Dotik: Zavest o dobrih ljudeh, to je kratka pasja in cvetlična povest z našega južnega gorskega varuha Slovenije.
Meseci minevajo in ture samevajo. Izjema je Snežna. Gora je vsak mesec drugačna, ko jo obiščem. Ko je ne, se spreminja iz trenutka v trenutek. Grem, da se lahko vrnem. Veliko je rož, veliko lepih barvnih kombinacij naredijo različni cvetovi. Morda sem pred leti imel vtis, da človek lahko spremeni na tem svetu karkoli, vendar lahko spremeni le samega sebe. Ko se bo spremenilo dovolj ljudi, se bo spremenil svet.
Na vrh prihajam opazovat ljudi in pohajkovat po lepih vrtovih. Ob nedeljah doživlja gora tudi povečan pasji obisk. Gledam, kako tu in tam kak primerek počepne. Pred manj kot sto leti so menda Trnovčanke gnojile zelenjavo za tržnico s človeškim blatom, jutri pa bodo lastniki psov morda morali pobirati iztrebke svojih ljubljencev tudi v gorah.
Za dan mladosti je poginila psička. Tudi reševalni psi niso izjeme. Lahko bi bila Brena, Brna, Brona, Bruno ali Brana, lahko da je bila Lorina 'sodelavka'. Kaj smo se iz vseh teh reševanj naučili ljudje? Je kdo zato postal boljši, smo ob tem prišli do kakšnih novih spoznanj? Akcija ni nikoli zaman, ko gre za izkušnje. Za reševalnega psa je vsako posredovanje igra, čeprav resna in odgovorna. Lahko tako delujemo tudi ljudje?
Bilo je na Peci. Čakal sem na pomoč in poslušal, kako veter buči v nočni tišini. Na drugi strani kotanje se je skozi meglo prebil snop čelne svetilke, proti meni je šinila senca in hip zatem so za psom bili pri meni tudi možje. Njen premočen kožuh je rahlo drgetal, vlažen zrak se je na kamnih že lepil v ledeno podlago. V dolino smo se vračali čez Kordeževo glavo, v zadnjem počitku smo stali pod vršno strmino. Odmaknila se je na razdaljo z dobrim nadzorom in nikomur v napoto, ta skromno ponosna psička gorskih reševalcev, srčnih ljudi. Reševalni psi so posebni psi posebnih ljudi. So tihi in vdani spremljevalci na reševalnih pohodih, pa tudi na poteh premišljevanja o povsem vsakdanjih skrbeh. Tudi ko jih ni več, ohranjajo tanko in nevidno vez z lastniki.
Rad imam domače in tuje živali, povezujejo me z drugimi ljudmi, vendar je vedno prvi in v prvi vrsti človek in njegova podoba. Presenetila me je vest o Marjanovi smrti. Imel sem ga za skromnega, vendar velikega ljubitelja in poznavalca slovenskih gora, tudi Triglava in Stene. Prepričan sem, da je na svojih potepih po gorah vedno izžareval pozitivno skrb za ljudi. Dvanajst let stara zapisa o dveh najinih srečanjih:
"... Irka nadaljuje z vodnikom na vrh v poletnih trekerjih, s kakršnimi si jaz še do sem ne bi upal. Njena mladostna trma spominja moje omahovanje na planinca v pokoju. O ne, zasnežen očak ni za omahljivce! V hipu se odločim in pohitim za njima. Da so razmere še prav zimske, mora priznati tudi vodnik in stranki naveže dereze. Na Malem opazujem mojstra na delu. Klože votlo donijo, opasti niso nič manj nevarne pasti, vodnik pa nekje vmes z občutkom preizkuša naslednji korak ..."
"… Dostop do stene premagujem predvsem s pogovorom, vprašanji, razmišljanji, samo da bi premagal tremo pred izbrano smerjo. Od vznemirjenja bruha iz mene ploha besed. Šele mesec kasneje iz njegove knjige Ledeno sonce izvem, da mu je ljubša redkobesednost. ... Opazujem ga, kako se po mačje lahkotno preteguje čez lažje in težje odseke ..."
Če sem za fotografije snežniških psov že imel določen načrt, ga za posnetke lepih gorskih rož nikakor nisem mogel imeti. Dragi Marjan, tebi in spominu nate namenjam te podobe našega gorskega cvetja.
Iztok Snoj
Pripis: Pasji obiskovalci Snežnika so Sony, Liza, Penny, Tica, Missy, Luna, Sindy in Muso, imena rož pa tudi niso nobena gorska skrivnost.