Na obisku - Majda Gašperin: V zelenje skrit bivak na skali se zliva z modrino neba. Beli oblački v ozadju naredijo vse še lepše. Malo čez dvanajsto se zasveti oltarček.
Tja najprej posije sonce. Nato obsije ves bivak, se zadrži kakšne štiri ure in Mežakla zopet potone v senco.
Počasi se vzpenjava s psičko Iro proti skali. V soncu se bleščijo svetli lasje, domačin je doma. Vedno bližje sva. Mogočna, navpična skala izgleda kakor visok steber. Težko si predstavljam, kaj vse je moral zvleči po tej 60 metrski skali, da je lahko naredil bivak. 19. maja je bilo 14 let, od kar stoji. Veliko ga je v teh letih spreminjal. Od razdejanja pred dobrim letom je marsikaj drugače.
Pridem na točko, kjer se bivak in dostop do njega vidita lepše. Ni videti novih sprememb. Spodaj privežem Iro in se povzpnem po polički. Pesek, ki ga je povsod polno, mi drsi pod nogami. Lepo je danes razsvetljen bivak. Sonce ga naredi še lepšega. Na vrhu sedi Alojz in me opazuje. Brez srajce, že porjavel od sonca prekipeva od zdravja in moči. Ne bi bilo dobro z njim priti navzkriž, bi odnesel takratko. Veselo me pozdravi.
Povzpnem se v bivak. Svetloba se preliva po notranjosti, pogledam v vpisno knjigo. Preletim na hitro, če je kaj novega in fotografiram Jesenice. Drugačna podoba se ponuja. Veliko je zelenih površin na nekdaj železarskih Jesenicah. Saj je maj! V Rovtih se pod gozdom vidi belina. Narcise cveto. Pogledam proti Jelenkamnu, Babi, Kepi, proti Zgornjesavski dolini. Lepo je. Vedno me prevzame nekakšen prijeten občutek miru na tej gori. Ni pomembno, če si sam ali v družbi. Sediš in ne misliš na skrbi, ki te tarejo v dolini. Veliko pozitivne energije je pri tem bivaku. Za podaljšanje feratke domačin nima časa.
Lojz je vesel obiskov in rad se pogovarja, pravkar se je vrnil z ZTP. Že 38 let je bivak pod Triglavom njemu najljubši kraj. Redno hodi plavat v sotesko Vintgar. Letošnja zima ji je prizanesla. Tudi nekaj drugih vrhov je v tem letu že prehodil, malo za spremembo. Ne more pozabiti, ko sta s prijateljico obiskala Čaven. Ta Trnovska planota se lepo vidi z njegovega doma na ZTP. Tudi na Svinjaku je bil, vedno ga je samo ogledoval, ko se je vozil mimo. Kmalu bo večino časa preživel v bivaku pod Triglavom, v dolino bo hodil samo v nabavo. Letos je polovico manj snega kakor prejšnje leto. Le megle ne mara. Čeprav mu je vse poznano, ne ve, kje hodi. Poleti pa je rad tam pod Triglavom, med gorami. Lepo mu je, ko se jutro prebuja in zvečer, ko se zopet rdeče obarva nebo in sonce potone za gore. Malo se pohecam, da bom naredila foto-zgodbo o njem in napisala, da je močan kakor bik.
»Kar daj,« je bil hitro zato. Pa se popravim, močan, da gore premika. Poslovim se, saj spodaj pod skalo Ira že glasno protestira. Obljubim, da bo dobil fotografije in že lezem po polički.
»Počakaj, Majda,« slišim od zgoraj, »nisi se vpisala v knjigo.«
»Pa res, pozabila sem«. Pripravim fotoaparat, ko se hitro spušča po skali. Njemu je spust po polički, kakor meni korak po ravnem, brez posebnosti. Še »fotka« in že ga ni nikjer več ...
Majda Gašperin