AK Ravne - : ... ali po Direktni na Špik
S Klemnom Erženom sva se precej na hitro odločila za klasiko v Špikovi severni steni, ki jo je pred skoraj 90 leti preplezala Mira Marko Debelak s soplezalcem Stankom Tominškom.
Ideja je bila v bistvu Klemnova, sam se za tovrstne poslastice seveda dam kaj hitro navdušiti in tako sva v nedeljo zvečer odšla na bivak pod Srcem, naslednji dan pa sva se podala v severno steno Špika. Porabila sva deset ur od bivaka do vrha, spodnji del do Dibonove police sva preplezala nenavezana. Ker je o smeri na spletu napisanega zares veliko, vključujoč dobre opise smeri in skice, sva sklenila dopisati nekaj najinih ugotovitev, ki nama jih drugod ni uspelo zaslediti.
Prvi del do vrha Zelene glave sva preplezala/prehodila direktno po grabnu. V ruševje na desni nisva zavila niti enkrat. Ta varianta je zelo prijetna, je pa res, da letos snega pred vstopom ni bilo, kar je pristop močno olajšalo. Plezanje se giba nekje okoli II. težavnostne stopnje, vendar je variant več in nekatera mesta so lahko tudi precej težja. Smer do Dibonove police ni zahtevna, vendar moram napisati, da je na nekaterih mestih treba plezati nadvse previdno in zelo paziti, da ne skrenemo s smeri. Do police je namreč precej mest, kjer je podrtija nevarna in je zelo malo oprimkov, ki bi nas lahko pripeljali nazaj na pravo mesto.
Po vstopu na polico se gibljemo proti desni mimo zoprnega prehoda, ki ga lahko obidemo od zgoraj, vendar je spust z njega precej neudoben, ali se ga lotimo kar naravnost, vendar je grdo naložen in pod njim zija precej neugodna luknja v dolino. Midva sva se odločila za drugo opcijo, vendar je previdnost tukaj nujna. Vstop v smer je na levi strani trikotnika, ki se ga lepo vidi iz doline. Tudi po desni pridemo na isto mesto, vendar smer tam ne poteka.
Plezanje v smeri je zelo lepo, vendar od začetka do konca konstantno izpostavljeno in skoraj povsem navpično. Smer je opremljena precej skopo, razen v detajlih, kjer je ‘pomoči’ morda celo preveč. V mislih imam predvsem dve ‘gurtni’, ki visita na najtežjem delu v predzadnjem kaminu in pri vstopu v izhodni žleb. Orientacija po klinih ni možna, ker jih je premalo. Previdnost pri upoštevanju opisa je torej nujna.
Ne Klemnu ne meni ni bilo jasno, kako je lahko nekdo to skalo opisal kot slabo ali slabšo. Nama se je zdela izvrstna, kompaktna in le mestoma krušljiva. Skupaj v celotni smeri tako malo, da ni vredno omembe. Plezanje terja od naveze precej uporabe lastnega varovanja, ponekod je to možno s ‘frendi’, sicer pa najbolj s klini (profilci, jeseničani).
Tura je skupno zelo naporna. Najprej dostop do bivaka, nato naporna 900-metrska smer ter za konec spust po neskončnem Kačjem grabnu. Kot zanimivost naj dodam, da sva slednjega presopihala v uri in dvajsetih minutah, vendar sva imela konstantno zelo hiter tempo.
Priporočljiv je dvodnevni izlet s spanjem na bivaku prvo noč.
V splošnem gre za zelo lep vzpon na eno izmed naših najlepših gora. Smer pa je res pravi poklon neverjetnima Miri in Stanku, ki sta to smer zmogla pred 90 leti. Jutranja svetloba, ki škrlatno obsveti vrh gore, pa je eden po moji oceni najlepših prizorov naših gora. Rapsodija v škrlatnem.
Posebna zahvala pa gre moji Megi (Gozdni), ker naju je pričakala pri Pišnici s sendviči, ‘ta rosnim’ in avtom veliko bližje, kot sva mislila. Lepo je biti Gozdnin.
Plezala sva Klemen Eržen in Jure K. Čokl (AK Ravne).