Silvo Baznik: Zaradi nočnega dežja se ni nikamor mudilo in ob pol devetih parkiram
avtomobil na gozdni cesti ob prvem levem ovinku za predori na cesti za Ljubelj.
S hčerko pripraviva pohodniško opremo in hodiva po slabši gozdni cesti, ki višje preči hudournik. Cesta je polna večjega kamenja in strmina je vedno večja. Nebo je prekrito z oblaki in v zraku je čutiti tisto nadležno vlago tako, da se najin korak nekoliko upočasni. Stopava naprej med delno zaraščenimi melišči in ko narediva nekaj ovinkov preide pot s severnih pobočij Košute na južna pobočja Košutice. Tu srečava vozilo Lada, ki premaguje strmino in se s planine spušča v dolino.
Ko višje stopiva na planino, srečava govedo, ki se zvedavo ozira in si misli svoje. Midva pa zavijeva s kolovoza na rosno trato in kmalu so čevlji in hlače mokri. Hodiva skrajno levo, da se izogneva nadležnemu ruševju. Višje stopiva na melišče ob ruševju in po dveh urah hoje doseževa Hanževo sedlo in s tem mejni greben med Avstrijo in Slovenijo. Desno pelje markirana pot na Veliki vrh a midva zavijeva levo na stezico, ki naju popelje na greben Ljubeljske Babe.
Razgledi niso idealni. Oblaki se počasi razkrajajo, meglice pritiskajo iz avstrijske strani a kljub temu je prijetno in lepo. Počasi stopava dalje in ob pomoči pletenice na izpostavljen greben, ki naju popelje na predvirh, kjer naju pobožajo sončni žarki. Malce zastaneva, narediva nekaj fotografij in pospraviva pohodne palice.
S pomočjo pletenice se spustiva s predvrha in na drugi strani sledi še kratko vzpenjanje in sva na najinemu želenemu cilju, na višini 1968 m. Pogled v vpisno knjigo razkrije, da je danes pred nama bil na vrhu že en pohodnik in njegovemu vpisu sledi še najin. Sedaj je čas za premor in uživanje v pogledu na številno jato črnih krokarjev, ki jim privoščiva nekaj priboljška iz najinih nahrbtnikov.
Pod nama je obljudena planina Korošica in z vrha se spustiva po zahodnem grebenu ob meji na razpotje, kjer zavijeva levo. Dež in govedo so naredili svoje in pot je spremenjena v blatno brozgo tako, da je potrebno vseskozi paziti kam stopava. Na srečo po nekaj minutah prideva iz blata na stezico z lepim pogledom na planino, kjer se paše govedo in konji.
Stopiva mimo pastirskega stanu na kolovoz in po njem navzdol na zjutraj prehojeno pot. Z doline pripelje jutranja Lada a midva hitiva dalje. Narediva kratko bližnjico v redkem gozdu in naprej po kolovozu navzdol, mimo hudournika in že sva v dolini in kmalu pri avtu.
Zaključila sva krožno pot na Ljubeljsko Babo, za kar sva potrebovala slabih pet ur hoje, odloživa nahrbtnika, se preobujeva in odpeljeva proti Ljubljani.