Bojan Ambrožič: Osrednje Julijce precej dobro poznam, med tem ko sem doslej Zahodne Julijce precej zapostavljal. Tako sem se tokrat odpravil na Kanin.
Za izhodišče sem si izbral prelaz Sella Nevea, ker je do sem vsaj uro vožnje manj, kot do Bovca.
Turo sem začel z vzponom po mulatjeri do koče Gilberti. Jutro je bilo izredno mrzlo. Na Selli Nevei je bilo komajda 10 °C. Vseeno se mi na začetku ni nikamor mudilo. Dan je dolg, neviht pa tudi ne bo. Pot ves čas poteka po stopnicah. Za navkreber je to v redu, sestop pa sem si zaželel drugje. Zanimivo pa je tudi to da so celotno pot pred kratkim tudi pokosili.
Ko pridem do koče Gilberti, ravno poženejo kabinsko žičnico. Le pol ure kasneje se iz nje že usuje truma planincev. Po botanični poti obidem smučišče in se vzpnem na sedlo Bela Peč. Tu pa si tudi ne morem, da ne bi odtekel teh 150 višincev na vrh Bele Peči. Bela Peč je od ostalih vrhov pomaknjen nekoliko ven. Zato se iz nje odpirajo zelo lepi razgledi na celotno Kaninsko pogorje in pa seveda na Montaž.
Na sedlu Bela Peč nato srečam kolege. Skupaj potem nadaljujemo na Kanin. Položna pot pripelje do Kaninskega ledenika. Le ta je večji od Triglavskega in še ima ledeniške razpoke. S tem namenom sem tudi nosil cepin s seboj. Vendar je bil sneg na srečo južen. Sonce pa je naredilo tiste značilne “skodelice” po katerih se lepo hodi. Tako da cepin niti ni neobhodno potreben. Nekateri Italijanski planinci so ledenik prečili s polno zimsko opremo. Strmih je le nekaj zadnjih 10 m snežišča pred vstopom v ferato.
Na Kanin smo se nato vzpeli po ferati Devisione Julia. Ferata je lepo obnovljena, z odličnimi varovali. Po težavnosti je relativno nezahtevna: največ do nekje B/C, večinoma pa je B. Poteka čez precej položen del stene, kjer je že po naravi veliko oprimkov. Vseeno pa so na najbolj strmih delih nameščene skobe. Od konca ferate do vrha Kanina je le še petminutni sprehod po grebenu.
Kolegi so zavili proti Krnici in prevalu Peravo. Sam pa sem nadaljeval po grebenu proti jugu, proti Vrhu Laške Planje - po t. i. Visoki Rezijanski poti. Potrebno je poudariti da v resnici to ne gre za pravo pot, ampak za t. i. markirano brezpotje. “Pot” je označena s rdečimi trikotnimi markacijami. Vendar precej naredko. Zato se je pogosto treba sam znajti in na podlagi izkušenj poskušati ugotoviti, kje bi lahko šel najlažji prehod. Komur mu je tako iskanje prehodov v veselje, mu bo ta pot zelo všeč.
Do Malega Kanina ni težav. Potem pa sledi sestop in že takoj je tu prvi “trik”. Vsaj na videz stezici vodita na obe strani prepadnega grebena. Vendar se obe končata v prepadu. Prava rešitev je direktno po grebenu. Pot se v smer proti Vrhu Laške Planje večinoma spušča. Zato je gotovo to težja varianta. Vmes pa so seveda škrbine in številni manjši vršiči čez katere je treba gor in dol. Greben je zelo dolg, vsaj precej daljši kot zgleda iz Kanina.
Potem je greben nekaj časa travnat, širok in pravzaprav povsem tekaški. Ko sem že mislil, da je do Vrha Laške planje le lučaj, se je šele začel težji del poti. Greben postane vse ožji in vse bolj izpostavljen. Ker je lažje plezati gor kot dol, se raje držim grebena, kot da bi delal obvoze po prepadnih travnatih policah. Skala je na srečo večinoma precej dobra.
Sledi najzahtevnejši del: sestop po kamnitem žlebu. Žleb je na koncu rahlo previsen, na njegovem vrhu pa je grušč. Zato sem ga obplezal po strmem, a zanesljivem skalovju na desni strani. Presenetilo me je da na tem mestu ni bilo nobene zanke ali klina za abzajl. V resnici pa ga zaradi razčlenjenosti skale (lusk) ni težko urediti.
Sledil je vzpon na en vmesni vrh in sestop z njega. Povsod je potrebno nekaj lažjega plezanja. Potem pa se greben nenadoma strmo vzpne proti Črnemu Voglu. Markacija točno pove kje je najlažji prehod. Ker je navzgor in ker je skala dobra, ni težav. Od tu dalje ni več plezanja. Tu srečam še dva Slovenca, ki greben prečita v obratni smeri. Kmalu za tem sem na Vrhu Laške Planje, kjer se mi odpira pogled vse do morja.
Sam pa predvsem vem da imam še dolgo pot do avta. Ni druge poti, kot da se spustim na Kaninske pode, jih prečim po širini in se potem prek Prevala spustim nazaj v Italijo. Sestop s Planje je spet bolj markirano brezpotje, kot pot. Očitno tod hodi res zelo malo ljudi. Nižje na podih pa pot niti ne more nastati, ker je povsod sama gola skala. Markacije so povsod , a so tako naredko, da je potrebno ves čas oprezati za njimi. Tako da se teči tu res ne da. V primeru megle zna biti tu orientacija zelo težavna. Pokrajina pa je seveda zelo lepa in ravno za to sem tu.
Pot se spusti ok. 500 višincev v globel Dol. Potem pa preči pot proti Bovcu in se začne takoj nazaj vzpenjati proti Domu Petra Skalarja. Za cel dan sem s seboj nosil 1,25 litrov vode, kar bi načeloma moralo biti dovolj, če bi vmes naletel le na en izvir ali kočo. Na tej poti pa vode ni. Moj meh za vodo se je med tem že povsem posušil, Dom Petra Skalarja pa me je pričakal zaprt. Zato sem sanjarjenje o kokakoli ali še bolje dveh, moral prestavit za kakšno uro. V planu sem imel vzpon še na Prestreljnik, ki sem ga občudoval že cel dan. A, ker ni bilo vode, je bila sedaj cilj le še dolina.
Pot od doma Petra Skalarja do D postaje žičnice je zelo na gosto in živopisno markirana. Očitno je pred propadom Kaninskega turizma tod hodilo trume ljudi. No, danes nisem srečal nikogar. Smučarske proge zgledajo tudi zelo lepo speljane. Povezava z Italijo je narejena. Prav škoda ker nisem nikoli smučal tu.
Po planinski poti in smučarski progi sem se s sedla pod Prestreljnikom spustil na Prevalo in potem naprej do koče Gilberti. Tu me pričakata zasluženi kokakoli. Zato spet poln energije odtečem v dolino po smučarski progi.
Če povzamem je šlo za dolgo in zelo živopisano turo, ki je postregla tako z gorskim tekom in feratarstvom, kot tudi s pravim plezanjem ter celo s prečenjem manjšega ledenika.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič