Slovenec: Ljubljana 1935. 52 podob.
Ko smo pred leti gledali Kugyjevo »Die Julischen Alpen im Bilde«, smo si pač želeli, da bi slej ko prej dobili tudi Slovenci tak album slovenskih gora, ki bi bil reprezentativen in bi dostojno reproduciral lepoto naših planin in njih čar. Imamo sicer že razne koledarje, kjer podobe naših gora tvorijo vinjete, »glave«, imamo že posamezne turistične albumčke, izdane v svrho reklame: toda velike, salonske zbirke lepih planinskih pokrajin, občutij naših jezer, lepot planinskih rož, še nismo imeli. V Planinskem vestniku smo občudovali lepe umetniško uglašene fotografske posnetke naših prirodnih lepot, toda njihova vrednost med drugim tekstom ni prišla do samostojne veljave, je veljala slej ko prej samo kot ilustracija k člankom.
Z izdajo elegantne salonske zbirke »Iz naših gora«, ki obsega 52 slik, med njimi tri večbarvne reprodukcije umetniških slik Hodnika, Klemenčiča in Koželja, pa smo dobili knjigo, ki jo lahko pokažemo vsakemu tujcu, ter bi jo moral imeti na svoji mizi vsak ljubitelj naših prirodnih lepot.
Umetniške fotografije naših najboljših amaterjev, kot so prof. Ravnik, Skerlep, dr. Kajzelj, Hudnik, dr. Pretnar, Kovačič, Krašovec, Pečar, Švigelj, Cizelj, Planinšek, dr Brilej, Vilhar, so tu tiskane na lepem papirju širokega formata in tvorijo skupaj lepo enoto življenja in lepot v prirodi, ki se nudijo slovenskemu planincu. Pa ne samo slovenska priroda, tudi par slik (dr. Gušič) z Durmitorja in južne Srbije, kjer je hodil slovenski turist, se mešajo prijazno med naše kraje. Te slike same po sebi, brez spremljave kakršnegakoli teksta, pričajo dovolj iskrenemu ljubitelju naravnih lepot in navdušenemu planincu. In to Slovenci smo: saj prav ta hip berem — to omenim mimogrede — v najnovejši številki Planinskega vestnika, da je prav sin slovenske matere, ki še slovensko govori, prišel dozdaj na svetu najviše v gore, Idrijčanu E. Scnneiderju se je namreč od vse ekspedicije na Himalajo posrečilo priti najviše pod sam vrh Nanga Parbat (8136 m), skoraj 8000 m visoko, te višine dozdaj ni še nihče dosegel. To sem omenil samo mimogrede, kot oznako slovenske ljubezni do gora, domačih in tujih: saj gremo vsako nedeljo v gore, in iz naših gora prinašamo najlepše slike, ki zbrane v vezan album dajo tako lepo knjigo kot je ta izdaja »Planinskega društva«, ki dela prav tako čast našim planincem, domačim fotoamaterjem in podjetju, ki je z reprodukcijo uspelo.
td
Slovenec, 10. maj 1935