Turni klub Gora - Bogdan Jamšek: Osemčlanska veteranska zasedba kamniškega TSKO, ki je skupaj štela 439 let, ... 
Kazbek, 18. 4. 2015
... se je v predprvomajskem obdobju odpravila v Gruzijo, na jugovzhodni Kavkaz. Letalski transfer iz Ljubljane do Tbilisija je z vmesnim postankom v Istanbulu trajal le dobrih sedem ur. Nekatera meteorološka poročila so v dneh pred prihodom obetala »grozljive« (do 2,5 m) količine novega snega.
Izhodišče za vzpon je mesto Stepantsminda (pribl. 1800 m), ki je od Tbilisija oddaljeno okoli 180 km, do ruskega Vladikavkaza pa 40 km. Na dan našega odhoda v hribe je bila cesta zaradi plazov in snežnih zametov zaprta. Ker so zagotavljali, da jo bodo odprli še isti dan, smo si v smučarskem centru Gudauri (pribl. 2150 m) nadeli smuči, se povzpeli na okoli 3000 m visok prelaz in se spustili v sosednjo dolino, kjer nas je nov prevoznik odpeljal do prenočišča. Ponoči je prispel tudi kombi z našo prtljago in naslednji dan smo lahko začeli z vzponom. Ta se je začel s krajšo vožnjo s terenskimi vozili do višine okoli 2150 m; na tej višini je tudi snežna meja in smuči so bile takoj na naših nogah. Do nekdanje meteorološke postaje na višini 3653 m, je okoli štiri in pol ure »neto« hoje. Nebo je bilo jasno in brez oblačka, mudilo se nam ni nikamor, poleg tega pa za začetno nabiranje višine naglica ni priporočljiva. Hoja je bila udobna, saj je naklonina zmerna, dolžina poti pa temu primerna, to je približno 7 km zračne linije. V poletnem času so tod neskončni pašniki. Le tik pod kočo je treba prečkati približno 200 metrov širok ledenik. Seveda je v tem času vse zlito in zalito v enovito snežno odejo, ki se ni predirala, saj so bile temperature ves dan globoko pod lediščem. »Koča« je zgrajena iz debelih kamnitih zidov in je temu primerno hladna. Okna so enojna, šipe pa ponekod nadomeščajo raznorazne plošče pa tudi polivinil. V koči ni prav nobenega udobja, saj razen vnaprej v dolini dogovorjene oskrbe v njej ni možno ničesar (do)kupiti. Kljub dogovorjenemu je bila na začetku »kriza« predvsem pri oskrbi s tekočino; sneg se topi počasi, saj imajo na razpolago zelo skromne kuhalnike in posode. Hrano ti postrežejo, ko si za improvizirano mizo pridobiš svoj sedež. Če vstaneš in odideš po kakšnem opravku, se lahko zgodi, da po vrnitvi nimaš več svojega prostora, kjer bi pojedel do konca svoj obrok.
Vremenska napoved za naslednji dan je bila zelo ugodna (jasno, temperatura ves dan okoli -17 °C in veter okoli 30 km/h). Ker naj bi bilo takšno vreme že drugi dan zapored, v teh krajih pa ne pomnijo, da bi kdaj trajalo tri dni skupaj, smo se odločili, da brez aklimatizacije tvegamo takojšen vzpon na vrh. Zato smo se še bolj kot sicer držali priporočenega tempa in vrh osvojili po slabih osmih urah hoje. Vital in Matjaž sta z vrha tudi smučala, jaz sem smuči pustil dobrih sto metrov nižje, ostali naši pa tako kot tudi vse druge skupine tistega dne, pa še kakih 200 m nižje. Sneg je bil mestoma spihan do trde, a ne ledene podlage, precej je bilo klož vseh vrst oblik, velikosti in debelin. Naklonina vrhnjih 200 metrov je okoli 45°, potem pa se teren v naslednjih 300 metrov postopoma položi. Zastrugi novega snega zaradi obilnega vetra preteklih dni so bili do okoli 4500 metrov obsežni in visoki tudi po nekaj deset centimetrov, zato je bilo smučanje, če dodamo še višino, kar naporno. Ledenik sicer daje občutek kompaktnosti, vendar zaradi velikih razlik v temperaturah od vrha do dna gotovo ne miruje; zato smo se zgledno držali navodil obeh vodnikov, ki sta nas varno pripeljala nazaj do koče. Smučanje je z zmanjšanjem naklonine postalo celo »užitno«, tako da smo sem in tja tudi malo bolj na široko »zakarvali«. Ker nas počasi noge niso več tako strumno ubogale, odločitev, da kljub skromnemu udobju še enkrat prespimo v meteorološki postaji, niti ni bila (pre)težka. Naslednje jutro smo se spustili (ok. 1500 m) v dolino. Tudi to smučanje se je začelo s precej zoprnim odsekom, saj je bila snežna podlaga zelo raznovrstna, za povrh pa je ponagajala še difuzija prihajajoče spremembe vremena. Po prehodu z ledenika na pašnike je kot iz lonca iz doline puhnila v nas pomladanska odjuga, sneg pa se je hitro spremenil v prijetno odmrznjen gnilec in zadnjih 800 m spusta je bil več kot zaslužen smučarski užitek. Vmes smo nekaj sto metrov horizontale morali tudi prepešačiti - kot da bi nam narava hotela povedati, da se v hribe tudi hodi.
Čas, ki smo ga privarčevali na hribu, smo s pridom izkoristili za ogled turističnih zanimivosti (mimogrede – le malokdo ve, da se v gruzijščini njihova država imenuje Sakartvelo), tako da turo zelo priporočamo. Stroškovno celotna zadeva ne presega prav veliko stotakov prek dekade.
TK Gora - Jure Golob: Kazbek
Čeprav malo pozno, naj zapišem par besed o naši odpravi v Gruzijo. Bili smo namreč skupaj z nesrečno Avstrijsko odpravo, ki je izgubila dva svoja člana. Gora Kazbek (5034 m) leži v vzhodnem delu Kavkaza na meji med Rusijo in Gruzijo. Vse bolj popularen pettisočak, ni težek in zato še kako zanimiv za turnosmučarski vzpon. V dneh od 14. do 18. aprila je bil tudi cilj naše peterice, MIlan, Mire, Lojze, Marjan in Jure in osmih članov avstrijske odprave.
Iz izhodiščne vasi Stepansminde smo s terenci dosegli snežno mejo na višini 2000 metrov. Od cerkvice smo po petih urah vzpona, preko ledenika Gergeti dospeli do edinega zavetišča na gori, Betlemi hut (3700 m). Tu smo se srečali s prej omenjeno skupino Avstrijcev z istim ciljem in skupno smo družno prenočili.
Drugo jutro je kazalo lepo in slednji so se kljub močnemu vetru odločili za vzpon. No mi smo imeli v načrtu še en dan za aklimatizacijo, kar se je izkazalo za pravilno odločitev. Namreč, popoldne je goro kar naenkrat zajel vihar in zvečer se je z gore vrnila le šasterica sosedov.
Upanje za dva ostala, da se vrneta, se je dokončno razblinilo zjutraj, ko so ju našli 200 m izpod vrha, zmrznjena. Ker orkanski veter ni in ni hotel ponehati, smo mi vzpon še enkrat preložili. Malo pod vtisom vsega skupaj smo trije prišli tudi v stisko s časom zaradi vrnitve in sklenili, da odsmučamo v dolino.
Milan Potočnik in Mire pa sta imela v planu še treking in sta za to še dan na gori podaljšala. Tako sta tretji dan v vetrovnem a lepem vremenu (-20 stopinj celzija in 50 km/h) osvojila vrh Kazbeka.
Smuka z vrha ni bila nič posebnega, motili so edino le zastrugi in kar precej peščen sneg od vetra. Nižje po ledeniku pa ravno pravi pršič do izhodišča z 1700 m višinske in kar 12 km dolžine spusta, od Betlimi hut. Res pravi superlativi gore, če imaš le razmere.
Naj omenim še, da je bil eden od pokojnih znani alpinist Edi Koblmüller, ki se je na žalost žrtvoval za omagano članico odprave. Med drugim je pokojni alpinist imel kar pet osvojenih osemtisočakov in prvenstveni vzpon na srednji vrh Šiša Pangme, za kar ni imel dovoljenja in so mu Nepalci zato za pet let prepovedali vstop v državo.