Delo, Trip - Blaž Račič: ... dvatisočakov vodijo planinske poti - Vrhunec planinske sezone
Priporočamo manj znane planinske izlete – V gore premišljeno in dobro opremljeni
Triglav je najbolj prepoznavna, a tudi najbolj oblegana gora v Sloveniji, kar marsikaterega planinca odvrne od tega, da bi se na vrhuncu poletne planinske sezone povzpel nanj. Res je bolje izbrati druge, manj znane, celo skrite planinske cilje, ki jih ne manjka. Za namige smo prosili poznavalce.
Izkušenejši planinci svoje najboljše skrivne planinske poti ljubosumno čuvajo in jih neradi razkrivajo. Želijo si namreč, da bi gorski svet ostal zatočišče miru pred vsakdanjim vrvežem v dolini, neokrnjen prostor, kjer je stik človeka s prvobitno naravo še vedno lahko pristen. A je sodobna tehnologija v zadnjih dvajsetih letih omogočila, da so nekdaj skriti kotički v gorah in na drugih vzpetinah postali manj skriti, ugotavlja Gorazd Gorišek, planinec, ljubitelj gora in avtor vodnika Razširjena slovenska planinska pot, ki ga je lani izdala Planinska zveza Slovenije (PZS). Kljub temu da je Slovenija majhna dežela, ima v planinskem in gorskem svetu izredno veliko zanimivosti, ki si jih je vredno ogledati, jih obiskati, doživeti, pravi. Katere planinske izlete nam torej priporoča?
Nad Trento in nad dolino Soče
V zahodnih Julijcih so gore še najbolj prvobitne nad Trento in nad dolino reke Soče, kjer je manj markiranih planinskih poti in manj koč. Tudi zato, ker je slabše dostopna iz osrednje Slovenije, je tamkaj tudi manj planincev, delček skrivnosti razkriva Gorišek, ki se na vprašanje o najlepših kotičkih v gorah odzove s pomislekom, »kako sploh na glas govoriti o skrivnostih«. Vendar v isti sapi dodaja, da je od skoraj 400 dvatisočakov v Sloveniji le od 70 do 80 (torej četrtina) teh vrhov dostopnih po markiranih planinskih poteh, ki jih je po Sloveniji skupaj urejenih za približno deset tisoč kilometrov.
Široka peč z Dovškim križem in Škrnatarico
Podobno kot Gorišek tudi gorski reševalec in vodnik z mednarodno licenco UIMLA Klemen Volontar na vprašanje o skritih kotičkih v slovenskih gorah odgovori zadržano. Med zanj najlepšimi omeni gore v Martuljkovi skupini s Špikom, Martuljško Ponco; Široka peč z Dovškim križem in Škrnatarico tamkaj tvori tako imenovani Amfiteater. Območje je neobljudeno, urejenih in označenih planinskih poti, ki bi vodile tja, ni, pravi Volontar in za obisk priporoča vodnika. Hkrati opozarja, da mora biti obiskovalec za takšen deseturni vzpon zelo dobro gorniško pripravljen, imeti mora kondicijo, ustrezno opremo, obvladovati mora zahtevne dele na poti, saj je treba hoditi tudi po skalnih policah, deloma tudi plezati.
Med potmi na Triglav je za Volontarja zaradi slikovitih razgledov na okoliške vrhove (Rjavina, Vrbanove špice) zanimiva pot iz Kota, po kateri se planinci najredkeje vzpnejo na vrh Slovenije in kjer tudi na vrhuncu poletne planinske sezone ni pretirane gneče.
Od Vrsnega do Kobarida
A obisk gora ni le osvajanje vrhov, meni Volontar in med zelo lepimi potmi priporoča štiridnevno turo, na kateri lahko planinec spozna tako rekoč celotne Julijske Alpe. Pot se začne v Vrsnem nad Kobaridom, rojstnem kraju Goriškega slavčka, pesnika Simona Gregorčiča, se nadaljuje mimo Krnskega jezera prek Komne do Sedmerih jezer in naprej do Prehodavcev, Doliča pa vse do Lipance, Debele peči in Pokljuke, kjer se konča.
Manj zahtevne poti: Bohinjske planine
Vsak letni čas v gorah ima svoj čar, vsak planinec pa lahko najde turo, ki je primerna zanj, njegovo pripravljenost in namen izleta, pravi Volontar, ki med lepšimi in manj zahtevnimi turami omenja bohinjske planine. Ni posebej nevarno niti naporno, ob poteh so številne planinske koče, hiše, dovolj je gostinske ponudbe s hrano in pijačo, hkrati so s poti lepi razgledi, zato so primerne tudi za družinske izlete, pravi Volontar.
Nad Kolpo in na Kozjanskem
A niso lepi in primerni za obisk le Julijci, pravi Gorišek. Na jugu Slovenije je šele pred kratkim »odkril« in nekoliko bolje spoznal območje nad dolino reke Kolpe, ki je bilo po drugi svetovni vojni dolgo časa zaprto in je zato še precej neraziskano, celo divje. A vendar zanimivo, pravi. Tudi letos odprti 25-metrski razgledni stolp na Žusmu na Kozjanskem postaja vse bolj priljubljena točka, ki se ponaša z razgledom daleč prek meja Slovenije pa tudi do Triglava. Zanimiv je tudi bližnji Bohor, ki velja za pomanjšano Pohorje, je dejal Gorišek, da o Pohorju, ki je prepredeno s številnimi potmi, niti ne govorimo.
Na družinski izlet na Snežnik
Za otroke je primeren obisk Snežnika, meni Gorišek in dodaja, da je zanje zanimivo, ker vrh in s tem cilj ves čas vidijo pred sabo, kar jih motivira za hojo; tako kot tudi krajši skalni odseki, ki popestrijo izlet. Za družinski izlet sta zanimiva Roblek in Begunjščica v Karavankah ali pa Jošt nad Kranjem, Lubnik nad Škofjo Loko, Kum in Lisca v Posavskem hribovju, našteva Gorišek.
Na Goli vrh
V Kamniško-Savinjskih Alpah je manj zahtevna in zelo zanimiva tura na Goli vrh, na meji z Avstrijo, pa meni Drejc Karničar, načelnik gorskih reševalcev z Jezerskega, ali pa pot do Češke koče (pod Grintovcem), kjer so ravno v soboto praznovali 115. obletnico njene postavitve. Pot skozi gozd do Jenkove planine in naprej na Goli vrh ni preveč zahtevna, z vrha se odpre enkraten razgled na celotno skupino Grintovcev, pravi Karničar, ki med tamkajšnjimi vrhovi za bolje pripravljene in izurjene planince priporoča Kremžarjevo pot na Jezersko Kočno, ki ima oster vrh, zaradi udarov strel pa je precej razbrazdana in zato zelo slikovita.
Previdno v gore
Pogled na planine, gore in njih vrhove iz doline je lahko zavajajoč, saj se razmere na tisoč metrih nad morjem in više precej razlikujejo od razmer v dolinah, zato se je treba za obisk gora dobro telesno pripraviti, poskrbeti za ustrezno obutev in opremo.
Že pred odhodom na pot je treba skrbno preveriti vremenske razmere in napoved, v dolini mora planinec temeljito premisliti, ali bo kos planinski turi. Podcenjevanje razmer v hribih ne koristi, pravi Volontar in dodaja, da pogosto pomaga tudi zdrava kmečka pamet ali pa nasvet izkušenega gornika.
Najpomembnejši del opreme je primeren, najbolje visok planinski čevelj, ki objame gleženj, z dobrim podplatom, ki se bo dobro oprijel podlage. Hojo olajšajo pohodne palice, v nahrbtniku ne sme manjkati prva pomoč. Za poletne dni, ko je v dolini zelo vroče, Volontar priporoča, da planinec na dno nahrbtnika spravi tudi kakšen kos toplega oblačila, kajti nikoli ne moreš predvideti razvoja vremena v gorah. Sodobna oblačila so izdelana iz lahkih materialov in v nahrbtniku ne zasedejo veliko prostora. V poletno opremo planinca spadajo celo rokavice, čeprav se komu morda sliši nekoliko čudno. V primeru nesreče, denimo zvitega gležnja, in ko je treba zvečer v gorah čakati na prijatelje ali reševalce, se lahko precej shladi, kos toplega oblačila pa čakanje olajša. Sončna očala so v gorah uporabna, a je najboljša zaščita pred soncem kakšen klobuček, zato ga ima Volontar vedno pri sebi.
Za obisk slovenskih gora, ki so, kot pravi Gorazd Gorišek, precej krušljive, med opremo planinca ne bo odveč niti čelada, na odsekih, kjer so planinske poti opremljene z jeklenicami, pa tudi samovarovalni komplet. Če si planinec izbere zahtevnejši cilj, tudi Gorišek priporoča spremstvo gorskega vodnika.
V nahrbtniku mora imeti planinec s seboj nekaj tekočine in hrane. Pijača naj bo brezalkoholna, negazirana in nikakor preveč sladka. Na poti v gorah je treba piti in jesti sproti in počasi, potrebo po hrani zadovoljijo tudi energijske ploščice. Klemen Volontar pravi, da je treba v gorah obiskovati tudi planinske koče in si privoščiti tamkajšnjo gostinsko ponudbo. Cene hrane in pijače so resda višje kot v dolini, ponekod celo previsoke, a se tudi z nakupom ohranja dejavnost koč, pravi Volontar, ki se pri tem spomni še napisa z nekaj desetletij stare razglednice, da bo »z nakupom hrane in pijače v koči streha nad glavo ostala tudi prihodnje leto«. Tudi zaradi posledic gospodarske krize planinci v hribe raje vzamejo več hrane in pijače. S tem si naložijo dodatno breme, pravi Volontar.
Cene
Cene ponudbe v planinskih kočah, predvsem pijače in hrane, so za marsikaterega planinca visoke, kar prizna tudi Janko Rabič, predsednik gospodarske komisije v PZS, in doda, da so s pritožbami planincev seznanjeni, gospodarska komisija pa bo do tega v kratkem še zavzela stališče. Društva so pri določanju cen ponudbe v posameznih planinskih kočah avtonomna, gospodarska komisija zanje pripravi zgolj priporočila, pojasnjuje Rabič.
V planinskih društvih približno vedo, koliko jih staneta obratovanje in vzdrževanje koče, in zato želijo tudi toliko zaslužiti. Ob manjši prodaji, ki je posledica manjše kupne moči planincev, pa želijo enak zaslužek ustvariti z višjimi cenami, kar se jim lahko vrne kot bumerang. O cenah ponudbe bo v okviru PZS še govor, je dejala predstavnica PZS za stike z javnostjo Manca Čujež, ki pravi, da ima politika cen več vidikov. Društva morajo z lastno dejavnostjo zaslužiti za obnovo koč, ki so pozimi neredko poškodovane, aktualno je vprašanje gradnje čistilnih naprav zanje, ki je na težko dostopnem terenu dražja, zavedajo se tudi, da s previsokimi cenami prodajo manj.
Blaž Račič