Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Mount Everest

Jutro, Iz življenja in sveta: V Parizu so pred kratkim predvajali film posnet na tragični Malloryjevi ekspediciji na Mt. Everest, najvišjo goro sveta.

Film je bil, kakor je ob tisti priliki pisala francoska športska in filmska kritika, izdelan vestno in je nudil gledalcem nadvse zanimive in očarujoče prizore z omotičnih višin tibetanskega velikana. V zvezi s filmom je napisal Louis Damblanc v »L'Ere nouvelle« članek o Everestu, iz katerega posnemamo glavne točke.

Dolgo je prevladovalo mnenje, da je najvišja gora na tibetanski visoki planoti Gavrizankar, ki sega v višino 7022 metrov. Še sredi prejšnjega stoletja pa so indijski fotografi dognali, da goro Gavrizankar znatno prekaša Mt. Everest, ki je od prvoimenovanega oddaljen 58 kilometrov. Tibetansko ime za Everest je Chomo Lungma, kar pomeni no naše: boginja-mati sveta. Everest je dobila gora ime po polkovniku, ki je bil vodja ekspedicije, katera je goro odkrila.

Poskusi, povzpeti se na Mt. Everest, datirajo pravzaprav šele od leta 1921. Do tega leta je bil dostop na visoko planoto, ki jo obdaja na eni strani Nepal, na drugi Tibet, Evropejcem prepovedan. Že leta 1893 je skušal general Bruce, ki je dobil od britske kraljeve geografske družbe za svoje posrečene ekspedicije kolajno, obiti prepoved, ali zaman. Uprla se mu je indijska vlada, ki se je opirala na neki dogovor, podpisan od Anglije in Rusije. Šele svetovna vojna je napravila tem staroverskim običajem konec in dostop v Tibet je postal svoboden tudi za Evropejce.
Angleži so hiteli organizirati družbo geografov, ki je leta 1921 načrtala karto in pripravila vse potrebno za ekspedicijo. Takrat so tudi ugotovili, da je dostop na Everest preko Nepala nemogoč, in sklenili, da naj ekspedicija poskusi doseči najvišji vrh sveta od severne strani.

*

Ekspedicija geografov je bila podučljiva v marsikaterem oziru, in dotlej Evropejcem nepoznana dežela je odprla vrata do svojih tajnosti na stežaj. Slovita dolina Chumbi se je izkazala kot ena izmed najrodovitnejših in najčudovitejših pokrajin v Tibetu. Njena flora z bajnimi nasadi divjih trt, gozdnih lilij in drugih eksotičnih rastlin človeka naravnost očara. Prostorne in elegantne stavbe spominjajo na ljubke švicarske in tirolske vile.
Ali pravi Tibet se odpre šele v višini 7.000 metrov. Tu je obilica samostanov.

Malloryju, Bullocku in Morsheadu — članom ekspedicije — se je posrečilo, da so dospeli na severni greben gigantske gore, kjer pa jim je snežni vihar onemogočil nadaljevanje ekspedicije. Vrnili so se, ali ne brez uspeha: odkrili so pot do vrha. 26. marca 1922 se je odpravila pravcata karavana turistov z zbirališča v okolici Darjeelinga. Izmed članov te ekspedicije naj omenimo generala Brucea, Malloryja in Nortona. V celoti je štela ekspedicija 13 Angležev, 60 domačinov-gorjancev in 320 obloženih mul z gonjači. 13. maja so se utaborili pri Chang-La, v višini 7 kilometrov. Malo dni kasneje je bil dosežen prvi višinski rekord: 7650 metrov. 21. maja sta se Mallory in Norton poskusila povzpeti prav do vrha; ni šlo, ali prispela sta vendar v višino 8.168 metrov, pri čemer je treba poudariti, da se nista posluževala aparatov za proizvajanje kisika. 700 metrov višje se je belil vrh Everesta. Mallory in njegov tovariš sta uvidela, da ne moreta dalje, obrnila sta se in dospela pozno v temno noč do taborišča Naslednjega dne se je Bruceu posrečilo doseči s pomočjo kisikovega aparata višino 8.290 metrov. 7. junija so drzni turisti poslednjič poskusili doseči vrh, tudi to pot brezuspešno. Ta poskus je stal življenje več nosačev.
Ne bomo govorili o ekspediciji v letu 1924, ki je vsem že pregloboko v spominu. Imeni Malloryja in Nortona, ki sta postala žrtev neizprosnih sovražnih elementov bosta ostali trajno v spominu kulturnega človeštva.

*

Znanstvena pridobitev Bruceove ekspedicije na Mt. Everest obstoja zlasti v uporabi aparatov za proizvajanje kisika za pohode na visoke gore. Gorska bolezen je namreč ena glavnih ovir, ki onemogoča dostop na vrhove gora, povzroča pa jo predvsem pomanjkanje zraka v višjih legah ozračja.
Normalen človek dahne pri zračnem pritisku 760 mm kakih 16 krat na minuto. Vsebina vsakega diha znaša približno pol litra zraka, to je v eni minuti 8 litrov ali 1.6 litra kisika. Človeški organizem je dovolj prožen, da brez posebnih neprilik prenese različno jake zračne pritiske, v kolikor ne presežejo gotove meje. Poskusi potrjujejo, da do višine 3500 metrov ni nobene opasnosti za dihanje. V višjih višinah pa se pojavijo neprilike: udje postanejo težki in okorni, pozornost se zmanjšuje in porajati se začne glavobol. Če bi hoteli turista obvarovati pred neprilikami zračnih višin, bi morali obenem izpremeniti obdajajoči ga zračni pritisk na normalo in pa zgostiti zrak, ki ga obdaja. To bi se moglo doseči le s pomočjo kakega skafandra, ki pa bi bil preveč okoren in zato neporaben. Omejiti se moramo torej le na to, da produciramo za vdihavanje potrebni zrak. Dober aparat za proizvajale kisika mora nuditi stalno naraščajočo količino kisika, počenši s pol litra na minuto v višini 3000 metrov pa do 2 in pol litra v višini 8500 metrov.

Aparati za kisik so različni in jih lahko razdelimo v več grup:
1. kemični aparati,
2. jeklene cevi, ki vsebujejo kisik pod velikim pritiskom,
3. tekoči kisik. V cevki stisnjeni kisik ie za pohode v gore zelo uporabljiv; 360 litrov kisika zadostuje popolnoma za 3—4 urno bivanje v velikih višinah. V ta namen zadostuje jeklena cev 3 mm debela, premera 75 mm, ki tehta 5 kg. Kisik je v njej stisnjen na 175 atmosfer. Za pohode v visoke gore se ta aparat uporablja z najboljšim uspehom: opremljen e seveda z avtomatičnimi pripomočki, ki reguliralo dotok kisika v različnih višinah.
Turist, ki aparat uporablja, si natakne na usta masko, ki mu omogoča svobodno dihanje, ne ovira ga pa sicer prav nič. Ti moderni pripomočki za ekskurzije v visoke gore nam jasno kažejo, da se znanost dobro zaveda nalog, ki jih ima napram turistiki, in upati je, da se bo prej ali slej ž njihovo pomočjo vendarle posrečilo zavojevati uporni vrh sneženega Everesta.

Jutro, 21. maj 1925
 

21.05.1925

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti