Silvo Baznik: Vroče poletje ima eno dobro stran: jutranje kolesarjenje.
Danes sem malce zamujal z jutranjim vstajanjem in tako sem šele krepko čez sedmo uro sedel na kolo ter se odpeljal na kolesarsko potepanje. Po dobrem kilometru sem na mostu čez Ljubljanico v Zalogu. Kolesarim s hitrostjo okoli petindvajset kilometrov na uro mimo sotočja Save in Ljubljanice. Nad menoj me pozdravi vlakovodja, ki pelje proti Ljubljani. Cesta se rahlo spušča in dviga in me pripelje v Laze. Ko sem mimo, je mimo enajsti kilometer vožnje. Hlad Save mi prija in poskrbi, da sem tik tak pred zaprto železniško zapornico pred vstopom v Jevnico. Fotografiram vlak in nato nadaljujem pot. Tokrat se ne bom peljal po običajni cesti ob Jevniškem potoku temveč sem izbral bolj strmo cesto, ki pred strnjenim naseljem ostro zavije desno v hrib. Strmini primerno prestavim in pritiskam na pedala, da me kolo ponese visoko skozi hrib v Zgornjo Jevnico. Za nekaj trenutkov se ustavim, da naredim fotografijo hribovja čez Savo. Višje zmanjka asfalta in nadaljujem po makadamu. Na razpotju se držim levo in po nekaj ovinkih prikolesarim iz gozda na asfalt, kjer dohitim kolesarja. Sledi še nekaj ovinkov, da sem zopet na makadamu. Nadaljujem vzpon do prve starejše hiše, ki nosi številko osem, kraj Janče. Za menoj je lep razgled na hribovje na obeh straneh reke Save, dalje pa se žal ne vidi. Vročina je opravila svoje in ovila Kamniške alpe v meni nepregledno meglico.
Še je potrebno pritisniti pedala, da premagam na trenutke mehko podlago prašne ceste do asfaltne podlage tik pod središčem naselja. Zapeljem okoli planinskega doma, naredim nekaj posnetkov, osvežim grlo in se poženem po cesti navzdol v Tuji grm.
Na križišču cest se odločim za nadaljevanje vožnje po makadamu v Veliko Štango. Pri spustu močno držim krmilo, da ne grem iz želene smeri zlasti na mehkejših delih cestišča. Za nekaj trenutkov se ustavim pred delovnimi stroji, ki vlačijo les iz gozda in po nekaj kilometrih sem zopet na asfaltu v vasi. Sledi dolg spust v dolino med hribi Ščit in Dragovšek, pred Štangarskimi Poljanami. Tu za trenutek zastanem. Naj grem levo proti Litiji in nato ob Savi proti domu ali še desno na klanec proti Trebeljevu. Odločim se za slednjo varianto in kolo popeljem ob potoku Reka sprva po rahlem vzponu po dolini na triinpolkilometrski klanec. Sonce že močno pripeka čeprav ura še ni poldne in vesel sem sence dreves ob cesti.
Kolesarim s povprečno hitrostjo dvanajstih kilometrov na uro, pijem iz bidona in končno pripeljem na Trebeljevo, kjer se ustavim pri sestri, se osvežim, popijem osvežilno pijačo in odhitim dalje. Tokrat ne grem v Besniško dolino temveč se s slemena med dolinama potokov Reka in Besnica povzpnem po klancu na Mali Vrh z lepim razgledom na Janče, Volavlje, Prežganje in Trebeljevo.
Tu se cesta konča in zavijem takoj navzdol v gozd na kolovoz. Gorsko kolo dobro služi svojemu namenu in lepo se peljem gor in dol po grebenu hribovja dokler zadnje kolo se zavrti v prazno in bum, sem na zadnji plati. Še dobro, da sem na mehkem. Tako brez hoje ob kolesu ni šlo. Le še enkrat je treba s kolesa zaradi zelo slabe poti in strmine seveda in že sem na prašni cesti, ki pripelje z Ravnega Brda. Povzpnem se pod turistično kmetijo na kostanjevi pohodni poti Mali vrh – Sostro. Še enkrat predahnem na klopci in se nato spustim po cesti, polni valov, v Javor, kjer gre cesta levo v dolino pod Pancami, desno v dolino Besnice in seveda tja, kamor me vleče, na Žagarski vrh.
Sledi nekaj kratkih vzponov in spustov in že peljem z Žagarskega vrha na Pečarja, na preval med Ljubljano in dolino Besnice.
Sledi zelo dolg spust v Sostro, kjer zavijem desno v Zavoglje, na sotočje potoka Dobrunjščice in reke Ljubljanice in nadaljujem ob reki čez Kašeljski most proti domu, kjer se kolesarski števec ustavi na dobrih petinpetdeset kilometrih.