Jutro: Med Veliko nočjo in Binkoštmi drve Čehi in Nemci v Benetke, Angleži v Nico, Francozi v Ženevo. Kranjci pa imajo romanje k materi devici prirodi na ...
... Golico, ki je sedaj, kakor nevesta. Samo da ima mnogo preveč ženinov. Vendar pride večina njih na svoj račun.
Med Veliko nočjo in Binkoštmi nas vse daje. Še posebno pa letos hrepenimo ven v zeleno, ko nam je dolgotrajno deževje vzelo še ono pomlad, ki nam jo dajeta sicer Tivoli in Golovec. Razven tega pa se presnavljajo vsi pomladni življenjski sokovi, in tako se pričenja pomladna obča mobilizacija lodna, ohlapnih bluz in ohlapnih občutkov.
V Sils - Maria je Nietzsche v 8 dneh napisal in doživel svojega Zarathustro, in potem je sanjal sredi lok, polnih belih narcis. Potem se je vračal med svoje narcise leto za letom. Pa so še drugi takšni slavni kraji, takšni travniki z narcisami, z gorskim zrakom in razgledom in z občutki mistike in razposajenega življenjskega veselja, s pogledom v daljavo in poletom v višavo. Sicer nam še na Golici ni nikdo napisal Zarathustre, zato se je pa tod pretakalo obilo prigodne lirike in narodnih pesmi, in vsako leto je te robe več, tako da je Golica postala že prava romarska postojanka za pogane.
Po zelenih pobočjih okrog spodnje koče in na Brdu je sedaj vse belo, sladki vonj narcis te boža, med njimi se na najdejo tudi druge gorske cvetice. Baš sedaj pod kraj maja je narcis največ. Tudi letos, ko imajo ponekod prav posebno letino radi vlage, čeprav naglo zarujave, kakor device. Golica je visoka 1835 metrov, zelo lahko pristopna. na vrhu je Kadilnikova koča, bo pa to nedeljo tudi že odprta spodnja koča. Ta je že odprta in oskrbovana (oskrbnica lanska iz Erjavčeve!), vrhnja koča bo pa to nedeljo tudi že odprta. Tudi tu je nova oskrbnica. Od Golice dalje se vrste Krvavka, Adamčeva golica, pod njo sedlo Suha za prehod v Podgorje (Koroško) in Jeklovo sedlo. Potov na Golico je več, pravzaprav kolikor hočeš. Ali iz Prešernove koče čez Medji dol po grebenu Karavank, ali iz Bistrice v Rožu na sedlo »med Stol« čez Vajnaš iz Koroške Bele ali od Javornika, ali s Kočenske planine, ali pa najbolj navadna pot od Jesenic čez planino sv. Križ. Ta pot vodi skozi Jesenice od postaje na Plavški rovt, Prihode in pod Golo pečjo, dokler ne dosežeš (v dobri uri vse skupaj!) idilične gorske vasice sv. Križ. Ves čas in zlasti izpod vasi ali pa od Kopišarjev imaš diven razgled na prej naštete vrhove in koče na Klek in Rožčico, na Veliki vrh in Hrušico in na očaka Triglava in družico Rjavino. Tu gori te star rudarski kraj, stara rudarska cerkvica, kjer bi se gotovo našle tudi stare freske pod ometom. Vas leži sredi obširnega samega prirodnega vrta narcis.
Kdor noče po poti običajnih karavan, jo mahne na Petelina ali ob Belem potoku na Jeklovo sedlo, ali ob Poletovcu strmo na Spodnjo kočo, po razdrapani pa vendar prijetni in ne dolgi poti. Kdor pa gre, kamor gredo drugi, jo mahne mimo Drniča na Brdo, kjer ga pozdravi od Skalašev z rdečim zamalani dobrodušni nasvet: »Nikar se ne žuri, boš hodil še dve uri!» Odtod po samem kranjsko - perzijskem tepihu narcis in zelenja ali pa kolovozih skozi Grižmanico, hosto, na Peske in odtod kakor hočeš, na Krvavčev plaz ali na Suho ali k Špicam ali na vrh.
Razgled. — če je lep dan, — ne znam ga opisati. Pojdi in glej! Pod nami Koroška. Tu gori tudi vedno kaj Korošcev in Korošic, takšnih, ki »slovenijo« in onih hinderhonder. Rož pod nami, — kdaj boš zopet naš? Ostani zvest in ne pozabi. — mi ne pozabljamo! Ne moremo in nočemo, in čakamo!
Postojanka vrh Golice je tudi vojaško važna. Ta prokleta meja! Ta prokleti plebiscit in naša lastna impotenca in domišljavost in zatelebanost klerikalna in avstrijska! Pustimo! Spomlad je, nedelja, lep dan, in Korošice nekam zelo sosedno razpoložene. Marsikatera bi se dala odrešiti.
Narcisam pravijo domači »ključavnice«. Eno za klobuk, eno v gumbnico, eno dekletu. Ali pa si jo naj sama utrga. Kdor vzame več ko tri, zasluži 25. Sedaj že treba poskrbeti, da bodo volki in telice, ki bi se radi narcis napasli in jih natrgali cele snope in koše, potem v dolini lepo kaznovani. Ne da bi se njim kvarilo izletno veselje, ampak da ga oni nam ne bodo s svojim pustošenjem.
Jutro, 15. maj 1925