Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Koroška, še neodkriti kolesarski raj

Delo - Tina Keber: Mežiška dolina je te dni prestolnica slovenskega gorskega kolesarstva.

Koroška res nima ne najbolj zelene reke, ne najvišje gore in ne najbolj zdravilnega termalnega vrelca. Ima pa najbolj gostoljubne ljudi in največje zanesenjake, zaradi katerih postaja obljubljena dežela za kolesarje.

Na ravnici Mitnek pod Peco, ki je precej bolj kot odlična izhodišča točka za gorsko kolesarjenje znana po gradnji sneženih gradov, je bilo že v jutranjih urah precej živahno. Pred šotori je bilo že vse nared. Kolesa, čelade in ščitniki so pripravljeni na pregled ležali po travniku, kolesarji pred domačijo so zajtrkovali in srkali obvezno jutranjo kavo.

Pogled proti Peci je še obljubljal milost, da bi morebiti na tej malce višji nadmorski višini lahko ubežali vročinskemu valu, objava festivala Črna lukna (Black Hole Bike Fest) na facebooku, s katero so start prestavili na zgodnejšo uro, pa je dala slutiti, da bo dan tudi tukaj pod karavanškim dvatisočakom vroč.

Vodena tura, ki smo se jo namenili prevoziti, je del programa koroškega gorskokolesarskega festivala, ki ga organizirajo lokalni kolesarski entuziasti. Prvi med njimi Damjan Kalčič - Kalči, šef organizacije in eden izmed idejnih vodij festivala, si želi, da bi Koroška postala meka gorskega kolesarjenja.

»S svojo raznolikostjo ter neštetimi gozdnimi potmi in vlakami je za to panogo skoraj idealna. Z večdnevnim kolesarskim dogajanjem bi radi pomagali naši regiji in turističnim ponudnikom v ta čudoviti, za veliko Slovencev še neodkriti del domače dežele pripeljati več obiskovalcev, športnim navdušencem pa ponuditi kakovostne proge za kolesarjenje,« je navdušeno povedal.

Najprej s prstom po zemljevidu

Ko smo se zainteresirani le nakapljali skupaj, nam je vodnik, domačin Jani Hercog iz bližnje Črne, na zemljevidu predstavil potek poti: »Iz Mitneka najprej krenemo po makadamski cesti proti planinski koči na Peci, sledijo spust, nov vzpon in še en spust proti koči na Pikovem, nato po poti nad Mušenikom, kjer je vhod v podzemlje Pece, kamor se je prav tako mogoče odpraviti s kolesom.«

Ves dan vožnje po pogorju Pece je torej pred nami, vse le po enem bregu reke Meže. Za več v enem dnevu menda ni časa, čeprav je možnosti ogromno.

Jani nam je torej naložil prevoziti približno peturno gorskokolesarsko turo, s kar nekaj vzponi in precej zahtevnimi spusti. Vsega skupaj je bilo obljubljenih približno 25 kilometrov in 1000 višinskih metrov. Nič asfaltiranih cest, makadamske ceste za vzpone, spusti pa po enoslednicah, gozdnatih s koreninami, kamnitih in peščenih. »Vsega bo,« nam je obljubil vodnik Jani in ob zadnjih nasvetih glede zaščitne opreme že skočil na kolo.

»Pri nas ne gre za nažiganje kilometrov po makadamskih cestah, te uporabljamo samo za vzpone. Iščemo zanimive gozdne poti, vlake, enoslednice (singletracke ali po domače singlce). Teh je na Koroškem zelo veliko,« je razlagal Jani.

»Rudarji so tod okoli iz doline hodili peš v službo v jamo, pred cestami so osamljene kmetije med sabo povezovale zgolj steze. Nekaj poti je zapuščina graničarjev, ki so vsak dan patruljirali ob meji, nekaj so jih shodili lovci. Ohranile so se, ker so jih raziskovali radovedni domačini, mi jih zdaj raziskujemo s kolesi … Poskušamo jih čim več povezati v krožno dnevno turo,« je vzroke za številne stezice okoli koroških vršacev pojasnjeval vodnik. »Mi imamo srečo, ponekod jih morajo umetno narediti.«

Ni spusta brez brcanja

Na festivalu ne zagovarjajo vzponov s kolesi v kombijih, kjer bi kolesa prišla prav šele pri spustih, in tako nam ni preostalo drugega, kot da začnemo »brcati«, kakor gorski kolesarji radi rečejo poganjanju navzgor. V gosjem redu za vodnikom takoj v gozd.

Moji novi kolegi, v skupini se nas je nabralo devet, so se optimistično zagnali v hrib, sama sem jih spustila naprej. Kolesarka Meta, ki je prejšnji dan prevozila najdaljšo, 50-kilometrsko različico maratona, me je tolažila, češ, takšni so moški ponavadi. »Najprej se zaženejo, pozneje pa jim začne zmanjkovati moči. Bova že nadoknadili, nič se sekirat.«

Do prvega hujšega vzpona je še šlo, na odprtem pa me je vročina (in nikakor ne letošnja slaba kondicijska priprava) začela resno zdelovati, da se mi je kar meglilo pred očmi. Mojim, očitno precej olimpijsko razpoloženim kolegom pripeka in sopara nista povzročali nobenih težav. »Veš, Tina, če boš res hotela napisati, kako smo preživeli ta dan, boš morala kolesariti v skupini, ne daleč za nami,« so si me privoščili med odmorom pred spustom.

S spusti ni šale

Pred vsakim spustom smo dobili napotke o njegovi težavnosti, podlagi, informacije o morebitnih ovirah, kot so, denimo, čez pot ležeča debla, mokra kamnita tla in tehnično zahtevnejši odseki, kjer mora biti koncentracija stoodstotna.

Čez Koroško poteka periadriatski šiv, afriška tektonska plošča se tukaj se nariva na evrazijsko. Tako so nastale Karavanke, to je tudi vzrok za bližnji, sicer nedelujoči, vulkan Smrekovec. Stodvajsetkilometrsko karavanško pogorje, ki predstavlja deset odstotkov celotne dolžine Alp, se na tem delu končuje s Peco in Uršljo goro.

»Vrhovi so bolj kopasti in ne tako strmi kot v Triglavskem narodnem parku ali Kamniško-Savinjskih Alpah. Zaradi različnih kamnin in posledično raznolike vegetacije je tudi podlaga, po kateri potekajo kolesarske poti, zelo različna,« nas pouči vodnik Jani.

Tukaj najdemo tako gozdnate poti s koreninami kot kamnite, peščene, največkrat pa kombinacijo obojega. Zato so nekateri tehnično povsem nezahtevni, v kolesarskem žargonu lepi »flowy traili«, najdemo pa lahko tudi tiste najtežje kategorije, kamor spadajo strmi, zaviti spusti po razdrapanem mešanem terenu. Nekateri med njimi, tisti, ki prečijo hrib, so tudi precej prepadni, eden najlepših med temi je spust po Dolini smrti nad Žerjavom.

Kljub težavnosti pot ni dobila imena po kakšni kolesarski tragediji, ampak so dolino poimenovali v časih izkoriščanja svinčeve in cinkove rude v Mežiški dolini zaradi gole skalnate pokrajine brez rastja, največjega opomnika, ki ga je tristoletna rudarska tradicija pustila na okolju. Po prvi svetovni vojni je proizvodnja obsegala celo en odstotek svetovne proizvodnje svinca.

Če gre z gorskim kolesom, gre tudi z monociklom

Med junaki, ki so se odločili vročino lajšati na gorskem kolesu, sta se sicer bolj po sili razmer, pokvaril se jima je avto, znašla tudi dva monociklista. Da, prav ste prebrali. Tudi sama sem bila presenečena, saj si srečanje z monociklistom predstavljam kvečjemu sredi mesta ali na kakšni cirkuški konvenciji s keglji v rokah. V gozd, po progah čez drn in strn, no, tja pa po mojem, očitno napačnem, mnenju tovrstni kolesarji ne bi zašli.

Pozneje sem ugotovila, da med gorske kolesarje nista samo zašla. Žiga je svetovni podprvak izpred dveh let v eni izmed disciplin v gorskem kolesarjenju z monocikli in edini Slovenec, ki se udeležuje tekem, drugi, Poljak Maksi, pa se je pravkar preselil v Kranj, da bo laže treniral downhill, v katerem bi se rad izboljšal, da bo lahko tekmoval v več disciplinah. Več mi ni uspelo izvedeti, saj morajo monociklisti vzdrževati precej višjo hitrost, da lahko premagajo strmejše vzpone, zato sta me gladko pustila za sabo.

Skok v ribnik in rafal pohval

Kot se za resne gorske kolesarje spodobi, smo med spustom staknili tudi kakšno rano ali dve. »Nič ne de, je pripomnil Matej iz Izole, večini kolesarjev se kolesarske rane na ženskih nogah zdijo seksi. Takšnega odtisa pedala na mečih ne more imeti vsaka.« Prešerno vzdušje se je razvleklo do popoldneva, ko smo prikolesarili nazaj do Podpece.

 Fantje so osvežitev poiskali v ribniku, vidno zadovoljni s prevoženimi trasami. Nasmeh se je risal tudi na obrazu našega vodnika: »Največ mi pomeni, če se imajo ljudje fajn na domačem trailu in da sprevidijo, kakšni naravni biseri se skrivajo na severnem koncu Slovenije, ki ga večina pozna le po rojstnem kraju smučarke Tine Maze.«

Ture, ki smo jo prekolesarili, ne bi priporočila začetnikom v gorskem kolesarjenju, da pa se jo prevoziti s precej osnovnim tehničnim znanjem in nekaj poguma. Če ne gre na kolesu, je vedno možnost spust tudi prehoditi, precenjevati pa svojih sposobnosti ni dobro.

Tina Keber 
Foto: Boris Keber 

  29.07.2015 15:00

Kolesarskih poti je v Mežiški dolini veliko.
Tehnično so zelo različno zahtevne in na različnih terenih. Naša tura je potekala na območju Podpece, posebej veliko enoslednic je okoli koče na Pikovem.

Lahko se jih potrudite najti sami, seveda pa jih najbolje poznajo lokalni vodniki, ki vedo tudi, kakšno je trunutno stanje stez, na katerih lahko posledice pusti kakšno hujše deževje.

Več informacij:

• www.bikenomad.com

• www.slovenia.info/kolesarjenje | poti | www.crna.si

Kolesarsko turo si lahko organizirate pri vodnikih:
Jani Hercog (janihercog@gmail.com)
Anej Štrucl (info@bikenomad.com)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti