Bojan Ambrožič: Po Pohorju – totem Štajerskem hribovskem ponosu – sem tekel že večkrat. Celega pogorja pa še nisem nikoli pretekel v enem kosu.
Zato sem se z veseljem odzval vabilu Klemena Trilerja da gremo prelaufat Pohorje. Kot vodnik se je ponudil domačin Nino Fijačko, ki je lani kot edini, v skorajda nemogočih razmerah, pretekel Slovensko planinsko pot. Pridružil se nam je še Jure Šuligoj.
Vremenska napoved za tek je bila vse prej kot obetavno. Skorajda vso pot iz Gorenjske na Štajersko je močno lil dež. Vmes sem klical še meteorologa Andreja Velkavrha, ki pa je samo potrdil da bo na Pohorju dobršen del dneva še deževalo. Vendar ko pridem v Maribor na srečo ni bilo več ne duha in ne sluha o dežju.
S tekom smo začeli v Razvanjih pri Mariboru, kjer je uradni začetek Slovenske planinske poti. Najprej je sledil vzpon do Mariborske koče na vrhu smučišča na Mariborskem Pohorju. Vzpon kot tak s slabimi 800 višinci vzpona ni bil nič posebnega, a je bil hkrati edini pravi vzpon na celotni turi. Pohorje je namreč na vrhu precej uravnano, le z manjšimi hribi, ki štrlijo iz osrednjega grebena. Razdalje pa so tu velike. In edini način, da se jih premaga, je tako da se ves čas teče.
Od Mariborske koče do Ruške koče pri Arehu je dober kolovoz – še najbolj primeren za gorska kolesa. Ta odsek nam mine zelo hitro. Potem pa se začne zelo dolg odsek do Koče na Pesku. Sam se tu povsem izgubil orientacijo, saj tu pot poteka po neštetih nepreglednih kolovozih in gozdnih poteh. Razgleda pa ni nikjer. Pot pa je marsikje markirana zelo pomanjkljivo. Zato nam je zelo prav prišlo Ninovo odlično poznavanje Pohorja.
Na Peskih se nam oddahne, da je za nami najbolj duhomoren del Pohorje. Pot gre tu mimo smučišča Rogla proti Lovrenškim jezerom. Cel dan nismo srečali skorajda nikogar. Tu pa smo naleteli na nekaj skupin planincev. Lovrenških jezer sicer nismo videli, ker sem ji žal slovenska planinska pot rahlo izogne. Celo področje je sicer ena velika močvara. Zadnje močno deževje pa je močvaro še dodatno namočilo. Tako da smo tu več tekli po vodi, kot po suhem.
Sledil je zoprn spust na Ribniško sedlo in nato prijeten vzpon po mehkih Pohorskih travah do Ribniške koče. Sedaj je bil za nami že poln maraton. Sam ne vem zakaj, ampak sem tu počutil že precej načet. Do konca pa je bilo še dobrih 20 kilometrov. Zato sem bil vesel dobrot, ki sta nam jih nasproti prinesla Uroš Feldin in Anita Brunec.
Po okrepčilu je spet letelo tako kot mora. Poleg tega smo tekli čez najvišji in zame najlepši del Pohorja. V tem delu Pohorje krasijo tiste čudovite mehke trave po katerih bi lahko brez težav tekel bos. Najprej je na vrsti Črni vrh s 1543 metrov – najvišji vrh Pohorja, ki mu tri kilometre naprej po grebenu, sledi le en višinski meter nižja Velika Kopa. S Kop je sledil spust do doma Partizanka in naprej strmo navzdol na Slovenjegraško sedlo.
Zadnja vzpon pred spustom v Slovenj Gradec je bil vzpon do Koče pod Kremžarjem vrhom. Potem pa smo se le še ekspresno spustili v dolino. Naša pot se je po osmih urah in pol ter točno 60 kilometrih končala v Slovenj Gradcu.
Sam se v naslednjih mesecih ne bom več podajal na tako dolge treninge, saj me že 4. julija čaka nastop na Svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu v Zermattu v Švici. Trasa na tej tekmi je dolga natančno 42 kilometrov in poteka ves čas navkreber, kar bi meni moralo ustrezati. Zato se te tekme že zelo veselim.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič