NeDelo - Grega Kališnik: Nova ferata: Zelenica vam ponuja svežo merico krepkega adrenalina
Komur so blizu ojekleničene plezalne poti, one adrenalinske, ne zgolj pred smrtjo ali lažjo poškodbo varujoče, pa ni s Tržiškega, je lahko zelen od zavisti. Na Zelenici imajo novo ferato, še več, dve v eni, vodita na Plot, ki je ena v vrsti slovenskih križanih gora.
O etičnih, če ne moralnih dilemah, mar je prav po avstrijsko (italijansko, švicarsko ...), kjer imajo po petsto in eno ferato, ali po južnokaravanško, kjer se klin s klinom zbija, tokrat ne bi, saj o tem tvitajo tako vrabci v roki kot golobice na strehi. Je pa dejstvo, da imamo poleg onih temeljnih zavarovank, v dobro varnosti črednega osvajanja gora, v zadnjem času tudi nekaj takih adrenalinskih, (tehnično) zahtevnejših, športnih. Ki žalijo marsikoga, denimo neokrnjenost narave, če že ne kakega vsevišnjih. Bojda, sem slišal, pa ne preveril, imajo speljanko na Lisco, pa na Gonžarjevo peč, greh so storili tudi Jezerjani proti Češki koči, pa jim, spet bojda, sploh še ni dovolj, zgodilo se je tudi na Zelenici, prihodnjo soboto bodo uradno odprli, preskušena in zdrgnjena je že dodobra, ferato na Plot, vršič je menda visok 1682 metrov. Dileme ostajajo, ferate se množijo.
V domu na Zelenici, pogorel je leta 1999, iz pepela pa vstal 2011., pod patronatom PD Tržič, domuje tudi gorniški učni center, ki je imel doslej kaj početi, tečajniško, predvsem v netoplih mesecih, pozimi. Potreboval je tudi nekaj poletnega in ni bilo daleč, ne idejno ne metrsko, da so v bližnje ostenje nabili ferato. Da ne bi iz fotelja vrednostno barantali, smo se je v živo lotili, predvčerajšnjim, 41-letni predsednik PD Tržič Uroš Ahačič, mojster za stike z javnostmi D. O. (leta niso pomembna), oče in sin V. (eden starejši od drugega), kjer sta oče in sin, sem moral biti tudi nesveti duh.
Ahačič, po vrnitvi, na varnem in toplem, pri sapi: »Dovoljenja smo zbirali od leta 2013, speljali letos.« Ferata ima 90 metrov višinske razlike, dolžina jeklenice je 113 metrov, »delali smo predvsem člani PD Tržič, prostovoljno, financirali z društvenim denarjem«. Večino materiala so prispevali domači kovinarji, od kod je zajla, ne želite vedeti. Od ondod kakor milijarda stvari.
Treba je povedati, zeleniško podzvezdje je čarno, vanj zabredete, če na Ljubelju luknjo v Avstrijo zgrešite. Zelenica je bila znana po smučišču, no, tudi po plazovih, tudi tragičnih, a ne boste verjeli, sedežnica od olimpijskega leta 2012 miruje. Enosedežnica, kajne. Razmišljamo takole, kjer se sedi, je sedežnica, kjer pot pod noge vzameš, je pa nožnica. Tržiška občina nima sedežnice na Zelenico, ima pa sredi mesteca bazen. Čestitke.
Od Ljubelja do zeleniškega doma je približno 500 višincev, kar resna strmal, v domu, zakurjeno imajo že, pa so izjemno prijazni, celo z žabarji. Ki niso Francozi, ampak iz Ljubljane. In od doma do ferate je deset minut hoje, dostop ne bo markiran, bo pa označen, bog vam pomagaj, ako ne razlikujete.
Levodesna, desnoleva
Tako kot vse v domovini se tudi ferata na Plot deli na levo in desno varianto. Leva je lažja, imenuje se učna zavarovana plezalna pot, desna je športna, zelo zahtevna ferata, zahtevnostno ji gre slovensko prvenstvo. Na desno se nam res ni ljubilo, šli smo na levo. Vstop je skupen, po par prečnih metrih je razcep in možnost popolnega umika. In leva D- ter desna E-zahtevnost sta raščeni tako, da bosta takoj zavrnili vsakega nepotrebneža, nepripravljenega, premalo poučenega. Torej, peterica nas je šla v levo, toliko zato, da bi kljub morebitnim žrtvam vsaj eden, morda dva v dolino lahko prenesla poročilo o doživetem. O zmagi. Doživetje je bilo kratko in jedrnato.
Tistim, ki poznate feratarsko lestvico, takoj povejmo – D je res D, preplezljiv v hribovskih šolnih, E pa, plezalke, plezalnike imejte vsaj v rezervi, pa močne roke (in majhno rit?). Na forumskih filozofijadah si lahko preberete pljuvanje o tem, ali je Jezerjanka težja od Gonžarce, Cjajnika in drugih sosedov – ali je obratno. Plot preverite sami. Kot pri vseh feratah, cena podcenjevanja je zabeljena.
Brez izgub smo se vrh Plota, pa ne iz prepričanja, naslonili na najbolj znano krščansko znamenje, iz lesa, in srca so nam igrala. Sin se je od zgoraj lotil tudi E-različice, pa ga je, če se tako izrazim, že takoj na vrhu zvilo. Kaj bi šele bilo, če bi se preprijemal od začetka.
Sobota, šesti dan od današnjega, bo dan odprtih vrat – na Zelenici na prostem – evroprojektov, skupnost starocelinsklih narodov je namreč nesebično pomagala z denarjem pri obnovi zeleniškega doma. To bo tudi dan planincev in uradno odprtje večdesetkrat razdevičene ferate. GRS, gorska reševalna služba, bo imela vajo, zgodil pa se bo, če pomislimo, kje smo, tudi čudež – golaž bo zastonj in, verjemite ali pač ne, čaj tudi.
Preden smo ga mi v petek skodelico spili (in plačali), sem od predsednika zvedel še, da Planinska zveza Slovenije ferati na Plot ni nasprotovala, pomagala pa tudi ne. Tako da je vse prav in verjetno tudi lepo. In v domu na Zelenici je mogoče použiti vsaj eno enolončnico vegetarijanskega izvora, brez zabele, če sem prav slišal, gori imajo tudi optiko, a vas, prosim, ne nosite s seboj polomljenih očal, pa še ena rariteta. V opusteli, žalobni zgornji postaji sedežnice imajo bokse za pse. Saj veste, veliko ljudi ne more od doma zaradi človekovega najboljšega prijatelja. Tam, pod Plotom, poskrbijo tudi za to. Obvladajo tovrstni know-hov-hov.
Nas pa je po poltisoč višincih navzgor čakalo natanko isto spustnih metrov. Minuli so gosposko, dostojanstveno, čeprav sem se zaradi paratempa parkrat znašel sam v sredogorju. In ko se človek, prepoln tako kratkega, pa toliko slajšega adrenalinskega odmerka, vrne v dol, sploh ni fovšljiv, ko se dve minuti pelje mimo posestva najbolj svetlolasega tržiškega športnika, pa tudi stara mestna srž je prijazna tako do duše in telesa.
V glavnem, gori nas je po vrnitvi s podviga oštir vprašal, ali nam je ratalo. Ne, feratalo nam je. Naj tudi vam. Čelado na glavo, pamet v roke, rokavice nanje, o samovarovanju pa kdaj tretjič.
Grega Kališnik
Foto: Dejan Ogrinec