GRZS -
Boštjan Fon: ... so grizli v strme klance Kanjavca - Štirje mladi belgijski popotniki so napačno brali zemljevid in zašli v hude težave pod vrhom Kanjavca
Nočni vzpon petih bohinjskih gorskih reševalcev s popolno opremo in rezervnimi oblačili ko je bilo na termometrih le 5 stopinj celzija - Dvaindvajset gorskih reševalcev postaje GRS Bohinj je v eni noči čez vikend imelo dve akciji.
Hitra ohladitev je bila v visokogorju še bolj otipljiva, zaradi oblačnosti in vetra z zahoda se je temperatura občutno znižala v sobotnih večernih urah. Na okoli 1500 višinskih metrih je bilo 10 stopinj celzija, tisočaka višje je temperatura padla še za štiri stopinje. Nepoznavanje terena, noč, predvsem pa ohladitev, bi štirim mladim Belgijcem lahko povzročilo hude posledice. Znašli so se v smrtno resni in za njihova življenja grozeči situaciji ob vznožju Zahodnega vrha, bolje poznanega kot Kanjavca.
Belgijci so se namenili iz Koče pri Triglavskih jezerih pod obema Tičaricama, Kopico ter Malo in Veliko Zelnarico mimo Poprovca, pod 2569 metov visokim Kanjavcem pa so želeli nadaljevati do koče na sedlu Dolič, med Šmarjetno glavo in Kanjavcem. Časovna rezerva je bila mršava, pravzaprav je sploh ni bilo in ob tem, ko se je začela spuščati noč, so popotniki napravili za njih usodno napako. Narobe so prebrali, oziroma razumeli zemljevid in pospešili korake po strmi in hkrati napačni poti. Pol ure pred polnočjo so preko mobilnika na naš center za obveščanje sporočili, da se nahajajo v velikih težavah. V tistem so bili iz centra že povezani z gorskimi reševalci iz Bohinja, čez dvajset jih je bilo na terenu, saj so bili dobre tri ure prej pozvani k iskalni akciji na področju med Voglom in Črno prstjo, kjer naj bi izginil gornik iz Maribora. Čez njih je prešla huda nevihta, bili so popolnoma premočeni, dodali so še, da si ne upajo sestopiti proti Doliču in da so nekje okoli Kanjavca. Vodja akcije Gabrijel Rožič iz postaje GRS Bohinj je z njimi stopil v kontakt in izvedel nekaj podrobnosti: »Takoj smo spoznali, da so se odločili zaradi napačnega branja zemljevida za pot čez vrh Kanjavca namesto okoli gore.« Huda nevihta in trda tema sta Belgijce zaustavili, kar je bilo po eni strani najboljše za njih. Oklenil se jih je strah, ki jih je zasidral na enem mestu, brez kakršnih koli motivov, da bi iskali sami rešitev, oziroma pot za spust. Hkrati so izgubili tudi en nahrbtnik, padel jim je v temačno globel.
Ko se je Rožič drugič oglasil po mobilniku, je povprašal o njihovi opremi in spoznal, da fantje, vsi so imeli nekaj čez dvajset let, sploh niso gorniki temveč popotniki: »Rekli so mi, da so oni trekerji, popotniki, in da imajo v nahrbtnikih od kopalk do kuharskih pripomočkov, nekaj tudi opreme za poti po hribih, niso pa imeli opreme za visokogorje.« Bohinjski gorski reševalci so bili v tistem razpršeni po območju Spodnjih bohinjskih gora. »Odločili smo se, da nemudoma začenemo z akcijo reševanja Belgijcev na drugi strani našega območja. Po mobilniku sem jim dajal navodila, kako se morajo pripraviti na hlad, ki pritiska na njih in bo samo še huje. Povedal sem jim tudi, da bomo do njih, do mesta, kjer so, potrebovali štiri ure,« pove Rožič. Živo srebro na termmometrih v visokogorju se je bližalo ledišču, šlo je od trinajstih stopinj do le petih stopinj nad ničlo ob drugi jutranji uri. Gorski reševalci so vedeli, da če temperatura pade le še tri, štiri stopinje, bodo fantje pod Kanjavcem doživljali zgodbo, ki se lahko zaključi na straneh črne kronike.
Načelnik postaje GRS Bohinj Janez Rozman, pa Katarina Čufer in Anže Kokošinek, oba s potrebnim zdravstvenim znanjem, saj sta tudi profesionalno zavezana medicini ter Matic Udir in Tomaž Godec so se odpravili na izjemno dolg nočni vzpon proti Kanjavcu. »Pol ure po prejemu obvestila o težavah Belgijcev je naša peterica že krenila preko planine Dedno polje na Hribarice, kjer so okoli četrte ure zjutraj stopili s četverico v slišen in viden kontakt, potem so imeli še pol ure hoje do njih,« opisuje Rožič. Ko so gorski reševalci prišli do premraženih Belgijcev so jim dali svoja suha in topla rezervna oblačila, že prej jih je vodja akcije prek mobilnika spodbujal za ogrevanje z gibanjem in jim krepil pogum s podatkom, koliko od njih je še peterica gorskih reševalcev, ki so s seboji imeli tudi nekaj okrepčil, grelnih kemičnih vrečk ter astro folije, v katere so jih ovili.
Zjutraj, po neprespani noči, so gorski reševalci pogledovali v oblačnost nad bohinjskim koncem in čakali na informacije o možnostih naleta helikopterja, saj se je predel Kanjavca z zahoda zapiral z gosto meglo: »Že ob šestih zjutraj smo stopili v kotakt s posadko, let je bil odobren čez eno uro, že prej smo izvedli premike podporne skupine reševalcev. Devet njih se je v kombiju, kjer so bila tudi nosila, če bi kdo omagal, premknilo čim bližje načrtovani poti sestopa, če ne bi bilo helikopterja. Vedeli smo kje in kaj se dogaja in bi tako prihranili par ur reševanja.« V tistem je helikopter poletel in skupino Belgijcev in gorske reševalce prepeljal na Pokljuko.
Vodja akcije Gabrijel Rožič povzema: »Zaradi izkušnje iz preteklih akcij v podobnih razmerah smo dobro vedeli, da Belgijci niti pod razno ne smejo sami čakati jutra. Niso bili gorniki z izkušnjami in smo morali čim prej do njih. Če bi ostali sami še par ur bi zagotovo doživeli hujše poledice. Padala jim je morala, a smo jih opogumljali in jih budili ko sem jim sproti javljal, kje smo in koliko potrebujemo do njih. Ob slovesu smo si podali roke in zaželeli smo jim srečno nadaljevanje popotovanja.« V eni večjih akcij postaje GRS Bohinj z vidika strani sestave moštva je sodelovalo dvaindvajset gorskih reševalcev, od tega so štirje koordinirali delovanje, saj so imeli poleg akcije pomoči Belgijcem v teku še iskalno akcijo štajerskega gornika. V tistem, ko so se poslovili od belgijske četverice, pa so bili obveščeni, da se druga akcija prekinja. Iz Maribora so sporočali, da se je pogrešani vrnil živ in zdrav domov.
Besedilo: Boštjan Fon, foto Katarina Čufer