NeDelo, - Grega Kališnik: ... - na Triglavu, Mežakli, Jesenicah - Srečnež: z Jeseničanom Alojzom Žakljem na Stebrasti skali, v njegovem drugem najljubšem domu.
Ljubo doma, kdor kar tri ima, Alojzu Žaklju, 62-letnemu Jeseničanu, je najljubši visokogorski, na sveti triglavski planoti, sledi mu nizkogorska špička v bregu Mežakle, najmanj doma se počuti tam, kjer živi večina, v dolini. On v jeseniškem naselju Slovenski Javornik.
Kakih deset let je, kar je Simon Obleščak o posebniku Lojzu posnel dokumentarec Modra, je nebo. O človeku, ki živi svobodo, Lojzu za kuhinjsko mizo z materjo in očetom, slednji večinoma tiho, mati ves čas prepričevaje sina, naj vendar živi normalno, naj se poroči, kot njegov brat, si ustvari družino. A sin se ni dal. Dal pa je pečat marsikomu. Okej, morda peščici.
Letos so oddajo nekajkrat ponovili. Z Lojzom sva se srečala pred dnevi. Zdaj živi na Slovenskem Javorniku, do leta 1975 je v bloku pod Mežaklo. Kar je, kmalu zvem, v njegovem življenju hudo povedno: »Star sem veliko,« začne, »moči pa imam več kot kadarkoli, grejo gor, se ne staram kot drugi ljudje, nekateri so pri teh letih obnemogli ...« Prišel je iz stanovanja, kjer živi sam, mati Marija mu je umrla pred štirimi leti, oče Alojz, pri 99 letih, je v domu starejših. Najin namen je vzpon do Lojzu drugega najljubšega doma, bivaka Stebrasta skala v bregu Mežakle, 400 višincev imava nad oziroma pred seboj. »Navezan sem na Mežaklo, že kot otrok sem hodil sem, gor, večinoma sam, vedno samotar.« Od leta 1964 je stalno v hribih. Vse življenje samski, »moram imeti svobodo, žena, družina, to je obveznost, bi se moral goram odpovedati«.
Bunker, špička
Dom, zaradi katerega je znan kot najviše živeči Slovenec, je bivak ZTP, Zahodna triglavska planota na 2530 metrih, »više od Kredarice«. Obnovil je nekdanji italijanski bunker, domačin pod očakom je 38 let. Stebrasto skalo pa je odkril še prej, kot najstnik, nanjo večkrat splezal nevarovan, »bilo je smrtno nevarno«, to je njegovo nizkogorsko bivališče, orlovo gnezdo, na skalni špički 950 metrov visoko kraljuje 14 let.
Eno leto je Lojz upokojen, »42 let sem delal v železarni, nato v firmi znotraj nje, Niro Steel«. Nekoč je vsak prost trenutek iztrgal dolinskemu trpljenju in šel gor, na steber ali pod Triglav, zdaj je časa več. »Na ZTP sem kakšnih sto dni na leto, na stebru različno,« nekoč je bil v 365 dneh gori dvestokrat.
Kreneva, sprva vštric, govoreč, pot je dovolj široka, ne prestrma, lovska, »zdaj sva na tretjini«, opomni, ko pred nama zraste strmina. Tolikšna, da bi si nožne nohte lahko grizel, če bi bil bos, pa vlažno, kar na jok mi gre ob pomisli, kako se bom dol grede dričal, pot mi lije, kot bi imel 166 kil, ne sto manj. Ker sem vedel, slutil, kako sopotnik živi in razmišlja, sem se mu vnaprej opravičil zaradi morebitnih kletvic, ki jih bo rojeval napor. Pa se strmal unese, pot celo malo položi in spusti, nato pa zadnja golgotska tretjina in uzrtje bivaka. Je bolj nenavadno Lojzovo razmišljanje, čustva ali delo njegovih rok, preigravam. Pred mano hodi, vajeno, neštetič po tej poti. Redko s sopečim za seboj. Zadnji del do stebra je malone plezalski, plazilski po polički, oprijemam se klinov, rukzak se mi zatika v skalni nadstrešek, potem moram izbrati enega od dveh mostičkov za prehod na steber. Idealna utrdba, na vse strani odsekanih sten, prepadna. Na njej pa, kako bi rekel, kot terasa, plato, pa verjemite, pičlo odmerjen, pa še lojtrca do skalnega vršička, na katerem je bivak. Noge imam pudingaste. Bivak, ne bom rekel noro, fajn pa gotovo. Tribarvno orlovo gnezdo, »naredil sem ga kot dodatek za pozimi, kadar ne morem na Triglav«. Vse je sam gor znosil, ves mesec mu je vzelo, osnovo končal v treh dneh, še pred tem most postavil. Večinoma les. Tudi dve tretjini poti iz doline je uredil, markiral. Bivak, straži ga slovenska zastava, je tribarven: »Modra je nebo, rumena je barva luči, rdeča je prehod, kri, življenje. Markacija je tudi rdeča in pomeni prehod.«
Notranjost bivaka – sediva stisnjeno – prepolna malenkosti, verzov, fotografij, atlas, sveto pismo, najnujnejše, pa gašperček, 60-kilski, ne želim si predstavljati, kako je pristal na Stebrasti skali, s helikopterjem gotovo ne. Tu Jeseničan redko prespi.
Žarek na oltar
Sonce ima tako pot, »da prvi žarek osvetli oltar. Naključje, tega ob postavljanju nisem vedel.« Ker me je na to opozoril, sva bila gori pred soncem in dočakala nenavadnost. Sam v dolini, v nizkogorju, visokogorju. Osamljen? »Nikoli,« te besede ne pozna, »sam lahko nemoteno raziskujem lepote gora.« Družba je motnja. Gore so glavne v njegovem življenju, »živim za slovenske gore«, v tujini je bil le na Montažu, »pa še ta je v Julijcih«, pa na Grintovcu, Storžiču, a njegovi so Julijci. Dolinsko je bil najdlje na Slovaškem in v Makedoniji. Vendar: »Svet, zemljepis me zelo zanima, dobro poznam svet. Teoretično, praktično ne, ker nočem zapustiti Slovenije.« Domoljub je, pravi. Pa zgodovina ga tudi zanima. Veliko bere.
Torej, če si sam s seboj, nisi sam. Kaj počne zgoraj? »Največ časa mi vzame vzdrževanje bivakov, na Triglavu 38 let ni bilo dovolj, dela je za stoletja.« Seveda, saj je njegova največja želja, da bi si na ZTP ustvaril stalno bivališče. Po zakonih, na hišni tablici bi pisalo Trenta, številka pa? Bivak je petkoten, štirimetrska diagonala, ima kuhinjo, posteljo plus ležišče za dva gosta, dve peči, »gori je opremljeno maksimalno, bolje kot na Jesenicah«. Kuha na plin, ogreva na drva in petrolej. Poleti se nanj pretežno povzpne iz Trente, pozimi samo iz Krme. »Nikoli mi ni dolgčas, vedno je premalo časa, pa toliko načrtov, želja.« Nikoli dolgčas, tudi ko pod Triglavom ni ne videl ne slišal žive duše zdržema več deset dni, pa, denimo, letos za novo leto je bil čisto sam (s seboj) v bivaku ZTP dva tedna. Poleti pa je obiskov veliko.
Lojz si piše dnevnike, a ne ve natanko, kolikokrat je bil na Stebrasti skali. Beleži pa si osvojene vrhove nad 1500 metri, na vrhu Triglava je bil, podatek je mlad nekaj dni, 431-krat.
Po vesti
Ja, narobe sem razumel dokumentarec, mati Marija Lojza ni ovirala, »bila pa je nasproten značaj, živela je za dom, stanovanje«, njemu to ni bilo mogoče. Pa saj je bila v bistvu ponosna nanj, posebno po tistem, ko so jo z možem Alojzom s helikopterjem v dvatisočmetrski raj pripeljali in sta videla, za kaj njun sin diha, pa je rekla, »bolje, da hodi v gore kot v gostilne«. Lojz doda, kako »imam veliko prijateljev, tudi med ženskami, čeprav sem samotar, vem, brez njih ne bi bilo življenja. Na neki način živim kot menih, a ženske imam rad in jih spoštujem. Občasno sem z njimi, a brez stalne navezanosti.« O svojem pogledu na življenje, pojasni, nikoli ni nobeni lagal.
Lojz Žakelj je veren: »Naše vere, katoliške. Vera ti da pravo smer in misel, da ti veselo pričakovanje, ker se s smrtjo življenje ne konča, gre le za prestop v večno srečo.« Pomolči, poudari: »Če si prijatelj boga.« Hudobnežev, hudobije ne prenese. »Ne smem jim pustiti, da bi delali, kar hočejo.« Pred njimi ne beži, bori se proti njim. »Sto let proti večnosti je manj kot kapljica proti oceanom. Hudobnežem je pomembna kapljica.«
Vedno je imel vero, da »je treba živeti po vesti. In vest mi je narekovala gore in vest je posrednica božje volje. Bog da vsakemu svoje poslanstvo, meni je dal življenje za slovenske gore.« Poslanstvo je izpolnil, vedno bolj je prepričan, da je na pravi poti, »kar sem v življenju želel, sem dosegel, posrečilo se mi je živeti po željah«. V družbi gora. Raje ima divjino kot civilizacijo, hrup, jasno, na Stebrasti skali je njegova vez s svetom tranzistor, cajtenge v dolini redko bere, tudi televizija je večinoma nema, ima pa geesem, pa avto, »avto je zame zelo pomemben, zaradi vožnje do izhodišč«. Posebno do najvišjega, najljubšega doma.
Kuhati mu ni težko, rad dobro je, ker je to pogoj za zdravo življenje. »Nikoli nisem bil bolan, nikoli pri doktorju.« Kadil ni nikoli, alkohol pokusi, a »v majhnih količinah. Malo alkohola je zdravilo, veliko strup.« Zdravje, ja, »zelo rad plavam v Vintgarju, kjer je soteska najožja in voda najgloblja,« najtoplejša pri 15, večkrat pa ima 10 stopinj, v njej plava tudi pozimi. V gorah pa vse, kar je mogoče, hoja, plezanje, turna smuka ...
Kaj bi bilo z njim v dolini, če bi ga nanjo obsodili? »Kot bi orla v kletko zaprli, brez gora ne morem živeti, tu sem zrasel in temu bom zvest do konca.« V gorah bi bil rad tudi pokopan. Triglav je zanj sveta gora, Zahodna planota je njegovo srce, na temeljih italijanske postojanke, pripoveduje Lojz, so hoteli pred leti postaviti planinsko kočo, pa jim je to preprečil. Kako? »Tako, da sem se gor naselil.«
Gotovo je Alojz Žakelj prezahteven zgled, da bi zaprli enega od 143 priročnikov iskanja samega sebe, večstostranskih navodil samospoznanja ... Še bolj gotovo je, da nas je večino najbolj strah ravno samosoočenja, pa pustimo ta trenutek teoretsko nemožnost doseganja resnice, bistva in podobnosti. Poenostavimo, Lojz je na svoji poti dosegel mir. Pota, Gospodova ali ne, pa so različna, pravijo, da tudi čudna, potohodci na srečo enako.
Nazaj na trdna tla. Če sem hotel bivak fotografsko čim ustrezneje zajeti, me je moral Lojz peljati čez mostiček, pa dol po polički v nasprotno strmino, kjer sem lovil ravnotežje, sam pa se je po gamsje vrnil v drugi dom. Ko sva bila spet skupaj, me je opomnil, da se nisem pocahnal v njegovo vpisno knjižico. Malo me je bilo strah še enega plazenja proti stebrastemu prepadju, pa tudi navade nimam imena in priimka po vrhovih puščati. Lojz je, upam, razumel. Kot tudi dejstvo, da mi je v vmesnem času poskušal razložiti, kako je bivak na steber pravzaprav pritrjen.
Čeprav je bilo nazaj strmo, da dol padeš, sem do lepot Jesenic prišel nepoškodovan. Ves čas sledeč Lojzovim korakom, ves čas za njegovim hrbtom. In potem, v avtu, se nisem mogel spomniti, katero nravno revo Lojz pri hudobcih najbolj črti. Morda zahrbtnost?
Na razbeljenem asfaltu stisk roke, pa vsak po svojih stopinjah. Lojza je čez nekaj ur čakala vožnja v Trento, nato pa na ZTP. V torek je bil v vseh treh svojih domovih.
Smo rekli vsak po svoje, pa vendar, če naša žitja ob bok Lojzovemu postavimo, utegnemo reči – z njegovim življenjem je skoraj tako kot z geesem številko: ne trenutno, večinoma je nedosegljiva.
Zapisal in fotografiral Grega Kališnik