Slovenec: Dragi Mirko! Tega pa res nisem mislil, da nas boš kar takole na tihem, brez besede zapustil.
Saj sva se bila vendar za trdno domenila, da bo v ponedeljek 6. maja društveni sestanek in takrat mi nisi prav nič namignil, da Te ne bo. Le nekam zagoneten si se mi zdel v nedeljo zjutraj; nestrpen, kot da se ti silno mudi in imaš še dolgo pot pred seboj ...
In res si odšel: vabilo Te je toplo majsko , sonce, ki je čisto in jasno, kot Tvoja duša, kraljevalo z azurnega neba; vabilo Te je nežno popje in cvetje, ki se je v rahlem šepetu pomladanskega vetra pozibavalo v naročju žametnih prosojno-zelenih listov in oznanjalo pomlad; vabila Te je okamenela lepota, ki je ponosno vzravnana kipela k nebu sredi pomladne pokrajine. Odšel si kot že tolikrat za klicem prirode: z vriskom in pesmijo v duši. Široko si razprostrl roke, hoteč v en sam objem ukleniti vso neskončno lepoto božjega stvarstva, pa Te je premagala njena silna brezmejna moč, da si sam utonil v njej in se zlil z njo v eno.
»Ne, saj ni mogoče,« sem dejal, ko so mi naznanili Tvojo smrt; »saj ni mogoče, da bi kar nenadoma ugasnilo življenje, ki je še včeraj tako polno utripalo ob naši strani.« In še ko smo plahi in žalostni stali ob Tvoji beli krsti, ki je bila vsa v cvetju, nismo mogli verjeti bridke resnice.
Saj je bilo še včeraj, ko smo videli Tvoje žive gibe, ki so nam bili tako dragi; v srcu nam še zveni glas, s katerim si v družbi vedril tovariše; na sebi še čutimo Tvoj vedri, odkriti pogled, ki si je znal pridobiti naša srca, da smo Te vsi, prav vsi brez razlike vzljubili. Saj je komaj padla zavesa, za katero si doigral svojo najboljšo vlogo, apostola Janeza, najljubšega Gospodovega učenca. Ah, Miro, takrat ob Pasijonu smo najbolj živo čutili: kot Gospodu Janez, tako si bil Ti, Miro, nam vsem najdražji.
S svojo veliko ljubeznijo, s katero si nas objemal, s svojo mogočno vero, ki je gorela v Tebi in Te spremljala pri Tvojem delu, s svojo skromnostjo, pridnostjo in modrostjo, si bil nam vsem, Miro, svetel vzor in tak nam ostaneš tudi še po smrti. V Tebi, dragi Miro, smo videli predstavnika tiste mladine, ki si je zapisala na svoj prapor- borbo za popolno zmago in vstajenje katoliške misli na slovenski zemlji. V Tvojih očeh, Miro, smo gledali plamen, ki je vžigal in druge vabil v svoj čarobni krog, v krog idealnih borcev katoliške akcije.
Tvoja smrt nas ne sme ločiti, še bolj se bomo strnili ob Tvojem svežem grobu in delali naprej, kakor si Ti delal, dobro vedoč, da nas z ljubeznivim smehljajem, ki je v življenju tako pogosto ozarjal Tvoj obraz, bodriš in vzpodbujaš od zgoraj. Izprosi pa nam, dragi Miro, pri svojem Bogu, za naše delo tiste vztrajnosti in požrtvovalnosti, ki si ju Ti v tako obilni meri imel. Pozdravljen, Miro!
—si. —
Slovenec, 10. maj 1935