Dnevnik - Primož Knez: TRIGLAV - ... prek smučišča do observatorija
Ob 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpa razkrivamo še druge “infrastrukturne” načrte na Triglavu, ki so šli v pozabo. To so bili ozkotirna zobata železnica, mogočen meteorološki observatorij in žičniški sistem po zgledu modernih smučišč v Avstriji in na italijanski Marmoladi.
Sedmega avgusta 1895 je dovški župnik Jakob Aljaž skupaj s prijatelji na vrh Triglava (ki ga je poprej kupil od dovške občine za en goldinar) postavil slaba dva metra visok in 1,25 metra širok stolpič, ki je danes eden najprepoznavnejših simbolov slovenstva. Poleg jeklenic in klinov na poti proti vrhu je to tudi edina »infrastruktura« naše najvišje gore. A ni malo manjkalo, da ne bi bilo tako.
Če bi se uresničili vsi načrti prejšnjega stoletja, bi danes imeli na vrhu Triglava ogromen observatorij, do katerega bi vodila gondola. Pod Triglavom bi bil razpleten sistem odlično urejenih (po možnosti umetno zasneženih) smučišč in žičniških naprav, poleg Staničeve koče in koče na Kredarici bi bilo še kar nekaj restavracij, skoraj čisto do vrha bi iz Bohinja vozila zobata železnica. Skratka, turistični raj kot sredi Švice, Tirolske ali Dolomitov. Ali bi bila to res pridobitev za Julijske Alpe? Pravi planinci bodo brez pomisleka odgovorili, kot so odgovarjali že v časih, ko so snovalci teh velikopoteznih načrtov te tudi razkrivali, da ima varstvo narave prednost pred modernizacijo gora.
Brez denarja ni »napredka«
»A roko na srce, glavni razlog za to, da se niso uresničili, je bilo ne samo pomanjkanje politične volje, pač pa predvsem denarja. Če bi zgradili načrtovane žičnice, bi naša generacija zrasla s tem dejstvom in bi nanje gledali kot na tiste na Marmoladi. Ne bi se zavedali, kaj smo pravzaprav izgubili. Danes domači, predvsem pa tuji planinci pri nas hvalijo ravno neokrnjenost slovenskih gora.
V tistih letih nas je bolj kot lastna pamet, rešilo predvsem pomanjkanje denarja,« je dejal avtor številnih besedil o zgodovini naših gora Dušan Škodič.
Pa Aljažev stolp?
»Postavitev stolpa moramo gledati v kontekstu tedanjega časa. Šlo je za simbolno pa tudi povsem fizično obrambo pred Nemci. Aljaž je Triglav napadel v času hude germanizacije naših gora. Je pa res, da je skozi 120 let Aljažev stolp postal kulturni spomenik in simbol, s katerim zelo grdo ravnamo. Že deset let po postavitvi so poročali o grafitih na in v njem. Pa še nekaj je. Poleg Prešernovega spomenika je le še Aljažev stolp slišal toliko neumnosti od politikov,« je oster Škodič, ki je v aprilski številki Planinskega vestnika natančno popisal načrte gradnje meteorološkega observatorija na vrhu Triglava, ki so jih uspeli izbrskati v arhivu Agencije RS za okolje.
»Uboga kanta za smeti«
S postavitvijo velikega observatorija, kot piše Škodič »petnadstropne trdnjave«, ki bi povsem zasenčil pritlikavi Aljažev stolp (Škodič pravi, da bi bil videti le še kot uboga kanta za smeti), bi tedanja Jugoslavija dobila celo četrti najvišji tovrsten objekt v Evropi, ki bi verjetno postal tudi zelo obljudena turistična točka. Sploh, če bi uresničili še načrte o žičniški povezavi. Celo deset metrov dolg in meter širok jarek so že zminirali na Triglavu. Potem pa se je »zgodilo ljudstvo«, javnost je bila nad posegi ogorčena, ne nazadnje pa je hidrometeorološkemu zavodu kot investitorju tudi zmanjkalo denarja.
V 60. letih pa so načrtovali obsežen žičniški sistem, ki bi segal vse do pod vrha Triglava. »Namen, da se zgrade Triglavske žičnice, je močno odjeknil med Slovenci. Nekateri so za, drugi proti, kakor vedno, kadar gre za nekaj novega pri nas,« je leta 1967 v Planinskem vestniku pisal Ciril Praček, ki pa je bil napredku naklonjen. Zavod za izgradnjo Triglavskih železnic je Planinsko zvezo celo zaprosil za gorske vodnike za pomoč pri ogledu terena.
»Triglavsko okolje ima tako posrečeno lego, da žičnice ne bi pokvarile najlepšega alpinističnega okolja, to je dolino Vrat in severno triglavsko steno. To bi ostalo tako, kakor stoji že milijone let, tu bo promet ostal, kakor je, bojim se le, da tudi tisti, ki so proti žičnicam, odslej ne bodo zahajali več v Vrata po izgradnji žičnic, ki pa se lahko zavleče še dolgo,« je bil preroški Praček. Žičnic, kot je zdaj povsem jasno, seveda niso zgradili. Mimogrede, kot tudi ne načrtovanih okoli Vršiča... »Vizija prihodnosti kaže tu gori naselja, hotele, žičnice, promet, življenje, denar. Desettisoči bodo živeli nekoč od neizmernega potenciala belega zlata, kakor žive pod Mont Blancom, v Arlbergu, Courchevelu, Cervinii, Iseri in še kje drugod,« je zapisal Praček. No, zdaj bogato res žive tam in še kje, pri nas pa bolj tako-tako izkoriščamo to »belo zlato«.
Triglav že pred sto leti »mala Švica«
Zagotovo pa bi na današnjo podobo triglavskega pogorja najbolj vplivala gorska zobata železnica. Leta 1906 sta dr. Fritz Steiner, konstruktor na cesar- skokraljevi visoki tehnični šoli v Pragi in ing. Max Klodič vitez Sabladoski, gradbeni komisar pri državnih železnicah, zaprosila takratno cesarsko ministrstvo za železnice za dovoljenje za načrtovanje ozkotirne železnice iz Bohinjske Bistrice do vrha Triglava. Po nekaj letih prizadevanj, risanju že precej natančnih načrtov in podaljševanju dovoljenj za izdelavo je projekt zamrl. O vzrokih za to ni zapisov, verjetno je šlo seveda za pomanjkanje denarja. Igor Maher je leta 1991 v Planinskem vestniku zapisal, da bi ozkotirna železniška proga peljala od Bohinjske Bistrice v dolino Voje, od koder bi nadaljevali vožnjo z zobato železnico. Ta bi se strmo vzpela do vmesne postaje na Velem polju in nato dalje do končne postaje na višini 2850 metrov tik pod vrhom Triglava. Celotna vožnja od Bohinjske Bistrice do Triglava bi s prestopanjem trajala dve uri in pol.
Žičnice, nihalke, restavracije ...
Igor Maher je leta 1991 podrobno opisal tudi načrte za gradnjo sistema žičnic pod Triglavom, ki je vključeval še marsikaj drugega. Ideje so se porodile Že konec 50. let, dodobra pa zaživele (in zamrle) sredi 60. Takole je zapisal Maher v Planinskem vestniku: »Nova cesta bi skozi Radovno in iz Mojstrane vodila turiste, planince in smučarje do spodnje postaje nihalne žičnice v Krmarici (994m). Ta napajalna žičnica bi dovažala in odvažala turiste v osrednje območje, točneje do postaje na Apnenici (2020 m), kjer bi bila restavracija in hotel. Od Apnenice bi v obliki kraka potekali dve nihalni žičnici: prva do Kredarice (2510 m), druga pa prek Rži do Staničevega doma (2320 m). V končni fazi bi obe skrajni postaji povezali z nihalno žičnico v sklenjen krožni sistem. Poleg tega bi postavili še sistem sedežnic: iz Zgornje Krme (Polje, 1520 m) do Apnenice, iz Apnenice na pomol Rži (2335 m) ter iz kotla nad Pragom do Rži. Na ledeniku bi bila montirana vlečnica. Na najvišji točki ob zgornji postaji na Kredarici bi bila restavracija s teraso.«
Primož Knez