Razgledi - Borut Peršolja: Po odprtju Festivala pohodništva Kamniško-Savinjske Alpe je bil še Gorniški večer z Markom Prezljem,

Razgledi: Jubilejna, 300. objava  

... 57. večer po vrsti, prvi izven Domžal in prvi z istim sogovornikom (Mark je bil moj gost že leta 2008). V deževnem vremenu, idealnem za gorniško nakladanje, so nam streho nad glavo nudile Terme Snovik.

Marko Prezelj:
svobodnjak, vrhunski alpinist, gorski vodnik, fotograf.
Fotografija: Bojan Težak/kamnik-tourism.si

Med številnimi prvenstvenimi smermi omenimo prvenstveno smer v severni steni Čo Oju (8201 m) leta 1988, novo smer na Južni vrh Kančendzenge (8476 m) leta 1991, smer v jugozahodni steni Denalija na Aljaski leta 2001, smer v osrednjem delu južne stene Nuptseja leta 2002 in novo smer na Čomolhari leta 2006.

Vzponi, ki so bili ovrednoteni za zlati cepin

1991
Nova smer na alpski način z Andrejem Štremfljem na Južni vrh Kančendzenge (8476 m); za vzpon sta prejela prvi podeljeni zlati cepin.

2006
Himalaja: nova smer po severozahodnem stebru sedemtisočaka Chomolhari (7326 m) z Borisom Lorenčičem in prvi vzpon na Jangmo Gopsha (cca. 6900 m). Prejel drugi zlati cepin, a se mu je zaradi nasprotovanja vsiljevanju nezdrave tekmovalnosti v alpinizem odpovedal.

2014
Vzpon na 6657 metrov visoki Hagshu v indijski Himalaji s soplezalcema Luko Lindičem in Alešem Česnom. Prejel tretji zlati cepin.

In kje je še četrti cepin? Poglejte v vprašanja.

* * *

V teh dneh se za šolsko mularijo in njihove starše začenja počitniški čas. Kakšna so bila tvoja otroška počitniška pričakovanja? Kakšne so bile zate idealne in kakšne dejanske počitnice? Kakšen učenec, dijak in študent si bil?

Svojo otroško gorniško pot si začel z očetom na Kamniškem vrhu. Pred leti si v pogovoru z Igorjem Juričem za Kamniški zbornik govoril tudi o gorništvu s svojim najmlajšim sinom (si poročen, imaš dva sinova, Tim je že študent). Kje si gorništvo začel s svojima sinovoma? Kje si bil nazadnje z očetom?

Poznaš številna svetovna gorstva (od leta 1982, ko si začel plezati si bil v Dolomitih, v Alpah, na Škotskem, v Himalaji, v Karakorumu, v Patagoniji, v El Capitanu, v Skalnem gorovju, na Norveškem, na Japonskem, na Aljaski …). Ko letiš z letalom: kje sediš? Ob oknu? Kaj svetovljanskega imajo Kamniško-Savinjske Alpe in kaj svojskega imajo Grintovci?

Če pustiva Zeleniške špice ob strani: kam še greš v domačih hribih najraje? Katera kamniška gora ima najbolj zanimiv značaj, ima napisano zgodbo, ki privlači?

Kaj bi lahko bilo pet najboljših stvari v alpinizmu? Kako odporen si na vplive drugih?

Neurje je preprosto, a zelo zgovorno sporočilo, izziv narave. Kako se počutiš, znajdeš v nevihti? Kako se tvoje telo odziva na prihajajoči nemir, na veter in mraz?

A zase lahko rečeš, da znaš razpoznati nevarnosti oziroma še bolje rečeno, tveganje? Opaziš pri sebi instinkt, nekaj neoprijemljivega, ko nekako veš, da je ena snežna flanka nevarna in da bo druga zdržala težo tebe in soplezalca?

Vzpon na goro je v temeljnih prvinah zelo podoben zasnovi klasične grške tragedije: zasnova (pri nas priprava), zaplet, vrh, razplet, razsnova (analiza). Sta zaplet in razplet res nujna za dobro alpinistično zgodbo?

Katero svojo odpravo bi lahko opisal kot čisto, ljubezensko poezijo, kot koprneče, neuslišano hrepenenje?

Te je bilo kdaj strah višine? Koliko metrov zraka si imel največ pod nogami? Te je kdaj strah, da ne boš prišel na vrh stene? Kdaj te je bilo najbolj strah? Si kdaj jokal v gorah?

Kaj ti je trenutno najbolj všeč pri plezanju?

Leta 1994 si postal univerzitetni diplomirani inženir kemijskega inženirstva. Po končani univerzitetni diplomi svojega poklica nisi nikoli opravljal. Če ne bi bil vrhunski alpinist, kaj bi (danes) počel kot kemik? Bi delal v Titanu, v Kemični industriji Kamnik, v Heliosu?

Pravnik in sodnik dr. Boštjan M. Zupančič v svoji knjigi Prva od suhih krav opozarja na pesticide in demaskulinizacijo možganov. Te »kemizacija« v pomenu onesnaževanja okolja, podnebne spremembe skrbijo? Imaš kakšno stališče do gensko spremenjenih organizmov?

Si tudi odličen fotograf. Kje na svojih poteh si videl največ narave, Narave z veliko začetnice? Si kdaj od presunjenosti, bolečine, odmaknil pogled s fotografskega objektiva?

Zdi se mi, da imaš v fotografskem smislu zelo intimno razmerje z goro. Zame je presenetljivo, da imaš na številnih fotografijah človeka. Ki pa je vedno v nekem razmerju z goro: bodisi velikostno, bodisi s svojo dejavnostjo. Imaš rad človeka v gorah?

Katere tvoje fotografije so najbolj všeč tvoji ženi? S katerimi motivi ji greš najbolj na živce? Težiš z rojstnodnevno fotografijo?

Gorniška, alpinistična fotografija: je bila fotografija sprva hobi (in bi jo kot takšno gojil tudi, če ne bi bil vrhunski alpinist) ali je bila fotografija del tvoje etike plezanja in posredne resnicoljubnosti ob opravljenem vzponu? Se ti je kdaj zgodilo, da je kdo dvomil o tvojem vzponu, pa si imel fotografije, pa jih iz kljubovanja, nisi želel pokazati?

Ob mednarodnem letu gora si bil v svetovni druščini ljudi, ki so pripravili manifest prihodnosti v gorah – Listino z vrhov. Domnevam, da dobro poznaš tudi slovenski častni kodeks planincev. Ne bom te po birmansko spraševal za njegovo vsebino, me pa zanima, kje čutiš največje razkorake med teorijo in prakso. Smo v hribih res vsi dobri, tovariški ljudje, res skrbimo za gorsko naravo, so gorski vodniki in reševalci res bolj srčni od drugih ljudi?

Imaš doma naročen kakšen časopis? Kaj raje bereš: poročilo o dogodku ali komentar?

Koliko meri severna stena Planjave? Pa Kanjavca? Kaj v časovnem smislu pomeni splezati 800 metrov stene? (Svetovni rekord teka na 800 metrov znaša 1:40:91.) Kaj pomeni biti hiter v alpinizmu? Mislim, da si nekoč rekel, takoj ko se primerjaš, avtomatično znižuješ lastno vrednost in s tem zmanjšuješ svojo moč.

Kakšna je danes javna podoba alpinizma?

Že petnajst let je tvoj poklic gorski vodnik z mednarodno licenco. Kdo so tvoji vodeni? Kdo se te lahko privošči? Želijo tvoji vodeni od tebe tudi tvojo fotografijo? Jo dobijo?

Kakšna je razlika v doživljanju smeri, ki jo ponavljaš za nekom in s svojim vodenim ali ko plezaš tam, kjer v celotni zgodovini zemlje najverjetneje še ni bilo nikoli nikogar? Je v tem početju karkoli mističnega? Je pri tvojih vzponih bila kdaj prisotna zastavica domovine? Zakaj ne?

Se ti je kdaj zgodilo, da si v deviški steni naletel na sledi človeka, ko si najmanj pričakoval? Se ti je kdaj samo zdelo, da je kup kamenja, lesena zagozda ali karkoli drugega delo človeških rok?

Očitno ti je delo z ljudmi blizu. Tri leta vodiš SMAR ali SMART, če ti je ljubše. Kaj je po tvojem talent v alpinizmu, kako se izkazuje? Kaj najprej opaziš pri mladem alpinistu, za katerega si rečeš, ta je pa dober? Surovo moč? Usklajenost giba? Hitrost reševanja plezalskih problemov? Tihoto?

Ena tvojih prvih odprav je bila tista leta 1987 na Lhotse Shar (8383 metrov). »Popolnoma neizkušen, v bazi smo bili 62 dni, dva dneva sta bila jasna, dvanajstkrat sem šel na hrib«. Konceptualno je šlo po kopitu vsi za enega, eden za vse. Vrha ni bilo, ti si zmogel (le) do višine 7300 metrov. Kakšno popotnico si dobil s te odprave, kako jo opišeš mladim vrhunskim alpinistom?

Koga najbolj pogrešaš od ljudi, ki so se ponesrečili v gorah? Te je smrt koga še posebej za dlje časa oddaljila od gora? Se o tem s kom pogovarjaš? Nanese pogovor o tem tudi v SMAR?

Kakšen je bil vajin odnos s Tomažem Humarjem? Zakaj se njegova spletna različica alpinizma ni prijela, ne doma, ne v svetu?

Do 45. leta si bil zaposlen v Slovenski vojski. Nekako mi ne gre skupaj, tvoja estetika gora, tvoja mehkoba duše z brezpogojnim urjenjem za ubijanje v gorah? Si bil tudi sam v tem precepu?

Doživel si tudi JLA: kaj te je najbolj presenetilo v Slovenski vojski, kaj te je najbolj spominjalo na nekdanjo vojsko? Kaj si ti dal Gorski šoli Slovenske vojske? Kaj si od nje dobil?

Gorska šola ima sedaj popolnoma drugačno podobo. Ljudi, ki jo vodijo, v gorniškem smislu sploh ne poznamo. Ne vemo, kaj s tem Natovim centrom odličnosti slovensko gorništvo sploh pridobiva?

Pohodništvo, planinstvo, gorništvo. Ti je vseeno kako se stvari imenujejo?

Skupaj z različnimi soplezalci si doslej edini na svetu prejel tri zlate cepine (pravzaprav štiri – sem štejem še tistega za leto 2007, ko ga zaradi tvoje intervencije, niso podelili nikomur.). Trije cepini – tri precej različne zgodbe. Kako jih ocenjuješ ti? Se ti zdi, da bi katera druga tvoja zgodba na ta odlikovani način bolj zaslužila cepin?

Letos si na podelitvi predlagal, naj zlate cepine selijo po krajih, kjer alpinizem domuje. Kritičen si do prodaje blagovne znamke zlatega cepina in promocije montblanškega turizma. Se kaj premika, so te slišali in razumeli? Vse za turizem, pičlo za alpinizem, so tvoje besede.

Občasno so nagrajevani tudi solo vzponi, ki niso tuji tudi tebi, čeprav o njih alpinistična javnost ve razmeroma malo. Osrednji steber Rzenika si pozimi splezal prosto. Tega nisi obešal na velik zvon. Povedal si, da so tovrstni vzponi preveč intimni, da bi jih delil z drugimi. Ali s tovrstnimi vzponi na teritoriju telesne in psihične vzdržljivosti spoznavaš meje samega sebe? So to tudi hkrati meje človeštva?

Tvoj letošnji osrednji alpinistični cilj je Kishtwar, kamor odhajata z Urbanom Novakom. Kakšni so cilji te odprave? Boš na odpravi praznoval abrahama? Kako ti lahko voščimo?

Kako si predstavljaš odlično, zanimivo, nealpinistično turistično avanturo? Kam te vreče srce z družino?

Za konec, ker sva del festivala pohodništva: si želiš, da bi lahko več živel od domačih gora?

* * *

“Ne glede na dejstvo, da Slovenca Marka Prezlja že četrt stoletja štejemo med najboljše svetovne alpiniste, mi je še posebej pri srcu njegova samokritičnost. Vedno je ostal zvest samemu sebi. Malo jih je, ki enako kot on razumejo, kaj pomeni živeti moderni alpinizem in o njem presojati. Njegova dejanja so bolj kot v številkah izražena v izkušnjah in to ga, v nasprotju s športnimi alpinisti, ki so »sijali« le kratek čas, uvršča med resnične velikane (klasičnega) alpinizma. Čestitke, Marko! Predvsem zato, ker nikoli nisi sodeloval z nedostojnimi ljudmi, in ker je tvoj duh ostal tako kristalno čist.”

Reinhold Messner, južnotirolski vrhunski alpinist, himalajec, publicist in muzealec, eden najboljših alpinistov na svetu
“Prispevki slovenskega alpinizma so v gorniškem in alpinističnem svetu legendarni. Tega najbrž noben alpinist ne pooseblja bolje kot Marko Prezelj. Marko je v samem vrhu alpinizma že več kot dvajset let in ima za seboj vse daljši seznam uspešnih vzponov v najlepših smereh visokih vrhov Himalaje, Evrope, Aljaske, Kanade in Južne Amerike. Marko je svetu dokazal, da je mogoče leto za letom izvajati uspešne odprave in blesteti v vseh oblikah alpinizma – tako pri vzponih na visoke vrhove, kot tudi pri ustvarjanju novih smeri v zahtevnih stenah Patagonije. Marka odlikujejo ravno ti številni vzponi vseh višin in zahtevnosti, pa tudi njegov visok dejavnik varnosti. Med njegove odlike sodi tudi lahkotni stil plezanja in način izpeljave odprav. Njegov doprinos k slovenskemu plezanju ima pomembno vlogo pri uveljavljanju Slovenije kot zvezde alpinističnega sveta.”

Steve House, ameriški Markov soplezalec, eden najboljših alpinistov na svetu