N
eDelo - Matija Grah: Novi planinski vodnik Malo poznane gore Julijskih Alp ob slovensko-italijanski meji
Planinski vodnik Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca avtorja Jožeta Draba je prvi v seriji štirih vodnikov, v katerih želi Planinska zveza Slovenije predstaviti območje Julijskih Alp. Vodnik uteleša nov pristop k vodniški literaturi – tako po formatu in zunanjem videzu kot po notranji zasnovi.
Kakor pove že sam naslov Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca, se vodnik Jožeta Draba osredotoča na severozahodni del Vzhodnih Julijskih Alp. Osrednji zvezdi vodnika sta Mangart in »gora kristal« Jalovec, ob njiju pa v skupini Mangarta še Ponce, Predelski vršiči in Remšendolske gore, v skupini Jalovca pa Ciprnik, Mojstrovke, Pelci in Pihavci, greben Bavškega Grintavca in Loška stena.
Zlasti gore okoli Mangarta so po besedah Jožeta Draba »manj znane, saj ležijo na območju nekdaj močno zastražene jugoslovansko-italijanske meje, prek katere so Jugoslovani tudi ilegalno bežali na Zahod, zato se ta predel ni turistično razvijal; obiskovali so ga kvečjemu domačini in divji lovci«. Nasploh je skupna lastnost tako rekoč vseh v vodniku opisanih gora razmeroma pičla obiskanost. »V primerjavi s Triglavsko skupino, kjer se je od nekdaj trlo ljudi, jih je bilo tu zmerom zelo malo. Z izjemo Mangarta in Jalovca so vse gore zelo slabo obiskane.«
Naslednja skupna značilnost predstavljenih gora zadeva vreme. Jože Drab je vodnik pripravljal štiri leta in med pogostim obiskovanjem tega predela Julijcev spoznal, »da če kje, potem je slabo vreme ravno tu. Ko se zmešata topli zrak, ki se ob Soči dvigne nad skupini Jalovca in Mangarta, in tam ležeči hladnejši zrak, kaj kmalu nastane tudi oblačnost, če ne dež.«
Enciklopedičnost proti izbirnosti
Po besedah Mojce Stritar Kučuk, urednice planinske založbe Planinske zveze Slovenije, želijo z novo zasnovo planinskih vodnikov združiti prednosti dobrih, starih enciklopedičnih vodnikov z uporabniško prijaznostjo sodobnejših izbirnih vodnikov. Za kaj gre?
Enciklopedične vodnike odlikuje stremljenje po izčrpnosti, celovitosti in popolnosti, zaradi česar vsebujejo opise vseh vrhov v nekem gorstvu (ali njegovem delu) in opise vseh poti na vrhove. Nasprotno izbirni vodniki, s katerimi se je na slovenskem založniškem trgu v zadnjih dobrih dveh desetletjih uveljavila zlasti založba Sidarta, pohodniku ne dajejo celovitega pregleda vrhov in poti v izbranem gorstvu, temveč zgolj jagodni izbor, se pravi nabor po mnenju avtorja vodnika najbolj zanimivih, atraktivnih, doživljajsko intenzivnih itn. vrhov in poti nanje.
Če izbirni vodniki zaradi svoje nesistematičnosti pohodniku po eni strani ponujajo manj, pa mu po drugi več: izleti v njih niso zgolj opisani, kakor v enciklopedičnih vodnikih, ampak so praviloma predstavljeni še s fotografijo gore, s skico z vrisano smerjo vzpona in sestopa, opisu pa so dodana tudi opozorila o težavnosti ture, objektivnih nevarnostih, ki na njej prežijo na gornika, o primernem letnem času vzpona, ter priporočila glede gorniške opreme, ki jo velja vzeti na pot.
Vodnik Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca avtorja Jožeta Draba poskuša združiti dobre plati obeh pristopov: ohranja popolnost opisov gora in poti in s tem enciklopedičnost, hkrati pa ga uvede enaindvajset večinoma dvostranskih črno-belih fotografij, na katerih so označeni vsi vrhovi in vrisane vse poti, ki vodijo nanje, vsaki poti pa je pripisana tudi sklicna številka, ki uporabniku omogoča, da v vodniku hipoma najde njen opis. Fotografije lahko s pridom uporabi tudi kot pomagalo pri identificiranju gora med panoramskim razgledovanjem z vrhov. Opisom poti so dodana opozorila o težavnosti ture, primernem letnem času in priporočljivi opremi, poleg trajanja hoje pa je navedena še dejanska višinska razlika, ki jo premeri pohodnik, torej seštevek vseh vzponov na eni in vseh spustov na drugi strani, ne zgolj razlika v nadmorski višini izhodišča in cilja.
Po mnenju Jožeta Draba so »enciklopedični vodniki primernejši za poznavalce in gorske sladokusce, medtem ko so za bolj površne obiskovalce gora, ki potrebujejo, da se jim vse od A do Ž servira na pladnju, ustreznejši izbirni vodniki«.
Kar zadeva opise, je njegovo delo zasnovano v treh korakih. V prvem nam avtor predstavi doline in izhodišča, do katerih se večinoma pripeljemo z osebnim avtomobilom. V drugem popiše koče, bivake in zavetišča ter poti do njih, v tretjem koraku pa vzpone na vrhove. Vsem navedenim točkam (izhodiščem, kočam in vrhovom) pripiše tudi koordinate GPS, saj se čedalje več gornikov v nekoristni svet menda podaja z navigacijsko napravo.
Transverzala pri dvanajstih
Za Jožeta Draba, 53-letnega osnovnošolskega učitelja fizike in tehničnega pouka, ki je celotno slovensko transverzalo prehodil v spremstvu očeta že pri dvanajstih letih, je to prvi samostojni vodnik – ne pa tudi prvi preizkus iz pisanja vodniške literature. Že pred poldrugim desetletjem so ga k pisanju vodnika Kamniške in Savinjske Alpe povabili trije uveljavljeni (so)avtorji, ki pa so, kot se spominja, sebi pridržali najprivlačnejše vrhove in poti v omenjenem gorstvu, njemu, takrat še novincu, pa prepustili manj ugleden predel Velike planine, Menine in Dobrovelj. »Pošteno sem se nahodil po 'zelenjavi',« se spominja v smehu. »Po drugi strani pa sem na tem območju odkril kopico poti, ki v takratnih vodnikih še niso bile opisane,« s ponosom doda.
Že pred tem, leta 2000, je napisal in pri Planinskem društvu Ljubljana Matica izdal Gorniški priročnik, knjigo, ki je kompendij vsega, kar je koristno vedeti, ko se odpravljamo v gore: od zgodovine planinstva, orientacije, zahtevane opreme, varnega gibanja do rožic, ki jih srečujemo ob gorskih stezah.
Po sledi Tineta Miheliča
Prvi celovit planinski vodnik po našem najvišjem in najobsežnejšem gorstvu, Julijskih Alpah, smo Slovenci dobili leta 1974. Izdala ga je Planinska zveza Slovenije, napisal pa zdaj že pokojni alpinist, gornik in dolgoletni violinist v orkestru Slovenske filharmonije Tine Mihelič. Zaradi navdušujočega sloga, ki je kar vabil v gore, in izbornega jezika je Mihelič med bralci upravičeno obveljal za poeta, med pisci vodnikov pa za neprekosljivo legendo. Njegov vodnik Julijske Alpe je v treh desetletjih in pol doživel sedem popravljenih in dopolnjenih izdaj in je dobesedno preživel avtorja: nazadnje so ga ponatisnili leta 2009, pet let po Miheličevi smrti.
Planinska zveza se je zdaj odločila, da bo doslej enoten vodnik po Julijskih Alpah, katerega obseg je iz izdaje v izdajo naraščal, tako da je bil čedalje zajetnejši in debelejši (s tem pa tudi težji), razbila na štiri samostojne vodnike. Kot prvega je pred tedni dala na trg vodnik Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca Jožeta Draba, pred dnevi mu je sledil še vodnik Zahodne Julijske Alpe Klemna Janše. Tretji del, v katerem bo avtor Andraž Poljanec predstavil gore južnega dela Julijskih Alp – natančneje: bohinjsko-tolminske gore, skupino Krna in Jelovico z Ratitovcem –, naj bi predvidoma izšel prihodnje leto, medtem ko izid četrtega dela, ki bo posvečen Triglavskemu pogorju z okolico, še visi v zraku, saj Planinska zveza zanj še išče avtorja.
Matija Grah