Bojan Ambrožič: ... in po SPP od Čavna do Podkrata
Čaven vertikal kilometer je bil na sporedu šele drugič, pa je že štel za slovenski pokal v gorskem teku. Posledično skorajda nihče ni poznal proge oz. vedel kaj nas časa. Vedeli smo le da bo strmo, saj proga v le 4,4 kilometrih premaga kar 1075 metrov višinske razlike.
Do nedavno sem ljubil take tekme, saj sem običajno treniral le tek v strm klanec. Letos pa se pripravljam na gorski maraton. Zato žal v zadnjem času žal še poredko zavijem v strme klance. Pa še takrat ko to počnem, zadevo kombiniram z nekaj deset kilometri počasnejšega teka po razgibanem terenu. Enak plan sem imel tudi danes oz. sva ga imela s Klemenom Trilerjem. Odločila sva se da za trening najprej odtečeva tekmo na Čaven. Potem pa se odpraviva še na nekaj ur dolg tek po Slovenski planinski transverzali.
V Lokavcu, na štartu tekme se je zbrala skorajda celotna gorsko-tekaška smetana. Obisk je presenetil organizatorje tekme, da je celo zmanjkalo štartnih številk. Težavo so rešili po triatlonsko, s pisanjem številk na ramena tekmovalcev.
Takoj po štartu se nas je množica tekačev pognala v dir, kot da bo tekme čez 20 min konec. V resnici pa gre za relativno dolgo tekmo. Prvih 500 m proge je bilo položnih po asfaltu skozi vas in nato po širšem kolovozu. Za tem pa smo zavili na planinsko pot, ki je bila sicer strma, ampak je še omogočala tek. Sam sem začel v ozadju, saj nisem imel izrazitih tekmovalnih ambicij. Zato sem potreboval kar nekaj časa in energije da sem se prebil nekoliko naprej. Najboljši pa so bili med tem že daleč spredaj.
Proga je postala vse bolj strma. Tekači, ki so se na začetku preveč zagnali, so kmalu začeli plačevati davek. Moram pa povedati da je bila proga res odlično označena s trakovi ter z oznakami razdalji do cilja in premagane nadmorske višine. Na mestih kjer smo tekli čez travnate jase pa je bilo še vse lepo pokošeno. Pohvale organizatorjem! Človek bi ob tem kar užival, pa je bila tekma prehitra in ni bilo časa za to.
Zabičal sem si da ne bom pretiraval oz. tekel do daske. Vendar ni šlo. Proga je v srednjem delu postala vražje strma. Za primerjavo: strmo je približno toliko kot na Storžič s Povelj. V taki strmini pa se varčevati z močni hočeš nočeš ne da, saj če se želiš kolikor toliko hitro premikati navzgor, je potrebno vlagati ves človeški napor. Tako da je tudi mene nekje na sredini klanca odžagalo. Na vrhu strmine je bilo še nekaj položnejših – tekaških odsekov, ki so mi bili tokrat celo bolj pisani na kožo. Vendar ker sem že toliko zaostal za najboljšimi, nisem uspel ničesar nadoknaditi.
V cilju je bilo zelo prijetno videti toliko znanih obrazov. Vsi pa smo bili hkrati navdušeni ter hkrati presenečeni kako težko progo so nam pripravili Primorci. Zmaga z novim rekordom proge je šla Miranu Cvetu (38 min 18 s) pred Nejcem Kuharjem in Simonom Aličem.
Midva s Klemenom pa sva bila v mislih že pri novem teku. Mislila sva teči do Malega Golaka in nazaj. Pa sta se po naključju ravno v pravem času pojavila tudi Uroš Feldin in Anita Brunec. Sprejela sta da nama peljeta avto do Podkraja, kar nama je omogočila daljši (in seveda bolj prijeten) tek v le eno smer.
S Čavna sva se spustila najprej do vasi Predmeje. Potem pa sva nadaljevala ves čas po robu Trnovskega gozda do Sinjega vrha. Pot je prijetna, mehka in pa polna cvetočega jagodičja. Glavan znamenitost pa je zagotovo Otliško naravno okno. S Sinjega vrha do Cola, sva namesto po po SPP, tekla 5 km po cesti.
Na Colu pa se je začel 8 km dolg vzpon na Javornik. Najprej se kar nekaj kilometrov teče po cesti. Mimogrede sva opazila da še niso pospravili oznak s Bubinega teka na Javornik. Meni je tek po cesti bolj ustrezal, med tem ko je Klemen rajši grizel s hitro hojo v strme klance. Po kakšnih petih kilometrih je vzpon postal res strm. Torej še drugi vertikal danes.
Zato se je v Pirnatovi koči na Javorniku še kako prilegel črni doping. Oskrbnik koče je kar malo čudno pogledal ko sva v znak spila pet steklenic kokakole (pa bi z lahkoto še kakšno). Z Javornika bi v teoriji moral slediti le še okoli 7 km dolg spust v Podkraj. Pa ni bilo čisto tako. Vmes je bilo še kar nekaj vzponov. Pot pa poteka daleč naokoli po povsem nepreglednem terenu. V Podkraju je bilo za nama okoli 35 km čudovite poti, skupaj s tekmo torej okoli 40 km ter ca. 2500 višincev.
Rezultati: top-time.si/.../POKAL-SLOVENIJE-ABSOLUTNO.pdf