PZS: Klemen Žumer (AO Radovljica, član SMAR), se je udeležil mednarodnega srečanja (med 10. in 17. majem) v organizaciji British Mountaineering Council
Razpisa na trad srečanje v severnem Walesu sem se zelo razveselil, manj pa novice, da so zaradi obilice prijav število zmanjšali le na enega člana iz vsake države. Kljub temu sem odšel z avanturističnimi pričakovanji in se z njimi tudi vrnil.
Tradicionalno angleško plezanje je zelo zanimivo. Varovanje poteka večinoma na »jebice«, manj na »frende« in skalnate roglje. Priznam, večkrat sem se zelo razveselil tudi kakšnega starega klina. Poleg neetičnosti so na obali ti neuporabni, saj jih po določenem času razžre sol, poč pa ostane zapolnjena in je tako neuporabna. V nekaterih trad smereh so zaradi nemogočega vstavljanja drugih pripomočkov tudi svedri. Seveda pa so med seboj precej narazen.
Tako smo se v nedeljo, 10. maja, zbrali v Ynys Ettws (območje Ilanberis, severni Wales). Hišica, kjer smo prebivali, stoji sredi doline in je obdana s travnato pokrajino in ogromno privlačnimi skalami. Vsak je dobil lokalnega soplezalca (menjali so se na dva dni), ki ga je vodil po različnih območjih, tako da smo spoznali različne tipe skale in doživeli avanture, ki jih marsikje drugje ne bi. Plezali smo stene, visoke do sto metrov. Z našim mišljenjem bi v njih opravili enega ali dva raztežaja, tam pa se jih naredi več kratkih, tudi do pet. Angleško vreme poznate. Spremenljivo ozračje s pogostim dežjem in močnim vetrom. Tudi tokrat ni bila drugače. Vendar to ni ovira, kljub temu da smo v začetku malo dvomili o tem.
Severni del Walesa je razdeljen na različna plezalna območja: Ilanberis, Tremadog, Gogarth, Ogwen, itd. V vsakem območju je ogromno sten različnih tipov in smeri različnih težavnosti. Čez teden smo jih nekaj od teh spoznali in lahko potrdim, da ima vsaka stena svoje značilnosti in skrivnosti. Osebno je bil Gogarth najzanimivejši. Večino tega območja predstavljajo klifi, ki se dvigajo iz Irskega morja. Včasih moraš prečiti celo steno in plezati tik nad morjem po sluzastih mokrih kamnih, da prideš do smeri. Pogosto imaš plezalke že pred vstopom v smer čisto mokre. Avantura! Sam sem se tako bolj prepustil avanturi in plezanju lepših in klasičnih smeri kot zategovanju težkih.
Četrtek je bil zaradi dežja namenjen počitku in ogledu tovarne DMM, ki proizvaja kakovostne pripomočke za plezanje in za druge športe. Res je zanimivo, koliko znanosti in znanja je v teh stvareh. Vponke, varovala itd. izdelujejo iz aluminijastih palic, ki jih močno segrejejo in položijo na model ter ga s težko utežjo odtisnejo. Zanimiv mi je bil tudi preskus nosilnosti, ki jo preverjajo s posebno napravo, ki ji večajo silo na npr. vponko, dokler ne poči. Tako se veliko vponk in podobnih pripomočkov uporabi za ocenjevanje kakovosti opreme. Kljub dnevu, namenjenemu počitku, sem ta dan izkoristil za tek proti najvišjemu vrhu Walesa Snowdnu. Videl sem prelepo naravo z jezeri in gorami, ki niso prav nič podobne našim. Res super!
Rad bi se zahvalil PZS za finančno pomoč, ki mi je omogočila to fantastično izkušnjo, kjer sem poleg lepih in avanturističnih smeri spoznal mnoge nove obraze, drugačno kulturo plezanja in videl lepšo stran Walesa.
Klemen Žumer