Večer, V planine: V hribih bo boljša sezona / V hribih res hitro ugotoviš, da ne potrebuješ veliko / Pohodniki se pomanjkljivo pripravijo / V trendu / Ljudem se vse bolj mudi

V hribih bo boljša sezona

Večer, Prva stran: Smeti planinah vse manj, ljudje pa še vedno prepogosto nepripravljeni na ture

Julija in avgusta slovenske hribe in gore obišče največ planincev. Lanska sezona je bila zaradi slabega vremena slabša, letos bo dobro, pravijo oskrbniki koč. Zanimanje za pohodništvo narašča, vendar obiskovalci redkeje prespijo kočah in domovih. Ti so večinoma dobrem stanju. Ob poteh je manj smeti, kar je posledica ozaveščanja. Planinska zveza skuša skupaj gorskimi reševalci zmanjšati število nesreč med planinarjenjem, hribe ljudje pogosto gredo nepripravljeni. Cene navdušujejo tujce, domači gostje pa pravijo, da so počitnice gorah lahko tudi dražje od morja, razumejo, da je kje treba hrano in pijačo do koče pripeljati helikopterjem ali pritovoriti živalmi. Za spanje eno- do štiriposteljni sobi bo moral nečlan planinskega društva plačati največ 22 evrov, na skupnih ležiščih 16. Člani društev imajo pri prenočevanju 50-odstotni popust. Za enolončnico z mesom vam smejo v gorah zaračunati največ 6,5 evra, za čaj 1,6, za liter in pol vode 4 evre, vse druge cene oblikujejo samostojno, (fž)

V hribih res hitro ugotoviš, da ne potrebuješ veliko

Franja Žist: Letošnja planinska sezona bo boljša kot lanska, ki jo je skalilo vreme. Tuji obiskovalci gora so navdušeni nad naravnimi danostmi in tudi prijaznimi cenami, domačim pa so, četudi se jim zdijo malo višje, te samoumevne.

Ob štirih zjutraj je parkirišče dolini Vrat, priljubljenem izhodišču za pohode Julijce, že napol polno, četudi je sreda. Hribi imajo poseben čar, prijetneje je njihovem zavetju, hladnejše in bolj osvežujoče vročih dneh, vedno te razveselijo lepi razgledi, mir, naštevajo obiskovalci gora razloge za svoj obisk. "Poletni dom" jim rečeta Polona in Jerca, ki zgodnjem jutru že hitita dolino, da pravočasno ujameta službo Ljubljani. Ob urah, ko večina mest še spi, postane hribih živahno. Že ob sončnem vzhodu pohodniki osvajajo najviš- je dvatisočake, hitijo enega konca na drugega. Ob petih denimo so bili minulo sredo varovanci varstvenega centra iz Ajdovščine pod vrhom Stenarja. "Včeraj do Kriških podov, danes na Razor, nato Jalovec, izvir Soče, Zadnjico in na Prehodavce, na sedmera jezera in dolino," na kratko oriše štiridnevno pot Irena Rumenič iz ekipe Veselih Triglavk Vrhnike, ki se že 22 let vsako leto za štiri dni skupaj odpravijo visokogorje. "Naši hribi so dobro urejeni. Ko sem bil Franciji na Mont Blancu, smo spali koči na golih betonskih tleh, nisi dobil deke niti povštra. Na Kredarici, tudi če je polno, gotovo nekaj dobiš, da se lahko potem zavališ kak kot," ji pritegne Marjan Cafuta. Manj gneče kot tujini Pohval slovenskih planinskih poteh so polni tudi tujci, ki jih je Julijskih Alpah te dni ogromno. "Od koče do koče" bosta enotedenski dopust pri nas izpeljala Katarina in Florian iz Kölna. "Na spletu sem prebrala nekaj Sloveniji, videla fotografije in mi je bilo všeč. Slišala sva tudi, da tukaj ni toliko ljudi kot v Avstriji in Italiji. Bila sva radovedna, kako je, in ni nama žal, da sva prišla," razlaga Katarina. Najbolj ju je navdušila pokrajina, pri hrani pa sta imela na izbiro manj kot tisti, ki jedo meso, je bilo vse, kar sta pokusila, "kvalitetno". Belgijski par psom po naših hribih pohajkuje že štiri tedne, nizozemska študenta sta šele dobro zagrizla strmino, kjer bosta vztrajala naslednje tri tedne. Študentka Julie Turpin s francoskega otoka Reunion med Madagaskarjem in Mauritiusom se po hribih potepa z nizozemskim prijateljem in tudi njiju "cvetoče divje rože, ki barvajo gore", in prvinskost niso pustile ravnodušne. Poti so dobro urejene, sta dejala, enkrat sta si po nesreči celo obarvala roke na markacijah, ki so bile čisto na sveže obnovljene. "Pričakovala nisem le tega, da moraš v hribih vodo kupiti. Mislila sem, da imajo povsod vodo iz pipe, tako pa sem za liter in pol plačala 4,5 evra," je dejala Julie, ki je prehojene poti našla na Walkopedii.

Gore malo dražje od morja
"Pred dvema letoma smo se čez Slovenijo peljali na Hrvaško in si rekli, da jo enkrat moramo obiskati. Zelo je lepa. Hribi so nižji, bolj strmi kot Avstriji," začne pripovedovati francoska družina iz Pariza. "Poleg tega je v primerjavi vašo sosednjo državo zelo poceni, Avstrija je predraga, cene so tudi za polovico višje, še posebno pri hrani," v imenu šestčlanske družine pripoveduje Valerie, predno se poslovijo z upanjem, da se bo naslednji koči našlo kaj prostora zanje. Dve ameriški družini in ena nemška so bile prejšnji večer uspešne, spale so v koči. "Gremo Slovenijo," so si rekli, pripovedujejo Jordy, Steve in Thea. Po adrenalinskih športih na Soči so se dvignili malo višje in v "enem najboljših pohodov življenju" ugotovili, da je gorska pokrajina pri nas "bolj veličastna in pristna" kot drugod, gostoljubnost kočah pa "neverjetna".
Za počitnice v hribih se odločajo tudi slovenske družine. "Če se organiziraš in nisi tako zahteven gost, je tako kot dopust na morju dostopen tudi v hribih. Gore so malo dražje - sploh spanje in hrana. A to je tudi logično. Zelo radi hodimo hribe zaradi miru, bolj se spočiješ in tu so vsi bolj prijazni. Hribe rabimo in si jih privoščimo, ne glede na vse," razlagata Janez in Helena iz okolice Vrhnike, ki skušata svoje štiri otroke - stare od sedem do 14 let - navdušiti za planinarjenje. "Ne smeš jih siliti in gredo," razlaga dan kasneje v Kamniško-Savinjskih Alpah Janez, ki se je s hčerama Živo in Ano vzpenjal proti Kranjski koči na Ledinah. Podobno na isti poti menijo člani družine Košir iz okolice Velikih Lašč, ki so se malo višje odpravili le za en dan. "Je kar drago, posebno oprema in spanje, ampak za kak dan vseeno vsako leto gremo kam."

Odločilen razgled iz kuhinje
"A boste malo šnopčka?" se na vratih Pogačnikovega doma na Kriških podih, ki kraljuje na 2050 metrih nad morjem, nasmeje oskrbnica Neža Rus. Komaj 25 let ima inženirka gradbeništva iz Ljubljane, ki nadaljuje tradicijo mladih oskrbnikov tega doma. Tretje leto je poletni sezoni hribih, prejšnjo je bila pomočnica in še prej kuharica. Vedno je rada hodila okoli, kuhala in delala z ljudmi, za poletno življenje v koči visokogorju pa se je odločila, "ker je dober razgled iz kuhinje". "Nikoli mi ni dolgčas. Pride veliko dobrih ljudi, zanimivih, veselih. Nobene živčnosti ni tu. Odklop od sveta. Vidiš, katere stvari so v resnici pomembne, kaj pa je brez zveze. Vesel si, nič ne kompliciraš," razlaga Neža. Dovolj je, da dnevne novice od doma in po svetu slišijo le enkrat, pa še to ni nujno, prav tako "ni treba vsak dan gledati mailov in imeti 3000 opravkov". "Ukvarjaš se osnovnimi stvarmi - kaj bo kdo jedel, kdaj bo šel spat, boš šel malo pomigat ali boš raje malo ležal," se nasmehne Neža.

Eden bolj obleganih domov pri nas je za vikende vedno poln, med tednom pa povprečju v njem prespi okoli 30 ljudi. Družine, skupine prijateljev srednjih let, mlajši, starejši, pari. "Pol se ga pa moški malo nacejajo, ženske komandirajo, oni pa pihajo za njimi," se pošali Janez Kekec, medtem ko Američanom za zajtrk pripravlja jajca na oko s šunko. Janez Češarek, ki bo jeseni bruc na ekonomski fakulteti, je glavni kuhar in že vrti kuhalnice po čebuli, fižolu in zelju. Ta dan bo mogoče naročiti zelenjavno juho, segedin golaž in kmečko pojedino - žgance, zelje in klobaso, pove. Edino, kar v hribih pogreša, je malo daljše spanje. Zgodaj je treba vstati, znajti se morajo vlogi gostiteljev kot tudi psihologov, zdravnikov, vremenoslovcev, gradbenikov, vodnikov, včasih gredo koga iskat med skale. Ob desetih zvečer zaprejo šank, takrat naj bi se šlo spat. "Ce pa vidimo, da med planinci ni nobenega takega, ki bi rad zgodaj vstal in smo na isti valovni dolžini, malo potegnemo. Imamo kitaro, kakšen zaigra, spijemo kak šnopček. Luštno se imamo," pravi Neža. Veseljaki, običajno Štajerci in Dolenjci, bi včasih potegnili kar do jutra.

Bližje meteorskemu dežju
Največ je v hribih še vedno Slovencev - ti si pogosteje postavljajo razne izzive, denimo prehoditi Slovensko planinsko pot - čez teden pa se poveča število tujcev, ti si običajno vzamejo več časa. Hrvati, Čehi, Nemci, Avstrijci, Američani, Izraelci, celo Brazilci, naštevajo v koči. "Tujci so hvaležni gosti. Ne vedo, kaj pričakovati, večini se zdijo cene nizke. Če se le spomnim, da so na koči v Švici makaroni z mesom stali 26 evrov ... Za tujce so naši hribi raj. Za Slovence pa je marsikaj kar hitro predrago. Tisti, ki so vajeni hoditi v hribe, vedo, kaj lahko pričakujejo, pa tudi v dolini so cene kje podobne. Pri nas je pivo 3,6 evra, čaj 1,6," razlaga pomočnik oskrbnice Matic Willewaldt, tudi planinski vodnik. Tisti, ki pridejo do doma, ne šparajo preveč, meni sogovornik in doda, da se da, če ne pretiravaš, v hribih dopustovati tudi ceneje kot na morju. Letošnja sezona bo dobra, boljša od lanske, ki jo je skalilo vreme. Študent gozdarstva meni, da se je planinstvo v zadnjih letih zelo razširilo, kar ga ne preseneča. "V hribih dobiš občutek, da skoraj ničesar ne rabiš, da imaš vse na dosegu roke. Četudi imaš bolj malo, je tudi to dovolj," razmišlja Matic in spomni, da je obisk višje ležečih predelov zelo lep tudi sredi avgusta, ko je mogoče bližje zvezdam opazovati meteorski dež.

Franja Žist

Pohodniki se pomanjkljivo pripravijo

Franja Žist: Premalo izkušenj in neprimerna oprema sta najpogosteje vzrok nesreč hribih, pojasni gorski reševalec

Matjaž Šerkezi iz GRS Kamnik je gorski reševalec od leta 1996. Strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije pokriva področje dela komisije za alpinizem, komisije za turno kolesarstvo in odbora za usposabljanje in preventivo. Vsako leto je hribih okoli 400 nesreč. Bi lahko rekli, da jih je vse več ali manj? "Odvisno od sezone, najbolj vpliva vreme. Se pa pozna povečan obisk gora in zato je nesreč več. Če smo včasih pogosteje beležili nesreče med izkušenimi alpinisti in pohodniki, je danes med ponesrečenimi zelo veliko turistov, ljudi manj izkušnjami oziroma drugimi ambicijami gorah, tudi pri aktivnostih, kot so gorski tek, kolesarjenje ali padalstvo." In najpogostejši razlogi? "Premalo izkušenj, velikokrat tudi neprimerna oprema in obutev. Največ nesreč se zgodi zaradi zdrsa, ki je posledica neprimerne obutve, in pri sestopu tudi že utrujenosti ter neskoncentriranosti. Predvsem pa opažamo pomanjkanje priprave na turo. Veliko ljudi se odpravi gore po trenutnem navdihu in včasih se precenijo. Sedaj ko je vroče, ne poskrbijo za primerno hidracijo in se gore odpravijo prepozno." Kdaj se je treba odpraviti? "Odvisno od trajanja ture. Sicer pa zgodaj. Če tura traja šest ali sedem ur, se je ob treh že treba odpraviti od doma, odvisno tudi od vožnje. Dobro je, da smo opoldne že na varnem koči ali celo dolini. Takrat je odstotek možnosti za nastanek neviht večji." Pogosto slišimo, da se nekateri hribe odpravijo kar natikačih ali teniških copatih. "To me najbolj jezi. Kljub vsem opozorilom, včasih skoraj prošnjam in moledovanju, naj bodo ljudje primerno opremljeni, smo še vedno priča ignoranci nasvetov. Še vedno srečujemo neprimerno obute, bodisi opankah bodisi copatih, ki gore ne sodijo. Včasih visokogorju srečam ljudi brez nahrbtnikov, kratkih rokavih in hlačah, brez primerne zaloge teko- čine in opreme. Ko jih skušam prijazno opozoriti, se negativno odzovejo, češ kdo da sem, da jim to govorim. Čez dve uri pa jih pobiramo." Opažate pri tem razlike med doma- čimi in tujimi pohodniki? "Niti ne. Še vedno pa opažamo, da so visokogorski bivaki in nekatera zavetišča, ki so brezplačna, prevečkrat prezasedeni. Bivaki so zatočišča za primer sile slabo vreme, če nas ujame noč. Če smo pred dvajsetimi leti mi bili taki in Avstriji nismo šli kočo ali smo kuhali na hodniku, to sedaj opažamo pri nas pri posameznih narodih. Pomembna je vzgoja, za privzgojitev gorniške kulture je potreben čas. Včasih smo gorah našli kar nekaj smeti, danes tega ni več, še tiste, ki jih pobiramo, so večinoma smeti preteklosti. to je bil dolgotrajen proces, ko smo prevzgojo začeli vrtcih in šolah." Ozaveščenost torej narašča? "Ja, Planinska zveza Slovenije in Opažate pri tem razlike med doma- čimi in tujimi pohodniki? "Niti ne. Še vedno pa opažamo, da so visokogorski bivaki in nekatera zavetišča, ki so brezplačna, prevečkrat prezasedeni. Bivaki so zatočišča za primer sile slabo vreme, če nas ujame noč. Če smo pred dvajsetimi leti mi bili taki in Avstriji nismo šli kočo ali smo kuhali na hodniku, to sedaj opažamo pri nas pri posameznih narodih. Pomembna je vzgoja, za privzgojitev gorniške kulture je potreben čas. Včasih smo gorah našli kar nekaj smeti, danes tega ni več, še tiste, ki jih pobiramo, so večinoma smeti preteklosti. to je bil dolgotrajen proces, ko smo prevzgojo začeli vrtcih in šolah." Gorska reševalna zveza Slovenije vlagata veliko energije preventivno dejavnost različnimi tečaji, usposabljanji. Če se primerjamo tujimi alpskimi državami, Avstrijo, Švico, Francijo, smo jim po znanju in opremljenosti vzporedni. Se pa tudi oni srečujejo podobnimi problemi. Le da je pri njih primeru neprimerne opreme, ignorance nasvetov reševanje plačljivo, medtem ko gre pri nas na račun zdravstvene blagajne."

Franja Žišt

KAKO VARNO V GORE?
Matjaž Šerkezi, gorski reševalec: "Priprava! Preden gremo gore, preverimo stanje planinskih poti, odprtje koč, koliko časa bo pot trajala, kje bomo imeli postanek za malico, kakšno bo vreme. V nahrbtniku imamo osnovno planinsko opremo, ne glede na to, ali se v gore odpravimo za eno uro ali več dni. Mednjo sodijo čelna svetilka, prva pomoč, železna rezerva - hrana z dolgotrajnim rokom in visoko energijsko vsebnostjo -, rokavice in kapa. Julija in avgusta je v gorah največ podhladitev. Sprememba vremena je lahko hitra, ko najmanj pričakuješ, lahko sneži. Brez primerne zaščite se podhladimo, zato naj bo med opremo astronavtska folija oziroma velika črna vreča za smeti, ki ima enako funkcijo. Tudi zaščitna očala in zaščitna krema. Ob obisku v tujih gora je treba poskrbeti za primerno zavarovanje za primer reševanja v gorah, saj se minimalni stroški reševanja začnejo pri 3000 evrih. Svetujem članstvo v Planinski zvezi Slovenije, kjer je v ustrezno članarino vključeno tudi zavarovanje za primere reševanja v tujih gorah."

V trendu

Rekli so: Pia Peršič, Krčanka, ki je leta 2013 pri 27 letih v 30 dneh prehodila Slovensko planinsko pot, o obnašanju v hribih:

»V gorah srečuješ ljudi s podobnimi interesi in ta srečevanja so drugačna in jih zelo cenim. Slovenci hribe dobro poznamo. Med potjo sem bila presenečena le, da sem, kljub višku sezone v avgustu, vsaj na polovici koč na skupnih ležiščih spala sama. V predelu Julijcev je največ tujcev, Karavanke so najmanj obljudene, tudi drugod so predeli, kjer sem cel dan hodila sama. Zdi se mi, da je v hribih čedalje manj ljudi, ki bi bili neprimerno opremljeni. Sploh Slovencev, ker je naša dediščina planinstva močno in globoko usidrana. Tudi tisti, ki šele začenjajo hoditi v hribe, so po stereotipih in šalah o Čehih, ki hodijo na Triglav v natikačih in škornjih, postali bolj senzibilni. Do planinstva in tudi do ohranjanja narave. Pogosto hodim v hribe in redko na poti še najdem kakšno pločevinko, olupke ali druge smeti. Pred petnajstimi leti je bila slika povsem drugačna. Ozaveščenost je veliko večja. Se mi pa zdi, da čedalje več ljudi hodi v hribe, da to postaja trend – zaradi gibanja, sproščanja, ohranjanja kondicije in odkrivanja Slovenije.« (fž)

Ljudem se vse bolj mudi

Danes se manj kot nekdaj spi v kočah, ob napovedi dežja pa ljudje ostanejo doma, pravi oskrbnik planinskih koč Franci Beguš

»Včasih pogrešam sladoled,« se nasmehne Franci Beguš, oskrbnik Kranjske koče na Ledinah, ki stoji nad Zgornjim Jezerskim v osrčju Kamniško-Savinjskih Alp. A tudi sladoled mu kdaj prinesejo na 1700 metrov. Oskrbnik na Ledinah je že četrto leto, v zimski sezoni pa ga je mogoče najti v Orožnovi koči nad Bohinjsko Bistrico. V hribih bo, dokler bo lahko hodil, pravi, z ženo sta si dolgo želela, da bi bila oskrbnika, njuni otroci - vsi glasbeniki - pa da bi jima igrali. Ob občasni pomoči deklet iz kranjskega alpinističnega odseka je Kranjska koča ob njegovih idejah zelo zaživela.
»Celo življenje hodim v hribe, včasih sem plezal pri alpinističnem odseku Radovljica. Znam kuhati in že prej sem rad kuhal,« pojasnjuje svojo odločitev za drugačen način preživljanja časa 60-letni sogovornik. Zdaj pač kuha za več ljudi, naučiti pa se je moral tudi predvidevati. Tako denimo ugane, kdaj skupine 20 ljudi ne bo, četudi so rezervirali spanje. »Še dobro, da nisem skuhal.« Razlaga, da tudi Avstrijci niso taki, kot si marsikdo misli«, ravno pred kratkim se kljub napovedi ena avstrijska skupina ni oglasila v koči. Meni, da bi pri tako velikem številu koč v dobi računalnikov morali imeti center, kjer bi sprejemali rezervacije za prenočitve in tudi kavcijo bi morali pobrati.
»Vedel sem, da se v naši koči, podobno kot v marsikateri drugi, ustavi premalo ljudi. Ko smo bili mulci, so vsi spali v hribih, koče so bile polne. Zdaj je drugače, zdaj se vsem mudi. Da privabim ljudi, sem se zato najprej odločil organizirati koncerte klasične glasbe,« razloži. Glasbeniki igrajo na prostem, obiskovalci posedajo po skalah. Zanimanja je vedno več, tudi zato, ker je na jezerskem koncu za turiste drugega dogajanja malo. Bo pa letos koncertov manj. Težko je namreč na vrh pritovoriti večje inštrumente, potem ko jim je tovorno žičnico uničila strela. Beguš je opazil, da ljudje ne ostanejo dolgo ali pa sploh ne pridejo do koče, tudi zato, ker bi se radi še pravi čas vrnili na izhodišče na drugi strani gora, v Logarko dolino. Zato je organiziral prevoze med gorenjsko in štajersko stranjo Kamniško-Savinjskih Alp in ljudje jih vedno bolj uporabljajo. Vsi, ki preplezajo prvenstveno smer, dobijo v koči hrano zastonj, je še eden izmed načinov za privabljanje planincev in alpinistov pod stene. Včasih vžgejo malenkosti, kot so preprosti ležalniki, v katerih je počitek prijetnejši.
Dandanes so planinci veliko bolje opremljeni, sploh s čeladami, tudi onesnaževanja je v hribih manj, skoraj nič, se sogovornik ozre v preteklost. Danes je tudi več instant planincev. »Samo da vremenar malo pojamra, jih že ni. To ni krivda vremenoslovcev, temveč se ljudje premalo sami ukvarjajo z različnimi pojavi. Če pol ure dežuje, to ni dež, temveč ploha, ki ni težava, sploh pri opremi, ki jo imajo ljudje danes. Potem so tudi taki, ki si niti vodnika ne preberejo, pogledajo na splet in si sprintajo le tisto smer, ki so jo izbrali. Pride do kakšne spremembe, sploh če je megla, in ne znajo nazaj v dolino,« razloži Beguš, a dodaja, da imajo v koči k sreči opravka le z dobrimi ljudmi. Idej, kaj bi se dalo še izboljšati, mu ne zmanjka. Dokler na Ledinah ne bodo popravili tovorne žičnice, bodo morda pripravili tekmovanje v nošenju materiala do koče. »Ljudje radi tekmujejo, zakaj jim ne bi ponudili nekaj takega, kar bi bilo koristno tudi za nas,« dobrodušno reče na edini dan, ko se je odpravil v dolino po opravkih. (fž)
Več (fotografije) v tiskani izdaji Večera