Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Hiter si lahko

NeDelo - Špela Robnik: ... šele, ko veš, kam greš - Orientacijski tek: S kompasom, zemljevidom in čipom prek kontrolnih točk do cilja – Pomembna je zbranost.


Toplo jesensko popoldne, minila je ploha, iz gozda je kar dišalo po gobah. A mladi nadobudneži iz Komende, ki so s pospešenim korakom drug za drugim izginjali med drevesi, so nabirali nekaj drugega. S kompasi, zemljevidi in čipi v rokah so se podali na orientacijski tek, iskali zarisane točke in poskušali mimo njih čim hitreje priteči do cilja
.

Marsikateremu šolarju je tek na 600 metrov velika muka. Po drugi strani pa brez težav preteče tudi dvakrat toliko ali še več, če ga vmes zamoti kakšen »lov na zaklad«, kot je to pri orientacijskem teku. Vsi iščejo končni cilj in čim boljši rezultat, a v resnici so tisti pravi zaklad učenje orientacije, pridobivanje občutka za prostor, iznajdljivost, reševanje zank, doživljanje narave in telesna aktivnost. Hitre noge namreč niso na prvem mestu, pomembnejša je bistra glava.

Pa niso bili le šolarji, ki so se tisti dan zapodili v gozd, na trening kluba Komenda je prišlo tudi nekaj izkušenejših orientacistov, med njimi Mojca Flerin, večkratna državna prvakinja in udeleženka svetovnih prvenstev v orientacijskem teku. Bila je polno opremljena; s kompasom na roki, kontrolnim čipom na prstu, na zapestju pritrjen kartonček z »mikrolokacijami« oz. opisi kontrolnih točk. »Del opreme so tudi pravi čevlji, ki morajo biti primerni za tek po gozdu in drugih neravnih površinah, dobro je, da imajo čepke na podplatih,« je povedala in pokazala še ščitnike za goleni, gamaše, ki pridejo prav pri prebijanju čez težje dostopne predele.

Večkrat ko greš, bolje se znajdeš

Seveda je dobila tudi svoj zemljevid, natančno orientacijsko karto, na kateri so označene kontrolne točke, čez katere mora doseči cilj. Njen načrt je bil kajpak zahtevnejši kot tisti, ki ga je predsednik kluba Nejc Zorman razdelil otrokom. »Pri izdelavi kart si pomagamo z laserskimi skeniranji, ki so javno dostopna za vso Slovenijo. To nam precej olajša delo. Nekdaj je kvadratni kilometer orisa na karti stal skoraj dva tisoč evrov,« je o zemljevidih povedal Zorman, eden od vaditeljev, Blaž Kölner pa je dodal, da otroke v orientacijski tek uvajajo z enostavnimi kartami, na poligonih v telovadnici, nato pa jih postopoma navajajo na težje dostop­ne točke v naravi. »Najprej je treba usvojiti tehniko, pridobiti zaupanje vase. Večkrat ko greš, doživiš neko situacijo v gozdu, bolje se znajdeš prihodnjič.«

Številni med njimi, denimo sedmošolci Nika, Tina in Erik, že imajo nekaj izkušenj, zato so tekli sami, mlajši pa so na pot odšli v parih. Nejc jim je dal navodila, kako poiskati eno in drugo točko, jim svetoval, naj se orientirajo po večjih objektih in drugih naravnih znamenjih, kje naj se odločijo za levo ali desno stran ... Polni energije so že komaj čakali, da se vsak po svoji poti zapodijo do oštevilčenih postaj na količkih z zastavico, kjer se »pofočkajo« s čipom. S Tino je štartala Mia, preleteli sta zemljevid: »Štart je za ovinkom, poskusili bova najti čim lažjo pot do prve točke. Najbolje bo, da greva kar po glavni poti, potem v gozd, poiskati morava jarek. Za drugo točko morava poiskati drugo pot, za tretjo morava spet nazaj do glavne poti, kontrolna točka je v luknji. Do četrte bi šla jaz na tekmi po tej poti, pa peto tukaj, za šesto sem ...« je hitro razmišljala udeleženka številnih šolskih tekmovanj in dodala, da tek sam po sebi niti ni tako zelo zanimiv, skupaj z orientacijo pa postane veliko bolj zabavno. »Teči s kompasom se hitro navadiš, vedno le gledaš, kje je sever.«

Teči je treba z glavo

»Na začetku se veliko izgubljaš, misliš, da moraš teči hitro. A tako ne bo nič. Najprej moraš vedeti, kam teči, šele potem si lahko hiter. Če ima človek prehitre noge, traja nekaj časa, da dobi to samokontrolo,« je Nejc poudaril najpomembnejše, na kar ves čas opominjajo tekače orientaciste: treba je teči, a z glavo. Ker če se izgubiš, boš porabil več časa, da najdeš spet pravo pot, kot če v miru razmisliš, kam boš krenil: »Hitro lahko postaneš preveč pogumen in narediš kakšen 'kiks', če se preveč zaženeš in ne razmisliš dobro, po kateri poti bi bilo najbolje iti. Idealnega teka ni, na cilju se ti zdi, da bi vedno lahko izbral bolje, vedno je neomejeno možnosti. Tako vedno ostane tudi motivacija za naprej.«

Tudi Mojca, ki trenira za vojaško svetovno prvenstvo v Koreji, se tega dobro zaveda. Povedala je, da je ob telesnem naporu zelo težko ostati zbran, ves čas se boriš sam s seboj. »Veliko šteje, da imaš dober občutek in obvladaš tek po kompasu. Zanj obstajajo različne tehnike treningov, a mi starejši smo bolj samouki,« je povedala tekačica, potem ko je opravila pet kilometrov dolg trening, medtem ko so šolarji premagali kilometer in pol. Malce zadihani so na koncu izmenjevali mnenja in se strinjali, da je bilo težko najti tretjo točko, so se pa že veselili tekmovanj, ki jih čakajo v prihodnjih tednih. Izgubil se ni (še nikdar) nihče. To, da so sami v gozdu, bi bilo po eni strani res lahko nevarno, a po drugi je to zanje dobra izkušnja, tako postanejo bolj samostojni in iznajdljivi.

Kot šah ...

Gozd v okolici planinskega doma pri Komendi zdaj že poznajo kot lastno pest. Nekoliko težje se je znajti, ko prideš na tuj teren. A če znaš dobro brati karte, ki so zelo podrobne, ni težav, pravijo o športu, ki ni starostno omejen. Na tekmovanjih imajo celo kategorije nad 95 let! Mojca se iz svojih začetkov dobro spominja priletne gospe, kako je počasi in zanesljivo korakala proti točkam, sama pa je brezglavo tekala po jasi sem in tja. »Niti ni treba biti tekač, če se želiš preizkusiti. Tukaj je na prvem mestu orientacija, lahko najprej s sprehodom. Številni naši rekreativci po postavi niso tekači, a bistveno je, da gredo v naravo. Starši radi vidijo, da se nam otroci pridružijo. Medtem ko se gibajo, trenirajo tudi možgane. Marsikdo pravi, da je orientacijski tek kot šah, le da moraš še teči zraven.«

Špela Robnik 
Foto Uroš Hočevar/Delo 

NeDelo 20.09.2015 10:00
Hiter si lahko šele, ko veš, kam greš

 


Peš, na kolesu, s smučmi

Orientacisti tekmujejo v različnih disciplinah: na dolge razdalje tečejo na največ tekmovanjih, zlasti na svetovnih prvenstvih, čas teka znaša od 70 od 100 minut, to pomeni zračno razdaljo od osem do 17 kilometrov; na srednje razdalje, kjer čas zmagovalca znaša od 25 do 35 minut, poteka na hitrih in tehnično izjemno zahtevnih terenih, proge imajo številne kontrolne točke z veliko menjavami smeri; v šprintu, ki je mlada in zelo priljubljena disciplina, so tekmovanja zelo kratka, od 10 do 15 minut trajajo, proge so dolge dva do štiri kilometre, tekmovanja pa največkrat potekajo v mestnih parkih ali urbanih območjih. Poznamo tudi štafete, ultra dolge razdalje, točkovanje, poseben izziv je tudi nočna orientacija ali pa orientacija z gorskimi kolesi ali tekaškimi smučmi.


 

Kategorije:
Novosti SLO TEK Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti