Jutro: Kranj, v aprilu
Lepega junijskega jutra sta čakala dva lovca v slikoviti Kokrški dolini srnjaka.
Ruda je prežal na visoki skali. Njegov prijatelj, takisto trgovec iz Kranja, je stal dobrih 200 m pod skalo. Komaj se je pričelo daniti, je Rudi vztrepetalo srce. Približno v sredini med lovcema se je premikala v ranem jutru čez poseko rdečkasto rjava lisa. Da te šment, srnjak! Ko je pa Ruda srnjaka pretipal z daljnogledom, ga je tudi že privoščil svojemu prijatelju. Saj on sam, Ruda, strelja le dozorele šesterake. A srnjaček, ki se je medtem namenil proti lovskemu prijatelju, je bil mladenič s konicami, podobnimi poldogoreli viržinki. Ruda je komaj čakal, kdaj bo počilo, da bo potem lahko čestital dragemu lovskemu drugu želja se mu je izpolnila. Odjeknil je nekje doli strel in srnjaček je obležal. Lovca sta pohitela k plenu. Ruda je čestital prijatelju, prijatelj pa je čestital Rudi ...
Strašna zmeda: kdo je streljal?
»Jaz ne,« pravi Ruda.
»Jaz tudi ne,« zatrdi prijatelj in pokaže čisto cev svoje puške, risanice. Zagonetko je pojasnila človeška sled v visoki rosni travi. Tretji je bil ustrelil srnjaka, čim sta se lovca zganila, je skrivaj odnesel pete. Sum je padel na lovskega paznika, da je bržčas v zvezi z divjimi lovci. V Kokrški dolini so v ostalem šepetali o jelenu, ki ga je skrivaj ustrelil neki lovski paznik. Vse to je bilo povod, da se je Ruda nadalje pozanimal za skrivnostne strele.
Na večer pred Malim šmarnom je odšel z družbo treh lovcev v Kokrško dolino. Da bi ne vzbudili suma pri lovskem čuvaju, so ubrali neobičajno pot proti lovski koči. Tudi zakurili niso, da jih dim ne bi izdal. Ponoči jih zbudi iz sna ropot ključa. V pozni uri je prišel v kočo lovski čuvaj in hudo je bil iznenaden, ko je pred seboj uzrl nepričakovane goste, a kakor da ni nič, so drugo jutro šli vsi skupaj na lov. Enemu izmed lovcev je bilo skrivaj naročeno, da paznika ne sme pustiti samega in da mora paziti na morebitna znamenja, ki bi jih utegnil sumljivec dajati v gozd. Tako sta lovec in paznik šla ob pobočju. Ruda pa je šel s prijateljema proti vrhu predpogorja. Ti trije so se kmalu ustavili, posedli in motrili kaj se bo godilo v lovišču. Res se je v lesu kmalu nekaj zganilo. Iz gošče je stopil bradat mož, čim bližje je prihajal tem bolj se je zdelo lovcem, da je našemljen in da nosi puško. Negibni so ga opazovali. Ko pa so točneje spoznali, da je pred njimi divji lovec s puško v roki je eden izmed njih segel po svoji puški, prislonjeni ob bližnjo bukev. To so opazile bistre oči divjega lovca. Takoj tisti hip je že tudi on naperil puško proti lovcu. Ali obenem je odjeknil prvi in takoj nato drugi strel iz Rudove risanice. Divji lovec je divje pobegnil — in potem je bilo vse tiho do preteklega predpusta.
Nič ni tako prikrito, da bi ne postalo očito. Kakor druge predpuste, so se tudi v letošnjem stepli kokrški fantje. To pot je bil žrtev neki domačin iz okolice Preddvora. Sedemnajstkrat je bil zaboden, nekatere luknje so segle prav globoko, toda korenjak se bo vsekakor izlizal. Strah pred smrtjo ga je pa vendarle uklonil, v borbi med življenjem in večnostjo je izpraznil torbo svojih grehov. Med drugim je pred pričami pojasnil svoje doživljaje na divjem lovu. Povedal je, da sta ga onadva strela iz Rudove risanice pošteno oplazila in da je moral po pomoč k zdravniku. O lovskem pazniku je povedal, da bi bil moral tisti dan biti za gonjača divjim lovcem. Nadalje je pojasnil zadevo z jelenom. Da je o njem molčal, je bil prejel od vzornega lovskega paznika kar tri gamsove šope. Pa tudi zaradi krivih priseg v prid divjim lovcem se bo morala zagovarjati dična družba, doma ob bistri Kokri. Morda bo pojasnjen tokrat tudi dogodek, ko je neki lovec iz Ljubljane moral v Kokrških planinah leči na komando divjega lovca in ležati tako dolgo, da je divji lovec lahko odsviral po svojih potih. Romantika naših planin ni izumrla nikakor ne!
—s.
Jutro, 27. april 1935