Slovenski dom: Na nebu še gore zvezde, samotno šumi skriti slap, prav rahel pas zelenkastega sija obroblja vzhodno nebo.
Dva mlada fanta, ki sta vso noč z utripajočima srcema ležala na trdem pogradu in strmela v temni strop in v nemirne, temne macesnove veje pred oknom, se tiho oblačita. S čevlji v rokah hitita po stopnicah v pritličje, majhen zajutrek, nato pa priprave za turo: klini tiho rožljajo, karabinerji udarjajo s kratkim zvenkom. Plezalke, vrv, kladivi, kruh, sladkor, steklenica — nahrbtnik se hitro polni.
Tiho stopita iz koče. Še vedno je tema, ko že hrešči grušč pod čevlji obeh zgodnjih romarjev visoko nad kočo. Pomalem se začenja svitati. Pot se dviga. Mlada fanta zavijeta vstran z natrte in markirane steze ter kreneta po strmem, gruščnatem pobočju poševno do snežišča pod steno.
Že se je naredil dan. Skoro se zasveti in oživi mračna stena, sivina zasije kakor obraz, ki se je prebudil. Sneg zablišči,. Previdno klešejo sekači skromne stopinje v pomrzlo belino. Kratek skok preko robne poči na majhen, gruščnat prostorček. Kratek počitek — treba je sezuti kvedrovce, obuti plezalke, razviti vrv in se navezati, zatakniti karabinerje za pas in vpeti vanje nekaj klinov.
Prsti so še okorni, jutranje solnce še hladno, skale se še niso ogrele. Prešeren vrisk, v katerem zatrepeta skrita struna nemirne neizvestnosti — in prvi plezalec se začenja dvigati v strme skale. Spodnji varuje, dokler prvi pleza. Nato se vlogi zamenjata. Na težkih mestih pojo klini, šklepetajo karabinerji (okrogle zaponke s vzmetjo). Kladivo udarja.
»Naprej!« Strmina raste, globina postaja negotova, omotična. Solnce pripeka. Zdaj pa zdaj rezko treskne skalica, odtam, kjer je prvi posnažil krušljivi teren. Iz globin zasmrdi po žveplu. Treba je nekoliko počitka, kje je ostala dolina, kako majhna je planinska koča! Gore na obzorju tiče v plavkastem , vročičnem čadu. Razburljiv nemir leži na vseh skalah — globina je potuhnjeni sovražnik. Naprej! Ure minevajo, da sam ne veš kako. Solnce se dviga. Stena ponekod že leži v senci. Popoldne se pomalem nagiba v večer.
Vrh je se visoko. Treba bo poiskati pripravnega mesta za bivak (kraj za prenočitev na prostem ). Ugodna prilika. Precej velika luknja v mogočnem previsu! Tla je treba nekoliko oklesati s kladivom. V strop zabijeta klin, vanj zapneta karabiner, v karabiner svetilko. Prava samotarska celica. Kmalu zagore bližnje stene in vrhovi v pravljičnih barvah: rdeče, vijoličasto, plavo, rumeno, zlato. Snežišča po izgubljenih grapah zazlate. V dolinah kuhajo pridne gospodinje večerjo. Spusti se noč z nemirnimi sanjami.
Drugo jutro najde plezalca že spet pri delu v skalah. Vse dopoldne plezata. Končno se odpre pred njima vrh. Zmaga. Čustvo, ki polni prsi obeh mladih fantov, je tako silno in čisto, da bi v tem hipu od hvaležnosti objela ves svet. Malo počitka na vrhu, nato povratek v dolino. Povratek mladega, skritega zmagoslavja, zavest vrednosti, ki je niso nagradile senzacij željne množice s ploskanjem: zmaga, ki je bila priborjena v samoti, kjer sta oba udeleženca morala drug drugemu pokazali karte svojega resničnega ne igranega fantovstva.
Pojdite še vi letos na gore! Ni treba, da bi plezali, poskusite oni način izživljanja v gorah, ki vašemu temperamentu, starosti in sposobnosti odgovarja — in v nobenem primeru ne boste razočarani. Če že ne morete drugače, in ima morje na vas tak vpliv, da se mu ne morete za trajno odreči (k čemur vas nihče niti oddaleč ne sili), potem uredite zadevo tako: eno leto na morje, eno v gore! Morje in gore! Letos torej na vsak način na gore! Jeseni pa, ko boste delali bilanco svojega letovanja, nam boste gotovo hvaležni za nasvet, ki smo vam ga dali!
(Konec)
Slovenski dom, 6. julij 1936