Janez Pikon: Zasijejo gore, za koga že?, za nas se ve!, v brezčasje nas vodi pogled, vseh gora naše oko ne more zajet. Med Konjem in Kladivom v daljavi vidimo Lubnik, Blegoš. 
Grlovec ali Ferlacher Horn (1840 m) je samostojna gora v Avstriji za prelazom Ljubelj, med Borovljami in grebenom Košute. Najbližje dostopno ob Gostišču Deutces Peter (Nemški Peter), le-to je dobilo ime po slovenskem domačinu Petru Tschauku, ki je za svoje oskrbovalce »odkril« bližnjo sotesko Čepo (Tscheppaschlucht) in seveda za boljši obisk uporabljal pogovorno nemščino, Gostišče obstaja že od leta 1560! Vrh Grlovec zaradi kamninske sestave spada v Karavanke, je pa tudi odličen razglednik. Kaj vse nudi pogled je prikazano v knjižici Karavanke 260º in tudi nam je odkril izredne razglede na greben Košute, Triglav, Zahodne Julijske Alpe, Dravsko dolino, Obir.
Mimo Tržiča smo se zapeljali na Ljubelj v dolino Borovnice in pri Nemškem Petru začeli z vzponom mimo domačije Plaznik, ter nadaljevali v stransko dolino ob hudourniku. Po kolovozu in strmi poti smo se dvignili na višino 1200 metrov pod sedlo Esel sattel, ter se z makadamske ceste zopet povzpeli strmo v začetni greben med Novo goro (1368 m) in Koškim Grintovcem (1368 m).
Ko se iz dolinice prebijemo na planoto in gozdne poseke se nam odpre pogled najprej na Vrtačo in soseščino, kasneje pa še na celotno pogorje Košute od Velikega vrha do Košutice. Na višini okrog 1250 metrov so pod nami delno zakrite domačije Franc Lokovnik in Tomk, nad nami pa se že odpre zahodno pobočje z delnim grebenom izredno dolgega grebena gore Grlovec s tudi vidnim visokim križem na slemenu. Še zadnjič zapustimo gozdno cesto in počasi se mimo lovskih prež strmo vzpenjamo pod grebenom (1512 m). Vsake toliko časa se nam odpre pogled na Borovlje, Celovec in Dravsko dolino, ter na strma melišča Kotla tik pod nami in sosednjim vrhom Žehtarjem (1449 m) ob spominski tablici na deblu Tonkovemu Foltiju z motivom krivolova.
Ko najbolj zagrizemo v breg, nas v bližnji krušljivi steni pozdravijo avriklji in koliko jih je, ravno prav smo prišli mimo. Kar nekaj časa nam vzamejo, da si ogledamo izpostavljeno, okrašeno in strmo steno gorskega cvetja. Za vsakim robom pričakujemo razgledni vrh in prikaže se nam velik kovinski križ na temenu gore in travniku s pomladanskim sviščem.
Zasijejo gore, za koga že?, za nas se ve!, v brezčasje nas vodi pogled, vseh gora naše oko ne more zajet. Med Konjem in Kladivom v daljavi vidimo Lubnik, Blegoš, Jelovico, Ratitovec ... med Velikim vrhom in Vrtačo, Čez Može pa silijo Črna prst z Velikim Raskovcem in številnimi sosednjimi vrhovi, Rodica ... in še in še ... kar pozabimo, nato se le vrnemo v čas, ter sestopimo po isti strmi stezi v dolino Borovnice do Nemškega Petra.
Janez Pikon