Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Planinski avtogol

  30.08.2015 21:00

 

ponedeljek, 31. avgust 2015, ob 16:13, Franci Savenc, ogledov: 2056

Delo - Blaž Močnik: ... Vsi so padli na izpitu - s kolesarji vred!

In potem smo nekega lepega dne ugotovili, da sploh nimamo planinskih poti. Vsaj uradnih ne. Narod z bogato zgodovino gorništva in ponosnih planincev je ustvaril tako državo in takšno zakonodajo, da je v osmih letih nemogoče evidentirati eno samo planinsko pot. Od sramu bi se morali pogrezniti v zemljo. Toda poti niso pomembne. K sreči imamo še toliko pameti, da popolnoma zanič zakonodaje raje ne upoštevamo. Zelo rad pa bi spoznal tistega, ki se je spomnil, da je treba za planinsko pot slediti navodilom gradbenega dovoljenja za hišo. Pa tudi tistega, ki je vse to požegnal.

Na žalost pa to ni najhuje. Skrb vzbujajoči, ki potrjujeta kronično birokratsko nesposobnost, sta dve stvari.

Nekdo je namreč za te neumnosti vedel, a se vseeno potuhnjeno skrival in poleg tega soglasodajalec zahteval še nekakšne dvonamenske poti za sobivanje planincev in gorskih kolesarjev, od drugih zahteval nekaj, česar sam sploh ni imel. Druga pa je ta, da po skoraj desetletju kriznih sestankov, pogovorov, soglasij, mnenj in predlogov nihče iz pisane množice ministrstev, zavodov, zvez in društev ni izbrskal preprostega dejstva, ki je podlaga za formalno sprejetje gorskih kolesarjev v svet sodobnih aktivnosti. Da planinskih poti ni. Kdor pa je vedel, a se zavestno zadržal, naj odslej za vedno molči. Vsi so padli na izpitu – s kolesarji vred!

To ni zgolj avtogol planinske zveze, na primer. To je zavestno tresenje lastne mreže, kjer bi igralec moral za kazen opravljati trening po posebnem programu v mlajših kategorijah. To je avtogol zavoda za varstvo narave, ki očitno ne pozna zakonodaje in tako povzroča škodo s prepovedmi. Zakonodaja je takšna, kakršna je. Zakon velja, če ne velja prej oni drugi, ki lahko gre navzkriž s tretjim. V tem primeru pa velja spet prvi. Zmeda je popolna in nezadovoljstvo tudi.

Zelo pomenljiv je tudi odgovor Triglavskega narodnega parka, kjer pravijo, da je varstveni režim glede vožnje in organizacije vožnje s kolesi v naravnem okolju narodnega parka nedvoumen in ga je treba upoštevati, planinske poti pa so dejstvo v prostoru ne glede na formalno vzpostavitev statusa, ki ga zahteva zakon o planinskih poteh. Skratka, ko nam zakonodaja ustreza, jo je treba upoštevati. Ko nam ne, formalni status ni več pomemben? Zakaj se potem sploh trudimo sprejemati nekaj, če je neko dejstvo pomembnejše od statusa? In koncu koncev, mar gorski kolesarji niso dejstvo? Po raziskavah javnega mnenja se 15 odstotkov Slovencev opredeljuje za gorniško aktivne. Torej 350.000 ljudi tako ali drugače leze navkreber, tretjina od teh pa se jih opredeljuje tudi za gorske kolesarje – več kakor 100.000 Slovencev.

Torej po novem, kar je v bistvu po starem, pri nas velja, da lahko kolesarite kjer koli po utrjenih poteh, če temu ne nasprotujeta lastnik ali upravljavec zemljišča. Če to ne bi bilo vzdržno, naj se pravila popravi. Ampak šele potem, ko bo zakonodaja zahtevala tudi osebno odgovornost birokratov za zmazke, ki nam jih servirajo. Ne sme nas vedno biti sram namesto njih!

eXTReMe Tracker