Majda Gašperin: Že dolgo sem jo želela obiskati, to našo lepo Veliko planino. Težko se je uskladiti, če je pohodnikov več, vsak ima svoje obveznosti.
Ko se končno zberemo, nam jo pa zagode to muhasto, aprilsko vreme. V Kamniku spotoma poberemo našo prijateljico, bajtarko Heleno.
Po lepi gozdni cesti smo kmalu mimo okrepčevalnice na Kranjskem raku. Še malo, pa smo na Marjaninih njivah. Najprej si ogledamo Helenino bajto, potem pa nadaljujemo proti planini. Vreme je lepo, Rogatec se sveti v soncu in tudi nam postaja vedno bolj vroče. Ob poti mamljivi vonji dišečega volčina, rumeni šopki trobentic in teloh v vseh mogočih odtenkih, od bele do temno rdeče. Veseli smo, da končno le gremo na to planino.
Helena nam razlaga podrobnosti. Tako vodičko, ki pozna skorajda vsak grm, kaj šele bajte in bajtarje, nima vsak.
Kmalu smo na Gojški planini. Bajte so razložene po pobočju, med njimi je speljana cesta. Ampak tam zadaj za njimi se nekaj kuha, megla. Zanimivi, prav posebni so »kaktusi«, tako pravijo bajtarji smerokazom. Žafranov ni prav veliko, jih je odnesel zadnji sneg.
Megla je vse gostejša, mrzlo postaja, rokavice so kmalu na rokah. V Jarškem domu na Mali planini popijemo kavo. Nadaljujemo mimo Domžalskega doma. Še veter nam je želel popestriti dan in postaja vedno bolj mrzlo. Kmalu romajo oblačila iz nahrbtnika. »Tam nad cesto je večji travnik posut z žafrani,« nas opozori Helena. Vmes je veliko belih žafranov - nunk, lepo je pogledati to pisano cvetje.
Ne skrbi nas vedno večja sivina, ki ne dopušča razgledov. Samo, da ne dežuje. Kapela Marije Snežne se komaj vidi. Le malonaprej od kapele je bajtarski parlament. Tu, na tej planini, vse deluje.
Malo stran Helena pozdravi bajtarja Petra - Srčkovega Petra, enega najstarejših pastirjev. Prijazno nas povabi na ogled notranjosti. Tudi proti prehladu ima zdravilo. Pripoveduje nam o življenju na planini. Počasi se pripravlja na pašno sezono. Bajtarji se med seboj dobro poznajo. Ne moremo si ogledati vseh krajev, ki nam jih želi pokazati Helena. Tudi Preskarjeve bajte ne. Zaradi megle ne bi imelo pravega pomena, zato nadaljujemo proti Zelenemu robu. Tam je še sneg. Nismo srečali veliko ljudi, ali pa se v megli niso videli. Tudi bajt se ne vidi, vse je nekam skrivnostno, zamegljeno. Včasih vidimo samo obrise.
Imamo srečo, da imamo svoj sonček - Heleno, ki nas opozarja, če gremo preveč proti robu. Razlaga nam, kaj vse se vidi spodaj, če je lepo vreme. Prepeva pesmi in nas zabava, prav tako tudi tiste redke, ki jih srečamo na poti. Za vsakega najde prijazno besedo. Verjetno smo z malo domišljije videli in izvedeli več, kakor, če bi sami hodili po poti ob lepem vremenu.
Vedno bolj sivo postaja okoli nas. Še »kaktusi«, meni zelo prijetni smerokazi, se ne vidijo, tako gosta je megla. Pa jih je na planini veliko. Včasih se za trenutek malo osvetli in pokažejo se šopki žafrana. Na Veliki planini je sneg komaj odlezel in so cvetovi še nizki.
Hodimo za Heleno, ne sprašujemo, kam nas vodi, ko se vzpenjamo mimo cvetočega resja in skal. Megla se je malo umaknila. Na na vrhu Rože vrhov smo, 1666 metrov visoko. Tam pa je imela dela, kar tri je morala krstiti. Saj še nobeden ni bil na tem vrhu. Vse prav pride, pohodna palica in vrvica od psičke Ire.
Ob robu Vovkove jame je še veliko snega. Tudi žafrana je vedno več. Bolj se spuščamo, vedno lepše postaja. Na Mali planini Helena zopet nekoga pozdravlja. Bajtarja Hermana, župana bajtarjev, ki z ženo in velikim črnim pasjim prijateljem hiti na Veliko planino. Bolj se bližamo dolini, več je sonca. Na Gojški se megla podi samo še po robu. Tudi zjutraj je bilo tako. Zopet občudujemo bajte, šopke žafrana, viharnike, grmičke dišečega volčina. Lep dan je za nami. Velika planina je prekrasna tudi v malo bolj sivih odtenkih. Še posebno, ker nam je vse, česar nismo videli, z malo domišljije pričarala Helena.
Hvala, naša vodička, bajtarka Helena. Še pridemo …
Majda Gašperin