Leta 1959 so lokalni pastirji jamarju Petru Habiču pokazali 
skrivnostno brezno na zahodnem pobočju Tosca. Habič je jamo le registriral,
... v zapisnik pa zapisal, da je vhodno brezno globoko vsaj sto metrov, sodeč po padajočem kamenju.
Jama je nato burila duhove kar nekaj generacijam. Jamarji so se v preteklosti odpravljali na Tosc in iskali izgubljeno brezno, vendar ga niso našli. Opis v zapisniku je namreč lepo opisal kako se do jame pride, vendar pa se je večji del skliceval na pastirsko stezico, ki je pa že dolgo ni več.
Maja letos smo se jamarji društva za raziskovanje jam Ljubljana zopet odpravili na lov za breznom. Malo pred Vodnikovim domom smo se postavili na izhodišče, ki je opisano v zapisniku, nato pa približno tri ure neumtrudno pregledovali pobočje, kjer bi moral biti vhod. Jame pa kar ni bilo. Na koncu smo že skoraj popolnoma obupali in skoraj sklenili, da je jama izmišljena. Vendar smo vseeno sklenili, da preverimo kako daleč je skozi neprehodno ruševje do travnatega južnega pobočja Tosca.
Po nekaj metrih plavanja v visokem ruševju smo prišli na manjšo čistino, popolnoma obraščeno z ruševjem. Na najbolj skrajnem koncu je izgledalo, kot da bi lahko bilo nekaj podobnega jami. Na naše veselje se je tam resnično odpiral vhod v izgubljeno brezno. Tudi "merjenje" globine s padcem kamna je pokazalo, da Habič ni pretiraval s svojo oceno.
Ker je bilo že pozno in smo večji del dneva porabili za iskanje, smo se odločili, da se v jamo spustimo naslednjič.
Teden dni kasneje smo se polni pričakovanja zopet odpravili
na Tosc. Tokrat v polni jamarski opremi in s kar nekaj metri vrvi. Jama je že po prvi akciji dosegla globino -190 metrov. Še dve akciji kasneje pa -330 metrov, ter nekaj čez 700 metrov dolžine.
Nadaljevanje je še vedno odprto, ker nam je zmanjkalo vrvi in smo bili primorani vrnitve na površje.
Prav tako smo ugotovili, da ima jama v obdobjih, ko se na površju topi snega ali ob večjih padavinah, kar precej vode. To je dober znak, kot tudi močan prepih, ki je prisoten povsod po jami. Najbližji izviri v dolini Voje so več kot 1000 metrov pod vhodom v jamo, ker nam predstavlja velik izziv in podžiga raziskovalno vnemo.
Poletje se je šele dobro začelo, jama pa čaka našega novega obiska. Do takrat pa skušamo pozabiti na sicer lepo pot, ki pa se po nekaj zaporednih obiskih in težkih nahrbtnikih lahko hitro zameri. Glavno pa je, da smo jamo uspeli locirati in tako razrešili eno izmed mnogih neznank izginulih kraških jam. Kaj bo pa prineslo raziskovanje bomo pa še videli.
