Silvo Baznik: Zunaj je temno, ko vstanem. Planinska oprema je že od včeraj v avtu tako, da nemudoma oblečem planinska oblačila, pripravim si zajtrk, natočim vodo v meh in stopim v avto.
Zunaj se medtem že kažejo obrisi jutranje zarje, na nebu pa sveti luna in popestri vožnjo na Jezersko.
Pri planšarskem jezeru peljem desno sprva po asfaltni, nato po makadamski cesti do parkirišča v dolini Ravenske Kočne. Ustavim poleg le enega samevajočega avtomobila, se preobujem, oprtam nahrbtnik in stopim na kolovoz poleg oznak za Goli vrh in Veliko Babo. S kolovoza zavijem na jaso, kjer stoji postojanka gorske reševalne službe. Naredim nekaj fotografij s sončnimi žarki obsijanimi vrhovi gora nad Jezerskim.
Nadaljujem hojo po jutranji rosi, prečim jaso in zavijem na pot, ki me skozi gozd popelje visoko na Jenkovo planino, kjer tabla na macesnu oznanja, da je levo Goli vrh dosegljiv v 45 minutah, desno pa Velika Baba v dveh urah in četrt. To bo tisto pravo, za kar sem prišel in grem čez travnike v gozd, ki se hitro postavi pokonci. Hodim po senčni strani grebena vse bolj redkega gozda. Visoko preide gozd v ruševje in po strmih pobočjih dosežem mejni greben.
Markirana pot poteka večinoma po ozkem in nezavarovanem grebenu. Sem ter tja se je potrebno malce spustiti in nato seveda zopet navzgor. V zraku je čutiti soparo, ki onemogoča jasne razglede na gore v daljavi. Marsikje je potrebno pazljivo stopati in zato romajo palice na nahrbtnik, da si lahko pomagam z rokami na izpostavljenih in krušljivih mestih. Še naprej stopam po grebenu, ki me pripelje na Malo Babo, na višino 2018 m. Sledi še nekaj poti s spusti in dvigi in že sem na prvem vrhu Velike Babe.
Pod menoj je sedelce in na drugi strani višji, glavni vrh. Hitro se spustim in splezam na višino 2127 metrov, kjer je skrinjica z vpisno knjigo. Privoščim si daljši postanek za okrepčilo in fotografiranje. Obe Babi se razprostirata med dolinami Ravenska Kočna na slovenski in Belski Kočni na avstrijski strani. Z Velike Babe so lepi razgledi na bližnji Ledinski vrh in Storžek, za njima se bohotijo Rinke, desno Skuta, Dolgi hrbet, komaj viden Grintovec in Jezerska Kočna.
Po odmoru se spustim na Sedlo pod Babo in na avstrijsko stran do snežišča, kjer se povzpnem na Sedlo med Storžkom in Ledinskim vrhom, od koder zavijem desno in se v nekaj minutah vzpnem na vrh Ledinskega vrha (2108 m), kjer je lep razgled na Veliko Babo in ostanke snežišč nekdanjega ledenika pod Skuto. Z vrha se vrnem na sedelce in se spustim še na Jezersko sedlo (2034 m), kjer je križišče planinskih poti, ki vodijo na Savinjsko sedlo in Okrešelj, Koroško Rinko, Ledine in seveda na ravnokar prehojeno pot na Koroško Babo. Nadaljevanje moje poti gre navzdol na Ledine. Pot je lahka in nudi lepe razglede na meilišča in snežišča pod Rinkami in Skuto ter nižje gre mimo zavetišča GRS, kjer se za nekaj minut ustavim, da se naužijem pogledov na gore ter nato nadaljujem pot do Kranjske koče na Ledinah, ki ima nekaj obiskovalcev. Pred kočo zavijem navzdol na zgledno urejeno markirano pot, ki se strmo spušča. V pomoč pri spustu so jeklenice in lesena stopnišča, Pod Babo je snežišče, na katerega teče skromen studenec. V deževnih dneh pa se spremeni v hudournik, ki hrumi v dolino. Na poti popotnike razveselita klop in mizica, kjer lahko predahnejo pred zaključkov vzpona ali spusta in kjer je tudi lep pogled na dolino.
Ko sestopim v dolino, se ozrem nazaj na gorsko pregrado nad menoj, na komaj zaznavne Ledine in lepše vidno Spodnje ravni s Češko kočo. Nadaljujem pot ob produ v redek gozd do spodnje tovorne postaje. Tu je parkiranih nekaj avtomobilov čeprav znak na spodnjem parkirišču prepoveduje vožnjo do žičnice. Stopim po cesti do parkirišča, ki se je medtem že precej napolnilo, se preobujem, umijem pot z obraza in se odpeljem nazaj do planšarskega jezera. Krožna današnja planinska tura je zaključena.
Pri jezeru je ura v bližnem zvoniku odbila poldne. Tu je veliko kolesarjev, ki so naredili dobrih dvajset kilometrov pretežnega vzpona, če so prikolesarili iz smeri Preddvora in številni drugi obiskovalci tega jezerskega bisera. Ne gre, da ne naredim fotografije jezera z gorami v ozadju in nato se odpeljem domu naproti.
