Bojan Ambrožič: Planica 2015 - Tek po Letalnici bratov Gorišek je letos potekal že tretjič.
Po lanskem premoru zaradi povečanja skakalnice, smo letos večjo in še lepšo "Velikanko" spet zavzeli gorski tekači. V tej zgodni jeseni oz. poznem poletju se vreme odlično drži. In tudi danes smo imeli za tek zelo prijetno jesensko vreme.
Skakalnica je bila nekoliko drugačna kot prej in tudi pravila tekmovanja so bila rahlo spremenjena. V preteklih letih smo v kvalifikacijskih tekih tekli le do odskočne mize. Tisti, ki pa se niso uspeli uvrstiti v finale, pa so lahko do vrha tekli v Finalu poražencev. Marsikomu se zato ni ljubilo še enkrat na štart. Tokrat pa smo že v kvalifikacijah tekli prav do vrha skakalnice. Po pet najboljših iz vsake izmed petih skupin se je uvrstilo neposredno v finale. Poleg tega pa še 50 najboljših po času.
Glede na formo, me je že kar skrbelo za uvrstitev v finale. Hkrati pa sem vedel, da sem v preteklih letih vedno pretiraval v kvalifikacijah, kar me je stalo boljše uvrstitve v finalu. Zato sem se odločil da tokrat zgolj kontroliram položaj. Štartal sem v četrti kvalifikacijski skupini, katere nosilec oz favorit je bil Simon Alič. Simon je tudi doslej edini tekač, ki je zmagal v Planici.
Sam štart teka me je povsem presenetil. V trenutku sem zaostal in imel občutek da sem pristal prav na repu skupine. Poleg tega pa sem tekel že skorajda na polno. Hrbtišče skakalnice je enako, kot pred prenovo, z maksimalnim naklonom 36 °. Po travi so položene mreže zaradi katerih po eni strani bolj drsi, po drugi strani pa se je enostavno vleči za njih. Nekje proti vrhu hrbtišča je večina tekačev omagala in prebil sem se naprej. Čez položen del hrbtišča in mizo mi je končno steklo. Vmes pa seveda noro navijanje s strani navijačev. Hvala!
Sam prehod na mizo je potekal po strmi leseni klančini in ne več po stopnicah, kot v preteklih letih. Tu je bilo tudi edino ozko grlo proge. Tudi zaletišče skakalnic je povsem prenovljeno. Lesene podeste je zamenjal beton z jeklenimi prečkami na katere smo stopali. Razdalja med njimi je bila ravno pravšnja za moj korak. Tek po gumi ob robi zaletišča ni bil dovoljen.
V cilju sem bil šesti v svoji skupini s časom 6 min 36 s. Navzdol v dolini smo se zapeljali s žičnico. Še bolj zanimivo pa bi se bilo peljati s "zip linom", ki so ga uradno odprli ravno danes. Žal je bilo toliko obiska, da nisem prišel na vrsto. Mimogrede polet po zraku nad skakalnico stane 25 €.
Finale je bil potem na vrsti šele čez 3 ure. Zato je bilo časa za počitek dovolj. Vmes pa so tekle še štafete, štafete gasilcev in ženske v finalu. Med ženskami je zmagala Antonella Confortola, bronasta iz OI v Torinu v smučarskem teku ter tudi nekdanja svetovna prvakinja v gorskem teku. Sledili sta ji Karmen Klančnik in Petra Miloša.
Nazadnje je bil na vrsti še moški finale. Tu sem se počutil povsem razbremenjen. Sem pa seveda zelo navijal za vse naše najboljše. V Planici se je zbrala prava slovenska udarna ofenziva vertikalnega teka v postavi Matjaža Mikloše, Nejca Kuharja, Simona Novaka, Roka Bratine in Simona Aliča. Med tujci pa je bil seveda veliki favorit skorajda nepremagljivi Turek Ahmet Arslan.
Takoj se je začelo zelo hitro. Ker sem gledal predvsem pod svoje noge, niti ne vem dobro kako se je tekma razpletala. Začel sem odločno. Na največji strmini sem precej izgubil. Potem pa sem začel spret pridobivati. Ko se je hrbtišče začelo polegati, sem dobil občutek da imam prave noge. Več kot očitno pa nisem bil močan v strm klanec, ker nisem za trening tekel niti enkrat po kaki skakalnici ali kakšni zelo strmi progi.
Na mizi sem za kratek čas padel v gnečo. Potem pa sem začel spet pridobivati mesto za mestom. Vršna strmina mi je zelo ustrezala. Spet pa sem imel na svoji strani številne navijače. Hvala! Med tem je v cilju že slavil Ahmet Arslan (5 min 8 s), pred velikim presenečenjem - Lukom Kovačičem (5 min 12 s) ter Nejcem Kuharjem (5 min 25 s). Sam sem končal na 17. mestu s časom 6 min 23 s. Na vrhu so bile noge tako utrujene, da bi padel okoli, če me ne bi ujeli.
Zagotovo gre za enega lepših občutkov, ko prideš na vrh skakalnice in je vsega konec. Kmalu za tem se je že pojavilo vprašanja: "Kdaj gremo spet?". Oh, le kdo bi razumel nas gorske tekače...
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Nejc Kuhar: Red Bull 400 Planica
Po letu premora se je na prenovljeni Planiški velikanki zopet odvil najbolj specifičen gorski tek pri nas, oz. morda celo na svetu. To je bil zame drugi Red Bull 400, na prvem leta 2013 sem osvojil 4.mesto in tako za las zgrešil stopničke. Tiha želja je bila tokrat seveda vsaj 1 mesto višje, vendar sem kar težko verjel, da sem tega sposoben, saj so se nekateri fantje zelo specializirali in pripravljali na to tekmo. Meni je šlo v korist predvsem to, da je ta Red Bull 400 najtežji od vseh, nastrmejši in najdaljši. Na tej tekmi ni več pomembna samo hitrost in moč, temveč precejšni faktor igra tudi vzdržljivost in pa tehnika napredovanja. Zadnje dva faktorja sta zagotovo moja prednost, vzdržljivost v strm klanec je moja osnovna vrlina, na tehniko pa vedno dam velik poudarek, se zelo hitro prilagajam in poizkušam na vseh tekmah napredovati čim hitreje s čim manj truda.
Letos so kvalifikacije potekale prvič do vrha skakalnice, zato je bila še toliko bolj pomembna taktika in varčevanje moči za finale. Z Lukom (kasneje drugo uvrščenim) sva imela srečo, da sva bila v precej počasni skupini oz. sva jo mogoče celo midva uspavala in sva zato brez posebnega truda prišla na vrh kot prva. Seveda sva se oba zavedala, da bo potrebno v finalu iz sebe iztisniti precej več. Kot sem že dejal, je tehnika napredovanja v Planici bistvenega pomena. Vsak si mora izbrati tehniko, ki njemu najbolj leži, kar seveda ne pomeni, da je ta tehnika za vse ista. Sam sem imel za vrhnji del po zaletišču že dobro izpiljeno napredovanje, spodnji del po hrbtišču pa mi ni bil še čisto jasen. Odgovor pa so mi dale štafete, saj nisem verjel, da je napredovanje po vseh štirih lahko tako hitro. Tik pred štartom sem tako na roke dal rokavice in se pripravil na tek po vseh štirih.
Pok pištole in zapodili smo se proti vrhu, vsak s svojim tempom in svojo taktiko. Pred štartom sem se odločil, da se do vrha hrbtišča ne bom oziral po konkurenci, ampak zgolj napredoval čim hitreje in to mi je tudi uspelo. Ko se je hrbtišče poravnalo sem pogledal naprej in opazil, da konkurenti sploh niso daleč spredaj, ni se mi pa sanjalo koliko jih je in kdo je spredaj. Rekel sem zdaj ali nikoli ter prestavil v eno prestavo višje. Na začetku zaletišča sem se približal Aliču, skočil mimo in pred sabo zagledal Majka, ki se mi je zdel že nedosegljiv, ampak nisem popuščal in kar naenkrat sem bil čisto zraven. V takih trenutkih se ti v glavi odvrti marsikaj. Meni so se odvrteli nešteti treningi, ki sva jih z Majkom naredila skupaj, nešteti intervali in kadarkoli sva prišla skupaj v zaključek me je Majk prešprintal. Zato sem se že skoraj vdal, a v istem trenutku od ne vem kje dobil moč, da sem zadnjih 10m dobesedno poletel v cilj. Če bi izbiral, bi iz stopničk raje zrinil kogar koli drugega od konkurentov, ampak šport je šport in prej ali slej prideš v situacijo, ko moraš prehiteti tudi odličnega prijatelja. Zmagal je bolj ali manj po pričakovanjih Arslan, čeprav so vsi želeli na vrhu videti Slovenca. Vse pa je presenetil drugo uvrščeni Luka Kovačič, mlad bivši kolesar, ki se je letos podal v gorske teke. Tudi z njim sva letos že naredila nekaj skupnih treningov in vedel sem, da bo močan tudi na tej tekmi. Vsekakor pa upam, da bomo o njem še veliko slišali v prihodnosti.
Prihodnjo nedeljo bo že 4. Storžič Vertikal KM in vse lepo vabim, da pridete tekmovati oz. spodbujati tekmovalce.