PZS SMAR: Naš prvotni načrt je bilo plezanje v skupini Picos de Europa v Španiji. Poškodba enega člana, študijske obveznosti in priprave na odpravo so motivirani del skupine skrčile na štiri.
Akcije nismo želeli odpovedati zaradi kompleksnega planiranja vseh udeležencev, pa tudi zato, ker smo eno akcijo pred tem že odpovedali. Prilagodili smo cilj in rezervacije iz Picosov stornirali ter na hitro poiskali nadomestni cilj. Skupina Brente je bila praktično idealna zamenjava.
Čas: 13. do 21. julij 2015
Udeleženci: Tjaša Jelovčan, Matej Mučič, Tadej Krišelj in Marko Prezelj (mentor). Lokalna poznavalca Ermanno Salvatterra in Andrea Sarchi.
Dokaj hitro smo uspeli najti ugodno nastanitev in pomoč dveh lokalnih alpinistov. Andrea in Ermanno sta še polna energije. Izdatno sta nas navduševala in spodbujala.
Nastanjeni smo bili v malem apartmaju v Pinzolu od koder smo lahko dostopali do različnih področij. Sprva smo nameravali večkrat prenočiti v kočah, a nas je deževno vreme prve tri dni vztrajno potiskalo v plezališča južno od Brente kjer je bilo moč plezati tudi v manj ugodnih vremenskih pogojih.
Sredi tedna je vremenska napoved obetala izboljšanje, Ermanno pa nas je povabil na skupen dostop do koče Brentei. Med dostopom smo se sproščeno pogovarjali in ob prihodu h koči ugotovili, da bodo kočo v treh dneh odprli za obiskovalce. 
Zanimivo je bilo doživeti prijaznost oskrbnikov, ki so nas nastanili in nahranili kljub temu, da so kočo šele pripravljali za obratovanje. 
Seveda je Ermanno pred svojim odhodom v dolino poskrbel, da so nas obravnavali kot posebne goste. Ker smo želeli gostoljubnost na koči izkoristiti, smo planirali tri dni plezanja v okoliških stenah. Tretje jutro je bilo nevihtno. Dva dneva aktivnosti sta poskrbela za to, da smo resnim ciljem navkljub, sproščeno sestopili do Pinzola in se pripravili za naslednjo turo.
Za izhodišče smo izbrali kočo Agostini od koder je dokaj blizu do zanimivih sten. Dostop do koče je najbolj racionalen s terenskim vozilom do planšarije od koder je še uro hoje. Sprva se nam je zdelo, da je najem prevoza morda prestižnega značaja, ko pa smo se dvajset minut vozili po zelo strmi cesti, smo bili enotni, da dve urna hoja po cesti ni navdušujoča.
Plezanje nad kočo Agostini je izjemno. Cima d'Ambiez ponuja odlično plezanje v kompaktni kamnini, ostale stene v okolici pa ne zaostajajo v kvaliteti. Vsi smo uspeli preplezati dve smeri v skoraj zimskih razmerah. Sestop je minil v deževnem vzdušju, povratek domov pa v sproščenem podoživljanju.
SMAR akcija v skupini Brenta je v celoti uspela. Novo področje in srečanje z dvema lokalnima legendama je pustilo značilen vtis, ki ne bo hitro zbledel.
Mislim, da vsi trije smarovci resno razmišljajo o ponovnem obisku Dolomitov.
Marko Prezelj
Kronološko poročilo:
Sobota, 13. julij: odhod iz Kranja ob 9.00. Vožnja preko Avstrije proti Pinzolu. Vmes ogled bližnjih plezališč, a nam vreme ne dopušča plezanja.
Nedelja, 14. julij: slabo vreme nam prepreči odhod v hribe. Odločimo se za obisk plezališča La Gola v bližini Arca, kjer je možno plezati tudi ob manjših padavinah. So pa kmalu tudi te padavine postale preobilne in bili smo pregnani. Premigali pa smo se vseeno.
Ponedeljek, 15. julij: pregled vremenske napovedi zopet ne pokaže nič kaj obetavnega. Spet ponovimo scenarij prejšnjega dne, s to razliko, da dež začne malo kasneje. Plezamo v plezališču La Panoramica.
Torek, 16. julij: spet je edina opcija športno plezanje. V Arcu je vreme precej boljše kot v Pinzolu. Plezamo v plezališču Bassilandia. Odličen ambient nad jezerom, lepe, dolge smeri ... in spet dež.
Sreda, 17. julij: zjutraj se dobimo z Ermannom in oddidemo proti koči Brentei. Koča je sicer še uradno zaprta, a nas oskrbniki po "pogovoru" vzamejo pod streho. In ker vreme zgleda še kar stabilno, se še isti dan odločimo za plezanje. Mučič, Prezelj in Salvaterra splezajo smer Via degli Aspiranti v steni Pilastro Bruno (6+, 240 m), Jelovčan in Krišelj pa Via Fehrmann v Campanile Basso (6, 450 m). Presenetijo nas relativno suhe stene, pa tudi mi ta dan za spremembo ostanemo suhi. Ermanno odide proti dolini.
Četrtek, 18. julij: koča je skoraj prazna, plezalcev ni. Stene so prazne. Napademo. Mučič in Prezelj Campanile Basso, in sicer malo novejšo smer California (7, 450 m). Smer pohvalita, plezanje je strmo in kot se za Dolomite spodobi, skala odlična. Jelovčan in Krišelj pa se odločita za Francoski steber v steni Crozzon di Brenta (6-, 850 m). Že za dostop do stene zimska oprema (visoki čevlji in cepin) kar prav pride. A ker za to steno nista imela skice, le sliko stene, se po 12 preplezanih raztežajih, ko sta ugotovila, da nista več v pravi smeri in da se vreme počasi kvari, odločita za sestop.
Prevelika stena, da bi lahko plezal "na pamet".
Petek, 19. julij: zjutraj nam dež prekriža načrte, tako, da se namesto plezat, odpravimo nazaj proti dolini. Pospravimo in spraznimo apartma, ter naredimo plan za zadnja dva dneva.
Sobota, 20. julij: zgodaj zjutraj se najprej z džipom, nato peš, odpravimo proti koči Agostini - Val d'Ambiez. Sonce se nam spet izogiba, a se vseeno odločimo za plezanje. Mučič in Prezelj gresta v steno Cime Susat, smer Sensazioni solitarie (7a, 285 m), Jelovčan in Krišelj pa splezata smer Vienna Route v Cimi d'Ambiez (6, 400 m). Med plezanjem nas spremljajo sneg, veter in gosta megla. Vztrajamo in zvečer zadovoljni srkamo čaj v topli koči. Ostane nam še en dan, pa še lepo vreme obljubljajo, se tolažimo pred spanjem.
Nedelja, 21. julij: In res ... zjutraj nas pričaka sonce, ki pa se prav kmalu skrije za oblake, iz doline pa se privleče gosta megla in spet začne snežiti. Bolje sneg, kakor dež. Mučič in Prezelj splezata smer Route of Satisfaction (6-, 400 m), Jelovčan in Krišelj pa smer A hundred years v Cimi d'Ambiez (7-, 350 m) in v odlični skali. In ker sestop že dobro poznamo, smo kaj hitro pri koči, ob štirih popoldne pa že na poti proti Sloveniji.
Čas in vremenske razmere smo izkoristili maksimalno, je pa kar nekaj ciljev ostalo nedotaknjenih, tako, da se zagotovo kmalu vrnemo. Hkrati pa se zahvaljujemo Planinski zvezi za pomoč in finančno podporo.
Poročilo
Zaradi bližajoče se odprave, se kar nekaj članov tokratne akcije ni udeležilo, saj so si zadnje dneve in čas za trening planirali po svoje - v bolj zimsko-kondicijski obliki. Pa smo se vseeno našli štirje, Matej Mučič, Tadej Krišelj, Tjaša Jelovčan in Marko Prezelj (mantor), ki smo želeli, da se akcija izpelje. Spremenili smo prvotno izbran cilj Picos de Europa in se odpeljali proti bližji Brenti. Malo manj obljuden del Dolomitov, a kljub vsemu lep in iz plezalskega vidika zelo zanimiv.
Le vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, tako, da smo prve tri dni izkoristili za športno plezanje v okolici Arca, "pregled terena", nakup vodničkov in seveda (nepozabno) druženje z lokalnimi plezalskimi legendami. Imeli smo priložnost spoznati dva odlična alpinista, 'hribovca' s srcem in dušo, predvsem pa dobra in zabavna človeka, Ermanno Salvaterra in Andrea Sarchi. Oba sta avtorja številnih prvenstvenih smeri po Dolomitih, Salvaterra pa tudi v Patagoniji. Z nami sta delila uporabne in manj uporabne nasvete, take in drugačne plezalske in neplezalske zgodbe, tako, da smo dobili občutek, kot da živita že 200 let. Na vsa zastavljena vprašanja o količini snega, uporabi cepinov, derez, visokih čevljev, sta le zamahnila z roko in zavpila "Ma daaajjj...". Češ, to boste pa že ... Tako, da so tudi deževni dnevi hitro minili. In seveda je prišel tudi čas za hribe ...
Tjaša Jelovčan
Komentarji udeležencev:
Tadej Krišelj: Tokratna akcija v Dolomite se mi je zelo dopadla, saj smo obiskali bolj oddaljen in manj znan del tega gorstva. Všeč so mi bile stene, do katerih so bili sicer dolgi dostopi ampak plezanje je bilo pa res vrhunsko. Za piko na i smo spoznali dve plezalni legendi, ki sta nam popestrili celo akcijo.
Matej Mučič: V Brento, ki je nam najbolj oddaljen konec Dolomitov, sem šel z visokimi pričakovanji. Še posebej zato, ker sem bil prvič v Dolomitih. Navdušen sem bil, ko sta se nam že prvi dan pridružili plezalni legendi in lokalna plezalca Ermanno Salvaterra in Andrea Sarchi. Številne zgodbice, ki sta nam jih zaupala na svoj hudomušen način, so nas dodatno motivirale. Žal pa v prvih dneh nismo imeli sreče z vremenom in smo prste ogrevali v bližnjih plezališčih. Kmalu je sledilo izboljšanje in odšli smo v hribe. Prvi stik s skalo je bil v odlični družbi Ermanna in Marka. Odprtih ust sem opazoval Ermanna, ki je pri svojih šestdesetih skorajda ne letel čez smer. Počaščen sem bil, da sem lahko plezal z alpinistom takega kova. Kljub muhastemu vremenu, smo do konca akcije preplezali kar nekaj smeri. In prav vsaka smer je ponudila strmo plezarijo z lepimi prehodi v kompaktni skali. Vesel sem, da sem spoznal ta konec Dolomitov kamor se bom zagotovo še vrnil.
Fotografije posnel Marko Prezelj