nami poskakujemo po skalah in iščemo prehode, medtem pa nas spremlja megla, ki se vleče vse do doline. Po dobrih dveh urah dokaj hitrega sestopa, pred seboj končno zagledamo kočo (naše izhodišče). Jah, res je, da nas je zadnjič do koče pripeljal taksi, ampak tokrat s taksijem ne bo nič, zato nadaljujemo s sestopom. Na srečo je pot pod kočo lepo speljana, prav tako pa je njena podlaga dosti milejša do naših kolen, kakor tista nad njo. Megla se počasi razkadi, odprejo se nam lepi pogledi na sosednje vršace in seveda na potoček pred nami, ki kar kliče po namakanju nog. Druženje ob potočku je tako prijetno, najbolj so uživale naše noge, ki so si resnično zaslužile malo mrzlega oddiha.

Sledi še kratek del poti in nekaj čez 16 h pridemo v dolino, kjer pred nami zagledamo avto. Veseli, polni vtisov in ponosni nase, da nam je uspelo, se počasi pričnemo pripravljati na devet urno vožnjo proti domu. Pot do doma je bila mirna, saj smo bili vsi utrujeni in v nas je tlela želja po domači postelji in toplem tušu. Ob 4h zjutraj sem dobesedno padel v posteljo. Fotogalerijo si lahko ogledate TUKAJ

  1..09.2015
Galerija: Matterhorn

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti