Slovenski dom - Janez Gegorin: Toda deset mesecev pozneje, 2. julija 1935, ga spet najdemo v steni, z drugim tovarišem (Harringerjevega trupla do danes niso našli).
V steni, iz katere se je bil komaj, komaj rešil, v steni, kjer je bil izgubil dolgoletnega najboljšega prijatelja! Po dvodnevni borbi zmagata on in Maier razvpito steno in s tem rešita enega od zadnjih velikih alpinskih problemov centralnih Alp. Čudežna je bila njegova rešitev, da ji skoraj ni najti enake! Nič manj čudežna pa ni bila tudi njegova energija, ki mu ni dala miru prej, dokler ni dosegel stvari, katere se je bil lotil. Njegova zmaga učinkuje skoro kakor porog in zasmeh steni in usodi.
Dve novi zmagi
Lansko leto, 1935, je prineslo dve veliki alpinistični zmagi: severno steno Grandes Jorasses in severno steno Aletschhorna. Padla bi bila pa skoraj brez dvoma tudi severna stena Eigerja, tisočštiristometrska ledena stena. Toda tudi tu je bil vremenski preobrat tisti, ki je drugim alpinistom preprečil namere in pogubil dve mladi življenji. Dva Monakovčana (odtod se v zadnjih desetletjih rekrutirajo najboljši plezalci tako v ledu kot v skali) sta 3. septembra (nerazumljivo pozen čas za ture te vrste) naskočila severno steno Eigerja, neverjetno ledeni in skalni zid te gore. Bila sta to Steinauer in znani Meier. Tri dni ni bilo o njih ne duha ne sluha. Ko sta vstopila, je bil dan dokaj lep, tudi drugi dan je še šlo za silo. Tretji dan pa so nastopili viharji, megla, sneg je začel mesti. Ves teden ni mogla radi nemogočega vremena nobena ekspedicija odriniti na pomoč pogrešanima plezalcema, Tudi Peters je bil med reševalci.
Letalo ju je izsledilo
Šele znameniti letalec Udet, ki se je 12. septembra 1935 na dvajset metrov razdalje z avionom približal steni ter jo do podrobnosti razgledal, je opazil dve črni lisi, o katerih je domneval, da sta to pogrešana alpinista. Radi poznega letnega časa je bilo seveda nemogoče priti do njih in tudi sploh poskušati kaj takega. V siloviti razdivjanosti prirodnih moči sta podlegla, omagala in zmrznila oba drzna naskakovalca. Na ozki polički ležita dve postavi, še v smrti navezani na vrvi, ki ju je bila družila v življenju, dve postavi, zavarovani s klini, zabitimi v led in skalo. Njuni nepremični telesi sta kakor dve zmagoslavni trofeji stene, ki je znala ostati svobodna. Triumf surovih prirodnih sil nad vsemogočnostjo malega, neustrašnega, neuklonljivega bitja, ki se mu pravi človek.
Človek bo zmagal
Prišel pa bo dan, ko se bo tudi preko te stene vzpel človek na vrh Eigerja in zmagoslavno se mu bodo zalesketale oči. Svetla, veselja pijana ura, čas velike radosti, ki kakor vulkan razganja šibke prsi, veličastni trenutek, ko se v bliščečih, prosojnih meglicah ob vrhu, v meglicah, nad katerimi leži neizmerni prepad zamolkle nebeške sinjine, pridejo zmagovalcema vred veselit blede prikazni davno umrlih mož, naskakovalcev, nesojenih junakov, ki so prerano, na pragu podjetne moške dobe, pustili svoja vroča življenja v razbitih žlebovih in grapah. Vse te svetle, bleščeče duše ljudi, ki so v odurnosti ledenih in skalnih strmin brez pomoči morali čakati smrti, besni, tako življenja željni ljudje, tako mladi še, tako podjetni, sam načrt jih je bil, sama slast za burnim bojem. Čisto natančno in jasno so vedeli, da zanje ni rešitve, brez pomoči so strmeli v nepremični, gosti zid sive megle. Poskusili so vse, lezli gor, lezli nazaj, sestopali, izgubljali orientacijo — dokler se niso premraženi in izstradani sesedli, vedoč, da je vsega konec. In tam doli so hiše, so ljudje. To bodo še naredili ljudje in onega se bodo lotili, brez nas! Konec je! Mar je res konec? Ne, saj ni! Ne, ne sme biti! To ni mogoče, to bi bilo krivično! Ni še konec!
V onemoglem besu se jim zadirajo nohti v dlani. Konec. Ti, — pa ti — nikdar več! — Omagajo. Sladki sen utrujenosti, toplota, mir. Tišina. Sneg pa tiho pada, brez konca, brez kraja. Konec.
Lepe so gore, čudovit je krvavi solnčni po¬žar, ki objame zvečer večne snegove in led. Neverjetno je tiho gorsko poldne, užitek je plezanje ob jasnem vremenu. Noči z gostimi zvezdami, s temnim nebom in mrmranjem skritih vrelcev so nepozabne.
Toda kadar gorska priroda pobesni, se spremeni lepota v odurnost, veselje v grozo, življenje v — smrt.
Slovenski dom, 27. januar 1936