Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Skriti biseri Podvolovljeka

Primož Blaha: Dan, namenjen odkrivanju skritih kotičkov. Vedno sem se rad vozil do kakšnih bolj odročnih ali vsaj manj poznanih izhodišč, kjer je že ob poti marsikaj videti.

Splača si vzeti čas tudi za to, ampak saj vemo kako je s tem: zjutraj si rečeš, da se boš že nazaj grede ustavil, ker se ti mudi čim prej na turo. Nazaj grede pa po navadi že zmanjka volje in si rečeš: saj bom šel naslednjič

No, tokrat sem se zavestno odpravil na izlet, kjer sem si zadal načrt ogledati si nekaj teh skritih biserov Podvolovljeka, ki so vedno ob poti, a kljub temu vedno predaleč. Tudi tu so, tako kot je to simptomatično po celi Sloveniji, potenciali žal slabo izkoriščeni in posledično ostajajo nepoznani širšemu krogu ljudi. Seveda je jasno, da tu (k sreči) nikoli ne bo masovnega turizma, a vsaj tistim, ki jih to zanima bi lahko olajšali življenje – na primer z informacijami, kaj in kako si je možno ogledati.

Saj ne rečem, ti kraji so se mi vedno zdeli lepo urejeni, ampak zgolj tabla ob cesti pač ni vse. Sploh danes, ko večina išče informacije na internetu. Primer: na spletni strani občine Luče je kratek in mikaven opis soteske Brložnice, ki naj bila ena od naravnih znamenitosti, vrednih ogleda. A kaj mi to pomaga, če nikjer ne piše kako do tja sploh pridem?! Ali pelje skozi sotesko kakšna pot, ali je povsem nedostopna, težko prehodna? Verjetno to koga odvrne od obiska, ali pa je na koncu razočaran, ko ugotovi, da zadeva ni urejena za ogled.

Naj bo ta objava torej povabilo k obisku teh lepih krajev in hkrati poda nekaj osnovnih informacij.

Lučka Bela – Vodotočnik – Deska – Lastovec

Dopoldne sem seveda izkoristil za turo. O Dleskovški planoti sem že večkrat napisal, da je prava zakladnica prijetnih (včasih tudi nekoliko zagonetnih) poti, skritih in samotnih kotičkov ter lepih razgledov. Tokrat sem se na planoto povzpel iz doline, namesto običajnega dostopa z avtom.

Dolina Lučke Bele se odcepi iz Podvolovljeka in se globoko zajeda v planoto. Skrita in samotna, obdana z visokimi stenami, je vredna obiska za vse, ki uživajo tudi v hoji po gozdu in v divjem, neokrnjenem okolju. Sicer visoko v dolino pelje gozdna cesta, ki žal malo pokvari ta vtis divjine. Jaz sem kljub cesti parkiral takoj na začetku in se naprej odpravil peš. Še boljša ideja bi bila s kolesom, saj hoja po cesti pač ni nek užitek. Kljub temu je lepo ob potoku navzgor, še bolj zanimivo pa je najbrž v bolj vodnatem obdobju, ko oživijo tudi stranski studenci.

Le par minut s ceste si lahko ogledamo Kotel, zanimiv skalni bazenček. Smerokaz se težko opazi, z avtom bi se najbrž peljal mimo. Ne preseneča niti, da je bila v dolini skrita (a žal tudi odkrita) partizanska bolnica; danes na to spominja le še napis na skali. Gospodarjenje z gozdom pa se je začelo menda šele po letu 1960, tako da je bil tam še nedavno dejansko pragozd.

Od ceste navzgor vodi markirana pot, ki je sicer precej neobljudena, a kljub temu lepo označena in nič preveč zaraščena. Občasno se precej strmo vzpenja skozi gozd, vmes se odpirajo zanimivi pogledi na Konja in Lučko Kopo, ki je s te strani kar impresivna. Pot pripelje na rob planote do planine Stare stale. Tam naj bi bilo presihajoče jezero (verjetno bolj mlaka), ki pa je bilo ta dan očitno v svojem nevidnem stanju. Nad planino razveseli razgiban potoček, ki ima poleti bolj malo vode. V bližini je tudi naravno okno.

Naprej sem se usmeril do Vodotočnega jezera, ki je edino visokogorsko jezero v Kamniško-Savinjskih Alpah. Pa še precej idilično povrhu! Od tam ni več veliko vzpona na Desko in z nje po neoznačeni poti proti jugu čez Lastovec navzdol. Bolj uhojena pot vodi levo do planine Podvežak, naša lovska pot pa zavije desno v ruševju tik pred gozdom. V prvem poskusu sem jo zgrešil, a sem ob povratku hitro zagledal odcep, ki je od zgoraj malce skrit. Slabše uhojena in občasno izpostavljena pot vodi prečno pod Lastovcem nazaj na Stare stale.

Jaz sem sicer iskal odcep lovske poti čez Grofov štant, a ga tudi v več poskusih nisem odkril. Edini za silo obetaven odcep se je po 20 m končal nad prepadom, tako da bi ga lahko krstil za base-jump štant; o kakšnih grofih ne duha ne sluha. Bo treba naslednjič v obratni smeri, saj sem spodaj videl kar lepo uhojeno pot, ki skoraj gotovo vodi tja. Teren pa je zelo strm in zahteven, tako da ni pametno iskati prehodov izven poti. Zato sem tokrat nadaljeval z razglednim prečenjem po slikovitih prehodih nazaj do markirane poti in po njej v dolino. Tura sama po sebi niti ni tako kratka, a kljub temu sem si zadal še nekaj ogledov v dolini.

Slap Cuc

Izpod Rogatca, ki se dviga na vzhodni strani Podvolovljeka teče neimenovani potok, ki ustvarja slap Cuc. Izhodišče je pri kmetiji Riher (ob cesti ni nobene oznake, tako da je treba pociljati pravi uvoz (karta); naprej je označeno). Do slapu je približno pol ure vzpona skozi gozd, občasno zaraščeno, a nezahtevno. Desno vodi nad slap ozka in strma stezica (nujni dobri čevlji!). Z vrha se slapu sicer ne vidi, a je kljub temu lep razgled nad dolino, višje pa še več manjših slapičev in tolmunčkov. Neoznačena pot se nadaljuje še naprej, mimo 250-letne Riherske jelke ter do sedla Kal, od koder je možen vzpon na Rogatec ali Lepenatko. Ideja za naslednjič.

Repov slap in Žagerski mlin

Še bolj mimogrede si lahko ogledamo Repov slap. Ob cesti je tabla, zapeljemo se kakšnih 500 m po gozdni cesti, od tam pa še 5 min po označeni poti do pod slapu. Lep slap, urejena pot z mostički pa pripelje čisto zraven. Na izhodišče se lahko vrnemo po drugi poti ob strugi. Oba slapova sta dovolj vodnata skozi celo leto.

Tik ob glavni cesti stoji več kot 250 let star Žagerski mlin. Od mlina je urejena nova pešpot do Repovega slapu (20 min hoje). Pri mlinu je dežural prijazen domačin, tako da si je mogoče ogledati tudi notranjost (še delujočega) mlina in še kaj zanimivega izveš. Je pa povedal, da sem bil kljub lepi avgustovski nedelji ta dan šele tretji obiskovalec.

Soteska Brložnice

Gospod pri mlinu mi je dal tudi napotke za obisk soteske, predvsem sem mu hvaležen za nasvet glede obutve. Do soteske pridemo iz strnjenega dela vasi (z glavne ceste namesto levo navzgor proti Kamniku nadaljujemo 100 m naravnost). Parkiramo ob cerkvi in se ob robu travnika spustimo navzdol do gozda, kjer pridemo do potoka, takoj na desni pa se že začne soteska. Poti ni, prav tako ne oznak.

Soteska je dolga kakšen kilometer, stene se dvigajo do 30 m visoko, na najožjem delu pa je široka le 1 meter. Potok v srednjem delu običajno ponikne, v hudi suši je lahko suha tudi cela struga. Sicer so v prvem delu tolmuni, čez katere je treba kdaj kar po vodi, tako da je bolj priporočljivo v tevicah (ali bos) kot v čevljih (je pa treba previdno po spolzkih skalah). V srednjem delu se stene zožijo, potok izgine (na dnu manjšega brezna ga lahko zgolj slišimo), napredovanje pa oteži plavje. Nižje se spet pojavi voda, prostora pa je bolj malo (jaz sem izbral mostno taktiko napredovanja in ostal suh, druga možnost je kar po vodi). Naprej se soteska spet razširi, a tam sem potem obrnil, saj je napredovanje kar naporno. Primerno torej le za tiste z željo po skakanju čez potok in čofotanju, kar je lahko dobrodošlo predvsem v poletni vročini.

Sploh je poletje še najmanj primerno za pohodništvo: potoki usihajo, vreme je nestabilno in prevroče za hojo, razgledi so motni, edino ljubitelji gorskega cvetja pridejo na svoj račun. Zato so na voljo tudi takšni dolinski cilji, ki pa so po svojem značaju vendarle hribovski. Lepi konci, vredni obiska. Priporočam!

 23.08.2015

 

Več fotografij na PrimozBlaha.wordpress.com

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti