Mladika (1926) - J. M. Trunk: Da me razumete. Ne prav z metlo, temveč z držajem neke metle. S tem je to popravljeno, drugo je pa v redu.

Z metlo – 4360 metrov visoko
J. M. T r u n k , Leadville, Colorado, U. S. A.

1. Nekaj uvoda

Da me razumete. Ne prav z metlo, temveč z držajem neke metle. S tem je to popravljeno, drugo je pa v redu. Kako je prišlo do tega, o tem povem zdaj.
Ko sem zagledal luč sveta v Bačah na Koroškem, sta gledala name štirioglata Kepa in sivi Dobrač. Mogoče, da sem dobil od tega gledanja »urok«, kakor pravijo na Koroškem, da sem zato malo zaverovan v gore.
Ker sta Kepa in Dobrač gledala že na mojo zibelko, sem ju tudi že kot fant in dijak večkrat šel gledat na vrhove. Videl sem svoj lepi dom, kos slovenske domovine.
Dne 23. julija l. 1906 sem bil v spremstvu dveh škofov (dr. Kahna in poznejšega kardinala dr. Nagela) na gori Eisenhut (kakih 2400 m) ob koroško-štajerski meji in dne 20. avgusta istega leta na Triglavu.

Ko sem prvikrat potoval po ameriških Zedinjenih državah, sem se po železnici peljal dne 15. julija 1909 čez Tennessee Pass (3184 m). To je bila najvišja točka.

Koroški plebiscit me je pregnal l. 1921 v Ameriko. V North Dakoti sem se divil krasnim barvam ob solnčnem vzhodu in zatonu, a gor ni bilo. Krtinam so rekli tam gore, videti je bilo komaj ped daleč. Srce je hrepenelo po gorah. Spomladi l. 1924 sem kolovratil po Kaliforniji. Ah, kako sem vriskal, ko sem zrl s snegom pokrite velikane! Skozi Nevado, Utah, Idaho in Montano mi je srce sililo gor, a kaj, ko se »lukamatija« ni zmenil, da mi je srce skoraj v vratu. Neusmiljeno me je privlekel zopet v prerijo. Čisto nepričakovano pa je prišel klic in dne 1. avgusta 1924 sem bil v Leadvillu, sredi med koloradskimi velikani, 3070 metrov visoko. Zdaj, srce, uživaj in se zadovolji!
Kaj še? Okoli in okoli stoje velikani, srce sili gor, še više; a sape, sape! Te je nedostajalo, če sem šel samo nekaj čevljev više gor. Prvi naseljenci pripovedujejo, da v tem kraju ni vzdržal noben pes, nobena kokoš. Kar plesati so začeli, kakor plešejo zdaj Američani svoj ples »jazz«, in po njih je bilo. Zlata je bilo ko peska, sape pa nič. Goljufivo zlato je pošlo; zdaj je več sape, psov imamo še preveč, kokoši so na ulicah in na mizah, sape je malo več, a še je mnogim zmanjka, ko pridejo sem prvikrat, in morajo oditi, če se jim ulije kri iz nosa. Pri meni krvi sicer ni bilo, sape pa le pogostoma prav malo. Večkrat me je obhajala misel, ali nisem bil nor, da sem šel gor na gore. Fant, drži se, poglej, kako se blešče velikani, kako žari gorski svet! In če bi te bilo konec? Počivaš med velikani, mirno ti bo nemirno srce. Vzdržal sem in upam, da bo šlo. Človek se navadi celo krasti, kako bi se ne privadil gora!
Dne 11. oktobra 1924 sem se vračal iz Denverja in dosegel na Boreas Passu najvišjo točko (3498 m), pa tudi le po železnici. Zapadel je sneg in srce ni več sililo gor.
Vrnila se je vesna, sneg je odlezel. Sape še ni hotelo biti, videti je bilo celo, da me bo zadavilo. Prišlo je poletje, pozno sicer, a prišlo je. Gorski svet zažari v novem svitu. Pljuča se širijo, sape je dosti, zdaj poskusim. Dne 12. julija se odpravim na Prospect Hill in šlo je. Led je prebit.

2. Priprave

Hribolazcu je pred vsem treba močnih čevljev. Ko sem hodil po severodakotskih prerijah, sem si kupil par močnih, vojaških čevljev. V stari domovini dobiš na cesti prej srebrno krono kakor v Dakoti kamen. Podkovanih čevljev tam skoraj ni treba. Čevlje sem prinesel s seboj. Tu kamenja ne manjka, saj gore niso iz same prsti. Kakih robačev tu ne dobiš, dasi kupiš lahko vse od slona do krokodilovih solz. Zdravnik za čevlje je med leadvilskimi Slovenci Mr. John Miklič, stara dolenjska korenina. Ne vem, ali je bil vedno čevljar, a zdaj je. Prinesem mu težke, vojaške čevlje. Debelo me pogleda. »Vi, gospod, pa take čevlje!« se začudi. O moji hribovski bolezni se mu še sanjalo ni. »Pač, pač, Mr. Miklič,« se mu odrežem, »in še podkovali mi jih boste.« »Kaj, podkoval naj bi jih? Čemu?« »No, Mr. Miklič, jaz mislim iti malo na gore, in kamen mora videti žebelj, drugače ne gre.« »Oh, ah ...« je mrmral in majal z glavo. »Nič Vam ne pomaga, podkovati mi morate čevlje.«
Drugi dan so čevlji pri vratih, slučajno me ni bilo doma. Odvijem jih, a kaj vidim? Pete so imele nekaj žebljičkov, pa takih, da bi bilo treba povečala, komaj si jih videl. »Šmentani šoštar,« zamrmram nejevoljno, »ali me res ne razume ali me noče razumeti!« V nekaj minutah sem zopet s čevlji pred Mikličevim domom.
Zopet me Mr. Miklič še debeleje pogleda, ko odgrnem čevlje. Pričelo se je veselo prerekanje. Jaz sem moral odpreti vse zatvornice zgovorništva, da sem dokazal zakrknjenemu zdravniku čevljev, da ti revni žebljički niso zadostni za gore in da bo treba v pete in na podplate vse povsod nabiti boljšo robo. Bal sem se, da sfrčim skozi vrata, a Mr. Miklič ima dobro srce in je samo pristavil: »Pa bom.«
Drugi dan so bili dobro nakovani čevlji pred vrati. Sekačev nimajo, a nakovani so. Ena »podlaga« za gore je bila srečno urejena.
Zdaj bo treba nahrbtnika. Tu sem imel več sreče. Tudi nahrbtnika v Ameriki ne dobiš. Že v Dakoti sem si ga želel, če sem ustrelil zajca in ga potem moral nositi v rokah, da sem ozebel. Potožil sem stvar prijatelju Joe Gabrielu, koroškemu rojaku iz Št. Jakoba v Rožni dolini, ko me je iz Chicaga prišel obiskat. »Jaz pa imam tak nahrbtnik,« je rekel, »brat ga je prinesel od vojakov, pošljem ga Vam.« Pasja sreča, si mislim. Res je nahrbtnik prišel. Pristna vojaška roba, samo jermeni so bili tako trdi, da so se skoraj lomili. Mazal in mazal sem jih, a dasi so pili olje kakor žaba, so ostali togi. Obupal sem, zavrgel pa nahrbtnika le nisem. Od očeta sem podedoval morda malo prismuknjeno, morda tudi dobro lastnost, da vse shranim. Tudi nahrbtnik je prišel iz prerije sem med gore. Privlečem ga na dan. Pri Zajcu kupim najboljšega olja za jermene, mažem in mažem, a jermeni se ne zganejo. Potožim stvar v kuhinji. Tam se navadno želodci mažejo, čemu bi se ne mazali tudi jermeni? »Kuhinjski duh« prinese neko mažo. »Poskusite tole,« pravi. Šlo je; trdovratni vojaški jermeni so se vdali in nahrbtnik je bil v kratkem olrajt, kakor govorimo tu.
Treba bo še gorske palice. Kakšne smo imeli v starem kraju in jih imate še! Tu bi se človek najrajši razjokal. Palice nosijo po Ameriki kvečjemu pohabljenci. Kake gorske gorjače ... no ... prej prideš do milijona kakor pa do take stvari. Stikal sem po grmovju. Sam mehek les. Vrbe, trepetlike ... amen ... vse mehko ko trta. Ves obupan sem. Čevlje sem si priboril, tudi nahrbtnik se je vdal, palice, tako potrebne palice, pa ni. Nekega dne tavam okoli pokopališča. V bližino izlagajo Leadvilčanje vse, kar jim je doma odveč. Tam najdeš vse mogoče stvari, od lepo ilustriranega mesečnika do še dobro ohranjenih hlač in srajc. Sreča mi je bila mila. Med razno ropotijo zagledam neko gladko stvar, ki je bila kakor palica. Potegnem jo iz šare, bil je držaj – stare metle. »Heureka – našel sem!« sem zaklical kakor nekoč grški modrijan. Nož malo popravi, okovana palica sicer ni, a palica je pa le, in zlomek požre v sili še muho. Leadvilčanje me malo debelo gledajo, ko se vračam s palico domov. Pa naj se muzajo, kakor jim drago, jaz imam planinsko palico, ne gorjače, in saj ne vedo, poredneži, da je to samo držaj stare metle.
Vse je torej pripravljeno, čevlji, nahrbtnik, palica, zdaj bo treba le še pokazati velikanom naokoli, da se jih ne bojim.
Od 12. julija naprej sem vsak ponedeljek, sredo in petek premagal po enega velikana.

3. Na Mount Massive

Mesto Leadville leži v zgornjem delu doline ob reki Arkansas na zapadnem pobočju Mosquitos Range 3070 m visoko. Onkraj doline kraljuje na zapadu prav nasproti mestu mogočni Mount Massive (izg. Maunt Mesiv). Že od prihoda sem gledal orjaka. Zdaj, ko sem pridobil sape in premagal nekaj manjših vrhov, mi je začelo rojiti po glavi, kako bi se lotil najvišjega vrha v Rocky Mountains. »Srce pa gor mi sili ...« Pa kako priti gor? Američani niso hribolazci. Zelo radi zahajajo med gore v krasne doline z družino, seve po dobrih cestah in v avtomobilih. Govorijo precej tudi o pešhoji, a vse to ni hribolaztvo.
Slovenci so tukaj že nad 30 let naseljeni. Hribolazca ni niti enega med njimi, lovci so pa vsi. Ko mi je Mount Massive samo rojil po glavi, sem povpraševal tega in onega, ali je bil gori. »Seve sem bil,« je bil odgovor. Za enkrat je pri tem ostalo. Zdaj pa ni samo rojilo po glavi, sililo je na goro. Zopet povprašujem, a bolj natanko. Kje je pot? Kakšna je? Kako se pride gor? Ali je nevarno? Kaj sem dognal? Bili so nekateri na – pobočju, pri grušču, kjer jenja les, dalje so pa prišli samo v – mislih. Ne bom se motil, če trdim, da vrha še ni videl noben Slovenec.
Kakih znamenj ni nikjer. Bil sem samemu sebi prepuščen. Dvakrat sem šel gledat. Našel sem neko dobro lovsko pot, po kateri jahajo gozdarji, ki imajo v oskrbi gozd Leadville National Forest, kakor se imenuje ta kompleks, ki obsega več sto tisoč akrov gozda. Čemu nosijo ti možakarji ime lovski čuvaji, ne vem, ker je divjačine bore malo, dasi je tu hlev za mogočne jelene, ki jih pa nihče ne sme streljati. So baje tu tudi gorske ovce z zakrivljenimi rogovi in gorske koze, čedne živalce; vse te »divjačine« pa ne smeš loviti ali streljati. Od neke gorske ovce sem našel slučajno mogočne rogove, ki so zdaj na mojem vrtu, pred oči pa doslej nisem dobil prav nobene divjačine.
No, divjačina me ni zanimala, bolj pot, ki vodi nekako do tja, do kamor sega gozd. A kaj pa nad gozdom, kjer je še šmentano velik kos do vrha?
Pripomniti moram, da je gorovje tu malo drugačno ko v starem kraju. Ni prehudega skalovja, povsod prideš laže, greš lahko tudi brez steze kar za nosom naprej, kakor pravimo.
To je velika prednost ameriškega gorovja. Ko sem prej Slovence izpraševal, kod pridem na vrh, so rekli: »No, tamle gor.« Toliko sem vedel ko prej. Prav toliko bi bil vedel, ko bi bil kdo rekel: »Idi in poglej.« Tega sem se poprijel.
Šel sem iz gozda in začelo se je že malo svitati. Drugič sem šel malo više, in je bilo bolj svetlo. Pot bi bila torej nekako v redu. Šlo je še za čas. Pred pol deveto uro zjutraj ne morem od doma, nekako do konca gozda pa je bilo dobrih pet ur, na vrh še presneto daleč. Kako priti tja in nazaj, ako sploh gre?
Samo od Leadvilla do pobočja gore je preko doline do dve uri hoda. Prišla je pomoč v podobi avtomobila. Naprosil sem Mr. Zajca, baje najbogatejšega Slovenca v Ameriki, in rad mi je obljubil, da me »pihne« dol do svoje farme ob pobočju.
Odločil sem se za 7. dan avgusta. Bil je sicer petek, a praznoveren nisem, za pod zobe se pa poleg špeha in mesa v Ameriki še marsikaj dobi, kar tudi drži.
Mr. Joe Kržan je vozil ko sam zlomek, ob devetih sva bila že na farmi. Precej Slovencev je tam in zdaj je delo na vrhuncu. Skočim iz avta, zadenem nahrbtnik in primem za – metlo. Ko bi bilo šlo za vero, ki je k zveličanju potrebna, bi gotovo nobeden ne videl nebes, ker so me vsi nejeverno pogledovali, ko sem mahnil z metlo okoli ogla kuhinje in skozi leso. »Jaz pa le počas' jo režem in kosim ...« Ne, počasi ni bilo. Kolikor le mogoče hitro sem prestavljal dolge noge.
Zadel sem pravo smer, bil sem mogoče 12.000 čevljev visoko. Pa šmenta, kaj je to? Noge mi postajajo nekako svinčene. Ali sem truden? Tudi glava je težka. Sape sicer še ne primanjkuje, a nekako težko stopam. Neprestano zrem na vrh.
Dež in sodra sta tu v gorah kar za grmom. Dobro, da navadno prav tako hitro zopet izgineta. Tudi tokrat pride od vzhodne strani čez dolino bela megla, veter zapiše in sodra se usuje, da kar prasketa. Stopam proti sedlu pod vrhom na južni strani. Šmentano gre težko. Ali sem se spremenil v svinec ali kaj? Dva, tri korake ... in pihati moram ko modras. Zdaj se šele zavem. Visočina! Bil sem morda nad 13.000 čevljev visoko, in ni čuda, da zmanjkuje kisika. Srce bije, da hoče počiti, prsi delajo ko kak luknjast kovačev meh, glava menda ni več na vratu, vse je tako težko, kakor bi bila gora na meni, ne jaz na gori. Tudi nekako mrzlo mi prihaja, dasi je sodre konec. Američan pravi: »Kjer je volja, tam gre,« a prav bistro sem moral misliti, če je še kaj volje v meni. Bila je, dasi ne velika.
Ob sedlu sem videl na zapadno stran. Hudi prepadi, da me strese. Pot – no, kake poti ni – smer gre bolj na vzhodnem robu. Že itak svinčena teža se podvoji pri vsakem koraku. Previdno je treba prekoračiti kako skalo, drugače zmanjka sape. Nekolikokrat me obide omotica, da moram leči. Ko bi bilo v glavi malo več misli, bi bil morda še celo na smrt mislil, tako pa k sreči ni bilo prostora za take misli, saj je bila vsa glava polna le ene misli, da pridem na vrh. Pa mi je menda zmanjkalo tudi teh misli, le nekako topo sem ril dalje, pihal, lovil sape, prijemal se za srce, brisal čelo, taval v neki klami, napol v omedlevici.
Če sem stopil na rob, so me stresli prepadi, a oživel sem, ko sem pogledal na nepregledno vrsto velikanov, ki se razprostirajo na zapadu. Zdelo se mi je, da visim nekje v zraku, vse je bilo daleč pod menoj. Ko bi človek le malo več misliti mogel, pa je glava silno prazna!
Pridem na sneg. Trd je ko skala, a ne leži strmo. Hudo, zelo hudo mi gre, pa vrh ni več daleč.
Šmentani petek, ali kaj je bilo! Od severne strani se pripodi gosta megla in je tu, ko se tega komaj zaveš. Tista ameriška naglica povsod, tudi pri neurju! Tega mi je bilo še treba! Pa kaj boš? Saj so šle misli že tako rakom žvižgat. Precej oster piš se pojavi, megla mi loputne v obraz. Priplazim se na greben. Pa kaj je to? »Pšiii ... žiii ... čriii ...« Ali je veter? Ne. Vleče sicer, a ne cvili. Prav v roki nekaj cvrči ... Nekako zbegan se naslonim na metlo in zdaj crči in cvrči naravnost iz te metle! Bes naj me butne! Menda vendar ni te metle sukala kaka ameriška coprnica?
S težavo si zberem misli, kolikor jih je mogoče. Spoznam, da metla ni začarana, a zrak je nasičen od hudourja z elektriko, ki cvrči tudi iz zemlje skozi mojo nedolžno metlo.
Še nekaj sto korakov imam do vrha. Ali bi se vrnil? Kaj, ko bi udarilo? V zraku je zadišalo po žveplu, iz metle čim bolj cvrči ... a vrh je zelo blizu. Pa bodi v božjem imenu, kakor hoče.
Ko stopim zopet naprej, začne cvrčati iz mojega klobuka. Zgrabim za klobuk, pa cvrči iz las ... Sežem z roko po laseh, pa zacvrči iz prstov ... Zdaj bukne nekaj iz glave, prav počilo je, na vrh glave mi zašumi, me zaščemi ... Na vrhu sem, 4360 metrov ali 14.464 čevljev visoko. To je najvišji vrh v Rocky Mountains, a vse cvrči, šumi, poka, prasketa, diši po žveplu ... Ni varno, se mi zdi; prav tako naglo jo odkurim.
Razgleda ni, komaj vidim, kam stopim, megla je ko kvas in zdaj začne snežiti na vso moč. Misli se še niso popolnoma vrnile, drugače bi bil malo zaklel radi petka. Ne, ne bi bil, saj sem prišel kljub petku in sodri in snegu in elektriki vendar na tisti kraj, kamor mi je tako sililo srce.
Pod starim snegom sedem. Tu ni več cvrčalo, za novi sneg se pa nisem zmenil. V glavi se je jasnilo, zavriskal bi bil!
Kakor je v Ameriki včasih denarja kmalu konec, tako je bilo tudi tega snega in megle. Ko bi ne bilo tako pozno, šlo je že proti štirim, bi bil še enkrat zlezel nazaj. Za tokrat in to leto bo pa že ostalo pri tej megleni in prasketajoči hoji.
Nazaj grede sem videl jato gorskih jerebic, ki so tako domače, da sploh ne gredo izpred nog. Lahko bi bil katero ujel, a vedel sem, da bi me čakala »luknja«, s katero sem se pa tako že v stari Avstriji seznanil. Začujem oster pisk, kakor sem ga bil slišal v starem kraju od divjih koz, a pisk je prihajal od zgoraj. Zdaj zapazim, kako priplava iz megle, ki je pokrivala vrh, veličasten orel in odleti proti Mosquitos Range na nasprotno stran doline.
Ko dospem do gozda, je bilo tam na tisoče ovac, ki so tu na paši. Pašniki so namreč tu taki, da bi vse slovenske kmete bolelo srce, ko bi jih videli in vedeli, da jih večinoma nihče ne popase. Nekako po sedmih sem bil zopet na Zajčevi farmi. Sam stari gospod Zajec je prišel s svojim elegantnim avtomobilom pome. Ko sem njemu in drugim tam zbranim Slovencem zatrjeval, da sem bil prav na vrhu Mount Massiva, niso sicer rekli, da lažem, a verjeli mi pa bržkone tudi niso. Kakor hočejo, jaz sem pa le bil tam, kamor drugi Slovenci še niso prišli.
Mr. Zajec pa je veren kristjan in je očividno veroval tudi mojim besedam. »Nate cigaro,« je dejal kratko. Sedli smo in se odpeljali kakor veter proti Leadvillu – z metlo vred.