Slovenec - Po Pijevi korespondenci posnemamo:
Novo bojišče obsega južne dele nadvojvodin Zgornje in Dol. Avstrije, pokneženo grofijo Tirolsko s Predarlskim, vojvodine Solnograško, Štajersko, Kranjsko ter Primorsko. V Italiji pridejo v poštev province Gornje in Srednje Italije. Ker je pričakovati, da se vojska najbrže ne bo razširila preko neposrednih obmejnih dežel, naj omenimo tu le one dežele, kjer se bodo najbrže vršile prve večje operacije.
Tirolska se skoro nima bati sovražnega vpada. Tu kakor na Koroškem se bosta najbrže oba dela omejila na brambo meje. Zato pa je Primorska že od nekdaj predmet najsrčnejših italijanskih želja. Tu bo veliko vlogo igral naš Kras.
Severni Kras obsega Trnovski gozd nad Gorico med Sočo, Vipavo in Idrijo. Visok je povprečno 800—900 metrov, zelo gozdnat in še precej dobro naseljen.
Jugovzhodni del je do 1200 m visoka planota, precej goličast in slabo naseljen. Obronki so primeroma visoki, strmi in skalnati, (Iz Gorice vodi le ena večja, vojaško pomembna cesta na Trnovski gozd. To je cesta skozi Solkan pod Sv. Goro. Na Prevalu se razcepi: ena vodi naravnost v Trnovski gozd, druga pa skozi Grgarski kotel na Čepovan in odtod preko Vrat izpeljana nova cesta do postaje Sv. Lucija na levem bregu Idrije.)
Nadaljevanje Trnovskega gozda je Hrušica. To je redko naseljena, zelo gozdnata planota, ki ima več vrhov in grebenov do 1000 m. (Na Hrušico vodi lepa cesta od Ajdovščine skozi Col ter dalje proti Logatcu.)
Za Hrušico pride kranjski Kras, ki je le deloma nekoliko goličast. Doline so zelo rodovitne. Razteza se proti jugovzhodu do Hrvatskega.
Mnogo nerodovitnejši je tržaški Kras, čeravno je le do 300 m visok. Obdelane so le doline, gornji del je goličast, malo pogojzden. Vzporedno zgrajene ograje iz naloženega kamenja, gosto grmičevje ter globoke doline bodo zelo ovirale sovražnika pri prodiranju, če bi se mu posrečilo priti na Kras skozi Istro ali od Furlanije. Zato pa je Kras toliko ugodnejši za brambo. Številne poti so zelo kamenite, prehodi med kamenitimi mejami silno ozki. Zato bi se kolone voz in topov tu le težko pomikale dalje. Manjka pa tudi pitne vode, posebno v poletju. Domačini si pomagajo s kapnico, a vojska bi jo popila v enem dnevu. Kapnica, ki so jo domači vajeni, je za nje užitna, tujcu pa provzroči lahko črevesne bolezni, ker filtrov nimajo povsod.
Od Divače dalje se prične takozvana Čičarija. To so kraški in istrski hribi, posejani s kamenitimi pašniki in bukovimi gozdički. Doline rek so tu zelo globoke, do 100 m in strme, kar je velika ovira v vojaškem oziru. Istrske reke so večinoma hudourniki.
Večje važnosti je Soča, ki izvira v Trenti pod Triglavom. Njena struga je obdana od vseh strani od silno strmih, skalnatih sten. Tako si dela med skalami pot do Solkana, kjer se dolina nenadoma odpre. Tu vodi čez Sočo znameniti solkanski most, eden najlepših in najzanimivejših v Evropi. Kakor rečeno, je Sočina struga in dolina v gorenjem teku zelo ozka. Le pri Bovcu, Kobaridu in Tolminu se dolina razširi v precej velik kotel. Pri Sv. Luciji priteče v Sočo Idrija. Od Gorice dalje postaja Sočina struga vedno širša, posebno od Podgore dalje. V Furlaniji je struga že do 150 metrov široka, medtem ko je njena širina pri Gorici le 50 m. Pri Sovodnjah pod Krasom priteče vanjo Vipava. Ker je struga tu tako široka, zato je voda tam plitvejša in ob suhem vremenu je ni težko prebresti, posebno pri Gradiški. Ob deževnem vremenu pa se njen peščeni prod spremeni v veliko jezero.
Zadnja leta je Italija svoji vzhodni meji posvečala izredno pozornost. Vojaške in civilne odredbe italijanskih oblasti na vzhodni meji kažejo, da misli Italija tu ofenzivno postopati.
Soška dolina bo — soditi po vsem, kar se je zgodilo in kar se že godi — pozorišče velikih in krvavih bojev. Biser Goriške, naši lepi planinski kraji, naša krasna Brda in Vipavska dolina, bodo morali biti pozorišče morda najljutejših bojev za bodočnost Evrope in našega naroda.
Slovenec, 29. maj 1915