Janez Pikon: Žari južni greben od jutranjega sonca, začnem s planine Blato do Črnega jezera, Komne, Vogla, Črne prsti, Koble, Vrh Bače, Soriške planine na Ratitovec. 
Začnem zgodaj zjutraj s parkirišča pred planino Blato in nadaljujem še v temi mimo predela Pungrat na planino Pri Jezeru. Čelna svetilka mi je v pomoč že na travniku v smeri planine Viševnik, zelo temno je tudi v gozdiču pod Grivo in vse do planine, kjer svetilka še kako prav pride. Dosežem prve stanove na višji planini, kjer ob stezi počiva številna čreda živine, v teh dneh jo bodo odgnali v dolino in domače hleve. Okna Bregarjevega zavetišča so že osvetljena, tiho preko planine nadaljujem v smeri Črnega jezera vzhodno pod Vrtcem, kjer blagi gorski travnik kaj hitro preide v temno gozdno stezo predela Dol pod Stadorjem, že zahodno pod Pršivcem. Čelna svetilka še kako prav pride vse do zgornjega roba Komarče in zahodno vse do Črnega jezera. Izstopim iz gozda ob Črnem jezeru in današnje jutro se je v trenutku prebudilo. Kaj hitro dosežem razgledni rob Orliča visoko nad Ukancem, odkoder nadaljujem po razgledni in za hojo prijetni stezi v smeri nižje po gozdu ob in pod Jagrovo skalo. Dokaj kmalu dosežem stezo, ki vodi iz Savice, na že obsijano Komno. Gore že zlato žarijo po južnem grebenu vse do Meje nad prelazom Konjsko sedlo, do tja mi pač seže pogled. Zahodno ob rušnatem vrhu Ispica, dosežem planino Govnjač in nadaljujem vzhodno ob predelu Krošnja s križiščem mimo Malega vrha in dlje nad Ražnovo Suho, odkoder z blagim daljšim vzponom nad Snežno konto, dosežem planino Za Migovcem.
Žarijo vrhovi Mohor, Podrta gora, sedlo Škrbina, Vrh nad Škrbino in Meja, ki so močno obsijani od jutranjega sonca. Sledi daljši vzpon zahodno pod goro Bohinjski Migovec na Konjsko sedlo, kjer se odpre novi pogled proti vzhodu v smeri izbrane smeri in severno pod goro Meja, Rušnati vrh in Vrh Planje, kjer po daljšem in prijetnem prečenju nad planino Kal dosežem sedlo Globoko, kjer so še vidne kamnite ruševine stavbe iz preteklosti. Pod vrhom Vrh Krnic izstopim iz začrtane smeri in si privoščim krajši vzpon na Vogel, ter se vzhodno spustim na sedlo Bohinjska Vratca. Strmi vzpon, tudi s pomočjo jeklenic me privede pod Vrh Dlani in križišč steza nad Visokim Orlovim robom in severno pod Šijo. Oddaljena Rodica se bledo prikazuje na obzorju in ocenjujem, da njeno teme in polovico začrtane smeri, dosežem v manj kot uri. Steza me vodi severno pod ostrim grebenom Šije, vse do travnatega prelaza Čez Suho, kjer se priključi stezica preko Zadnje Suhe iz smeri planine Suha. Razgledno je širno pobočje, ki se razteza vse do vršnih pašnikov prostrane Lepe Suhe, kjer greben preide že pod mogočno pobočje Male Rodice. Turno smučarska gora mi je le še lučaj oddaljena in njeno množično obiskano teme v vseh letnih časih, dosežem že pred opoldanskim soncem. Krajši oddih si privoščim na gori, ki danes ponudi veličastne razglede po širnem obzorju. Topel vetrič mi po ostrem grebenu hladi čelo, ko že obidem Novi vrh (Suha Rodica) in pristopim severno v kraljestvo obeh Raskovcev. Vidno izstopata kamnita velikana (bolj oddaljeni Mali in višji Veliki Raskovec) na južnem grebenu Bohinja, opazna sta od vsepovsod, obidem ju južno, ter severno Matajurski vrh nad globeljo Matajurc, kjer je od daleč že opaziti gorski travnik pred Poljanskim vrhom. Prijetno nadaljevanje po svetlo rjavih in strmih travnikih južno pod Poljanskim vrhom in Konjskim vrhom seže vse pod strmo Četrt, kjer so za prehod v pomoč jeklenice za bolj varen dostop pod poraščenim vrhom Jež do prelaza Vrata na vršni greben Črne prsti.
Obiščem vrh gore in s pogledom ocenim prehojeno smer (zahod), kot smer nadaljne poti (vzhod) si privoščim daljši počitek. Posedanje v prijetni družbi pred in v Planinski koči Zorka Jelinčiča na Črni prsti zaključim. Uredim si zaloge in že pričnem s spuščanjem v smeri prelaza Suha pod Rušnim vrhom. Samo za trenutek mi pogled seže daleč preko gora vzhodno, proti začrtanemu cilju, že sem skozi Žrelo in nižje, ter severno pod Šoštarjem nad planino Za Črno goro (Ravharsko planino). Napredujem in hitro dosežem pašnik Na Kalu, kjer so še vedno vidni ostanki vojaškega objekta iz preteklosti. Na sedlu Vrh Snoviš označena steza vodi južno na greben pod bolj malo poznanim vrhom Krevel, preko Poldetovega rovta v mali gozdiček, kjer skozenj pristopim na poznani vrh Kobla (ste vedeli, da železniška proga skozi Bohinjski predor vodi točno pod slemenom gore). Sestopim po robu Bisagarjevega rovta do manjšega sedla, ter ob lovski preži zopet v gozdiček in pod vršiči Šance in Vrše, kjer izstopim na sedlu Vrh Bače. Preko znamenitega sedla je pred stoletji vodila stara trgovska pot in povezovala Bohinj s Primorsko, kot mulatjera, ta je služila v vojaške namene. Torej zopet v klanec po gozdni stezi mimo vojaškega bunkerja na južnem pobočju Šavnika do sedla na planini Šavnik, kjer vstopim na prostrana pobočja Soriške planine pod Možicem, odkoder se dokaj naglo spustim do Litostrojske koče, nižje na planini.
Daljši odmor izkoristim za počitek, si napolnim tekočino in vse potrebno za vzpon in pot po najbolj vzhodnem grebenu, ki se nekako zaključuje nad prostrano Jelovico. Sprejmem izziv in pozno popoldne vstopim v ravninski predel Zadnje movže do Mišjega grunta, kjer po daljšem vzponu in stezi, ki me pripelje na prostrano Danjarsko planino, južno pod Rihtarjevim gričem in vrhom Žbajneke. Oh, že sem na planini Zgornja Irn ob Kačjem robu in sedelcu vzhodno. Sledi še daljši vzpon na prostrano in razgledno planoto Kremant. Prvič zaznam, da se bo v kratkem pričelo temniti, nebo dobiva bolj temno podobo in nastopila je popolna tišina, ne slišim nikakršnih zvokov. Tako poslušam in hodim, hodim po široki planoti do in pod najvišjim vrhom pogorja Ratitovec, vedno bližji je Altemaver in za travnato skalnatim robom gore zagledam najprej ciljno goro Gladki vrh in Krekovo kočo na Ratitovcu. Do tja ni več daleč niti težko, najprej se povzpnem na ciljni vrh zjutraj še tako zelo oddaljenega pogorja Ratitovec, potem vesel in zadovoljen vstopim v Krekovo kočo na Ratitovcu. Obisk izkoristim za daljši počitek in večerjo, ter se kasneje od ljudi prijaznih besed, poslovim. Temo je že zunaj, nastopila je noč, polna luna še ni vstopila na nočno nebo, sestopim do planine Pečana in nižje na Kopišče do parkirišča, odkoder me prijatelj odpelje domov.
Torej začnem v jutranjem mraku in končam z nočjo, zmogel sem prehoditi začrtano smer, ki sem jo dlje načrtoval, vesel sem in zadovoljen, da mi je uspelo ... bodimo le to kar smo, ljudi z drugačnim razmišljanjem je tako ali tako že preveč ...
Janez Pikon