Uredništvo: info@planid.org
komentarji
| Registracija

Pleh z dušo in simbol slovenstva

  27.06.2015

 

ponedeljek, 29. junij 2015, ob 05:27, Mitja Gleščič, ogledov: 796

Primorske novice - Helena Race: Aljažev stolp na vrhu Triglava je že 120 let simbol Slovenije - Zdaj je njegova natančna replika na ogled tudi v Kopru

Trditev, da mora vsak pravi Slovenec vsaj enkrat na Triglav, je za mnoge spodbuda za pohod na našo najvišjo goro. Pri tem ne gre le za nečimrnost, da se vzpnemo na najvišjo točko v državi, pač pa je ta - skupaj z Aljaževim stolpom - že 120 let simbol Slovenstva. Zdaj si njegovo natančno kopijo lahko ogledamo med nakupovanjem - v koprskem Planetu Tuš, kjer gostijo razstavo ob 120. obletnici postavitve “pleha z dušo” na vrhu Triglava.

Pločevinasti stolp je 7. avgusta pred 120 leti na vrh Triglava postavil Jakob Aljaž s pomočjo še nekaj prijateljev. Na goro so več kot 300 kilogramov pločevine znosili na hrbtih, s postavitvijo stolpa pa želeli označiti vrh 2864 metrov visoke gore za slovensko zemljo. Pred tem je Jakob Aljaž, duhovnik v Dovju, od tamkajšnje občine kupil 16 kvadratnih metrov vrha Triglava za en goldinar in s tem želel prehiteti težnje tujcev, predvsem Nemcev, po osvajanju slovenskih gora.

V prvi svetovni vojni je v neposredni bližini Aljaževega stolpa potekala soška fronta. V času Kraljevine SHS, ko je bila Primorska odrezana od matične domovine, je bila na vrhu Triglava meja z Italijo. V drugi svetovni vojni so vrh najprej spet množično obiskovali Nemci, nato vse bolj tudi partizani, ki so proti koncu vojne v prepad vrgli mejni kamen ter na Triglav postavili slovensko zastavo. Nova državna zastava je tam zaplapolala tudi ob osamosvojitvi Slovenije.

Z državami in režimi se je spreminjala tudi podoba Aljaževega stolpa. "Pločevina v začetku ni bila pobarvana, na prvi fotografiji, ki je bila leta 1985 objavljena v Planinskem vestniku, je videti, da so bili z nečim zaščiteni le spoji. Prvič so ga pobarvali z belo barvo približno tri leta kasneje. Med prvo in drugo svetovno vojno se je na vrhu bila 'malarska vojna', koso ga Italijani barvali v barve svoje zastave, Jugoslovani pa v svoje. Potem ga je planinsko društvo spet prebarvalo v belo. Po drugi svetovni vojni, je bil stolp rdeč, vse do leta 1987, ko so snemali film o Kugyju in so ga spet prebarvali v sivo. Vmes je bil še ves prelepljen in prekrit s podpisi,” našteva Gorazd Lemajič, soavtor razstave Ta pleh ima dušo in vodja oddelka za konzerviranje in restavriranje v Narodnem muzeju Slovenije.

Med raziskovanjem zgodovine stolpa in pripravami na izdelavo replike je slaba dva metra visok "plehnat” valj spoznal do potankosti. "Kopija stolpa je popolnoma enaka originalu; vsi vijaki so postavljeni na enaka mesta, sestavljiv je na enak način; streha je iz enega kosa, plašč iz štirih, okenca so na enakih mestih ... Na dan, ko bi morali začeti z izdelavo stolpa, se nam je zgodilo, da za tri vijake nismo bili prepričani, kje so nameščeni. Ob 10. uri sem se zato usedel v avto, se odpeljal do izhodišča, se vzpel na Triglav, fotografiral vijake, se vrnil v dolino, zvečer smo dopolnili načrte in začeli z izdelavo," pripoveduje Lemajič. Kolikokrat se je povzpel do originalnega stolpa, ko je ugotavljal, v kakšnem stanju je, je nehal šteti. Je pa ugotovil, da čas pocinkani pločevini ne prizanaša.

Koristijo pa ji ne niti postavljaške akcije planincev, ki se v želi po čim bolj atraktivni fotografiji vzpenjajo celo na streho stolpa. "Pri tem stopajo na okenca in načenjajo rob pločevine, ki vse bolj rjavi. Rjavenje pa je zelo težko zaustaviti. Ljudje niti ne vedo, da je stolp kulturni spomenik državnega pomena, in se ne zavedajo, kakšno zgodovino nosi," opozarja Lemaič.

Cilj razstave je tako tudi osveščanje, da moramo za simbol na Triglavu bolje poskrbeti. Ena od zamisli je celo, da bi originalni stolp zamenjali z repliko, ki je zdaj razstavljena v Kopru.

Stališče stroke je, da vsi spomeniki ostanejo tem, kjer so bili postavljeni. Trenutno analiziramo stanje stolpa, spremljamo njegovo stanje, opravljamo meritve pritiska snega nanj, vetrovnih razmer, učnika strel. V nekem trenutku se bo treba odločiti, ali naj še ostane gor ali ne. Neprestano bo treba kose zamenjevati in sčasoma bomo izgubili materialno kulturno dediščino. Kot simbol bo seveda preživel, a tisto, kar je postavil Jakob Aljaž, bo počasi izginilo,” razlaga Lemaič. Trenutno je originalnih še približno 70 odstotkov stolpa, streha je, na primer, že zamenjana.

Sezona planinarjenja v visokogorju se je ravno dobro začela, koliko planincev se vsak dan povzpne do Aljaževega stolpa, pa niti v Planinski zvezi Slovenije ne vedo natančno. “V vpisno knjigo se vpiše le približno tretjina obiskovalcev gora. A če upoštevamo, da je na Kredarici 340 ležišč, na vrh pa se vzpenjajo tudi planinci iz Staničeve koče, Planike in Doliča, vse več pa jih pohod na vrh in spet v dolino opravi v enem dnevu, številka zagotovo preseže 1000 obiskovalcev,” pravi generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko.

Navdušeni planinci so tudi Primorci in Istrani. “Čeprav živimo daleč od gora smo obalni planinci veliki ljubitelji gorskega sveta. Ob jasnem vremenu lahko nad modrino zaliva v daljavi ugledamo Triglav, ne moremo pa s prostim očesom razločiti Aljaževega stolpa, zato smo veseli, da bomo na razstavi lahko celo stopili vanj. Morda se bo tudi pri tem komu porodila želja za obisk gora in obisk originala," je na otvoritvi razstave dejal predsednik Obalnega planinskega društva Aldo Zubin. Društvo letos pohoda na Triglav sicer ne organizira, bo pa ta na seznamu društvenih izletov zagotovo čez leto ali dve, je še napovedal.

HELENA RACE  

 

eXTReMe Tracker