Mladika - Drago Ulaga: Naš šport ni v skladu s kulturo slovenskega človeka.
Svoj čas mi je prišla v roke knjiga o turinskem športniku Frassatiju. Privabile so me slike krepkega mladeniča, smučarja in alpinista. Začel sem brati, bral sem knjigo prvič in drugič ... pred menoj je vstajala čudovito privlačna, notranje skladna postava plemenitega človeka, dobrega vernika in zmagujočega tekmovalca. Zakaj nimamo več takih Frassatijev? Zakaj ga naši športniki in naši športni predali v časopisih tako malo poznajo? Mislite si Frassatijev sveti večer v planinski koči. Krog mize sede sočna dekleta in fantje korenjaki, prepevajo svete in posvetne pesmi — pa privleče Frassati rožni venec iz žepa in prične z molitvijo ...
Rekli boste: Molil bi lahko doma; pa recimo, da so zbrani sami dobri verniki, bo vendar neprimerno ali otročje, preveč čustveno. A ne gre za rožni venec, temveč za skladnost športnika in vernika, za harmonijo športa in človeka — v tem občudujem tega fanta. Dejstvo je, da vlada med srčno kulturo v družini in v športu velik prepad. Doma ljudje molijo in kleče, v gorah se sramujejo celo križa. Kar se jim zdi doma nedostojno, se jim zdi v športni družbi popolnoma v redu. Dekle in fant, ki smeta doma komaj skupaj na sprehod, smeta v planinski koči celo skupaj prenočevati. Taki primeri sicer niso redni, a ni prav, da so vobče resnični in gredo na račun športa ali planinstva.
Organizacije, ki skrbe za telesno kulturo, imajo vsekakor najboljši namen; zlo pa je v tem, da niso imele dovolj moči, da bi takoj spočetka navadile svoje privržence na kulturne in etične zakone, ki naj vladajo tako doma kakor v kavarni, tako v Sahari kakor na vrhu Triglava. S športnim življenjem je pričela pri nas mladina, deloma ona bogata, ki je hotela čimprej slediti tuji modi, deloma pa svobodna predmestna mladina. Starejši ljudje so bili preudobni, da bi se potrudili na športno igrišče ali v kopališče, v smučarsko kočo ali izletniško gostilno, pustili so rajši mladini svoboden razvoj. Vzgojno prizadevanje, s katerim so hoteli zajeti tudi mlade športnike, je bilo komaj koma j opazno, začelo in končalo se je z zabavljanjem in godrnjanjem in bilo seveda brez učinka.
Navade, ki jih vpeljuje mladina, so bile kajpak vselej mladinske: vse prepovedano postane mikavno, zanimanje za erotično plat postane močnejše, močnejša tudi težnja po zabavi in uživanju. Pravi šport se tako umakne udobnosti, prava igra igračkanju.
Največ zgubijo pri tem dekleta: po malem se navadijo kaditi — to je prvi prepovedani sad: igrajo popolnoma nedolžne igrice, med katerimi padajo — tudi prvi poljubi: navadijo se dvoumnih pesmi, vedno bolj se tudi privadijo fantom in se tako vedno bolj z njimi približujejo. Pretečejo leta in dekleta se navadijo materam marsikaj prikrivati, iskrenega odnosa do matere ni več. Tudi moralne spremembe nastopajo le redkokdaj nenadoma, prihajajo polagoma in povsem neopaženo, kakor po dolgi stezi, ki sega več let nazaj.
Tak športni slog življenja, katerega si je ustvarila svobodna mladina, je potreben zdravila. Kar zadeva moralne prestopke, se mora sodobni šport čimprej vrniti k večnim načelom, za katere se je človeštvo vedno borilo. Važne pa so tudi druge stvari. Zakaj bi n. pr. morali mladi športniki vselej in za vsako ceno kazati razposajenost? In ali je le v tem razvedrilo, ako se pesem spremeni v tuljenje, šala v neslanost? Vsak drugi športnik bi bil rad komediant, vsako dekle nekaj posebnega, imenitno in važno. Ako počno svoje burke le fantje, jih ljudje z zdravimi živci še preneso. Pri dekletih pa so take stvari vselej zoprne. Ne gre, nikar ne mislite, za nedolžno vriskanje, tudi ne moremo biti zoper kozarec vina, zoper veselo razpoloženje, temveč gre za kulturni in etični športni slog.
Deklicam na uho bi povedal, da vzbujajo mnogo več spoštovanja, ako ne opozarjajo preveč nase in ostanejo tudi v športni obleki čisto navadne, dobre deklice. Materam na uho pa povemo, da je današnja mladina prav taka, kot je bila ona pred tridesetimi leti, in da je bilo in bo potrebno: varovati dekleta pred slabo priložnostjo. Zaupati v moralno odpornost v vsaki priložnosti in za vsako ceno se pravi, biti optimist do vratu ali pa tudi preko glave.
Takšno zaupanje je predrzno. Hotel sem to povedati, ker sem kot športnik in trener v teku let opazoval, kako se mladina v športu prerada spremeni. Kakor bi bilo nazadnjaško, da si tudi kot športnik dostojen, moder, recimo takšen, kakršnega te hočejo videti starši in oni, katerim je mar tvoja bodočnost. Tudi šport zahteva kulturo in ta je religiji in starim družabnim oblikam mnogo bližja nego modernim mladinsko svobodnjakarskim poskusom. Ako je mladini več do smučanja in do prirode kot do prazničnih pojedin, je to zdrav šport. Ako pa so bili božični ali velikonočni prazniki in podobno nedelje več od pojedin, in v krščanskih družinah bi morali biti in so, tedaj šport, ki otroke v takih dneh odtuji družini, podira nekaj, kar je v življenju vsake družine sveto.
Kakor je dolžnost važnejša od športa, tako mora biti tudi dom bližji od gore. In če komu dom ne more nuditi več od športnega doživetja, tedaj moramo govoriti o krizi družine. Naj torej pribijem, da družabne oblike, katere je ustvarila slovenska športna mladina, našemu narodu niso v čast in tudi ne v korist. Naloga starejših športnikov je, da bodo ustvarili družabne tipe, katere naj bi mlajši rodovi posnemali. Šport ni le stvar tehnike, tekme in treninga, temveč tudi precejšen kos družabnega življenja. Tudi tu nam je treba oblikovalcev!
Drago Ulaga
Mladika, 2/1935