Dotik: Tretje leto Snežnika ni ne prvo in tudi zadnje še ni. Kaj počnem, ko obiščem Snežnik? Kar ljudje pač počno na obiskih. Poleg tega kočo oskrbujeta draga mi znanca.
Jaka in Metka
Ptički pojejo, potoček prijazno žubori, gora me toplo pozdravlja ... haha, nič od tega klišejskega besednjaka iz ne tako starih planinskih vestnikov se ne dogaja. Vročina je zatrla vse zvoke, v zadušljivem zraku ni trznil en sam bukov list, vode itak ni tod naokoli. Veličastno tihoto bukovja je zmotilo le brnenje letalskih motorjev.
Zakaj me je razveselil droben rumen cvet, ne vem in ni pomembno, razlage za razlog ne potrebujem. Nežni žarki, ki z desne diagonale prodirajo skozi vejevje, sijejo nekoliko nad potko, ta počiva že v senci večera. Čas pri rožici teče neslišno ...
Ustvarjanje dogodka je kot gledališka igra, v današnji monodrami sem sam sebi edino občinstvo. Nekaj korakov nad rožico si ustvarim mir, potreben za redni posnetek lepe lesne gobe. Razkoračen zaslišim, kako nekdo zalomasti po poti navzdol. Zelo hiter je - še preden se zavem, ga zagledam med drevjem. Ne, to vendar ni Jaka, Metka je!
"Ja živijo, kam pa tako hitro?" jo vprašam s prijaznim glasom. Nekoliko sem vznemirjen. V zagonu potrebuje še dva skoka, preden se ustavi na kak ducat metrih. "Ja kako si ti lepa!" glasno izražam navdušenje. Začudeno me pogleda, ob tej uri tudi sama ni nikogar pričakovala. Stoka in vzdihuje, počasi se vrti na mestu, še vedno ne ve, kaj bi, potem pa se le obrne navzgor. Izmenično pogledava in koraka navzgor, dokler izgine za robom. To ti je moč in kondicija! Ima pač svoja skrivna pota ... za njo zažvižgam svoj najljubši napev in se še sam odpravim navzgor.
Na prehodu iz Notranjske na Primorsko spremljam žalostni zahod sonca v motno nasičeno ozračje. Tudi jutro bo kljub jasnemu nebu brez pravega sončnega vzhoda. Zrak v dolinah je umazano rjavkast, roza odtenki mu niso dahnili lepote.
Janji pred kočo ne morem prikriti, kdo v mraku postopa po vrhu, kdo zadnji prihaja v goste. Na gori so tokrat tudi otroci, ki imajo družinsko šolo v naravi. Eden je Jaka, vnuk oskrbnikov. Kot bi se 'nekdo' pošalil z menoj, ko iz kuhinje zadiši po palačinkah. Kajti po prvih minutah hoje sem se vrnil po mobi, da bi z otroškim glasom zaigral napačen klic in babico vprašal, če mi za večerjo speče 'pala pala'. Sreča moja, da sem se premislil.
Ne, oskrbnikove sestre Metke v koči ni danes, maso po ponvi poliva Katja. "Nismo te pričakovali," pove Slavko v jedilnici. "Tudi medved me ni, ko sem ga srečal na poti." Slavkove obrvi se dvignejo. Hitim z opisom dogodka, pojasnjujem, kako se mi je izpolnila želja, da na poti v živo srečam medveda. Jaka in Metka sta bila v gozdu le sinonima, to sta imeni dveh znanih medvedov ljubljanskega živalskega vrta. O, na večer nas obišče tudi brezimni lisjak!
Nedelja je povsem drugačna od prejšnje. Ob 10:35 ni v koči nobenega gosta več, pred tednom dni ob istem času ni bilo v jedilnici pa več prostega stola. Nekdo naroča vodo z okusom. Boljša je brez okusa kot neokusna. Če pa mi ponudijo nekakšno informirano vodo, imam vseeno raje nevedno.
Spodaj sta 'slonček' in rožni vrtiček, na poseben način zložene skale in okrašene trave v nagibu. Tja bi šel tudi Jaka. Z menoj gre lahko vsak, ki si to zaželi, ne glede na leta, vendar z menoj tudi ne more iti vsak, ki to hoče, ne glede na leta. Pokimam mu, če mu dovolita starša.
Vse opazi, kar je za videti, vsaka skalica na grebenu začuti njegove podplate. Razumljivo, da v travah navzdol teče hitreje od mene, na skali sredi strmine pa narediva postajo. Ko stopiva na lepo in položno pot, se fantu zdi lažji povratek po travah. Pred vročim zrakom se skrivava v borovju, tako da izmenično iščeva drug drugega. In tako mineva še ena snežniška nedelja ...
Iztok Snoj