Lukazoja - Edo Krnič: Da včerajšnja Rodica ne bo potekala v sončnem vremenu nam je potrdilo že prvo srečanje (na žalost smo ga srečali potem še nekajkrat) s prijaznim planincem.
Na prijazno, nič kaj škodljivo vprašanje ali se gre tukaj na Rodico, nam je osorno odgovoril, da nekje se že mora iti. Tukaj smo bili namreč vsi trije prvič. In smo zgrešili odcep za Planino Suha. In drugega nam ni preostalo kot vprašati vsaj za začetek prvega, ki ga srečamo. Na našo, definitivno pa tudi na njegovo žalost je bil to ravno ta gospod. Naslednjič smo ga ujeli že nad planino Suha. Ker je ravno spil šilce žganega, sem upal, da si bo nadel prijaznejši obraz. Pa je brez kakršnega koli razloga nekaj odbrusil Marku. Na srečo sem bil rajši tiho. Vedno si govorim, da je škoda energije za take ljudi. A kaj, ko se včasih ne moreš zadržati.
Za naslednjič vemo kako gre pot. Pri najlepši hiši v Laškem Rovtu levo, potem pa na vsakem odcepu zavijemo navzgor. In tako vse do tedaj, dokler ne vidimo oznak za planino Suha. Smuči in pancerje si nadenemo na nahrbtnik in se poženomo v breg. Počasi, pogovorno. Prve krpice snega vidimo malo pred Suho. Vedno na takih turah videz vara. Ko hodiš navzgor, se ti dozdeva, da tu se pa resnično ne da smučati. Potem pa se navzdol vedno najde vsaj toliko snega, da se da za silo peljati. Tokrat smo se pripeljali do 15 minut stran od avta.
Marko si je na planini obul pancerje, si nataknil dereze, z Urošem pa sva vztrajala, dokler bo šlo. In tako sva se, nezavedajoč strmega žleba, tudi spričo megle, znašla na strmejšem delu, kjer je bilo pa že potrebno poskrbeti za varnost.
In ker je podlaga zaradi deževja mejila na led, sva bila izredno vesela, ko so bile dereze na nogah. Sva se nekaj naučila za naslednjič. Vzpon skozi ta žleb je potem prav uživaški.
Na vrhu tega žleba pa nas pričaka megla. Res škoda. Nič ne vidimo. Pa tako lepo je tu. Po pripovedih. Če ne bi imeli GPS na uri bi skoraj sigurno obrnili. Tako pa gremo počasi naprej. Vsake toliko časa se malo odpre, pa to samo za trenutek.
Čaka nas še en žleb, ta položnejši od prejšnjega. Vsaj tako se mi zdi. Potem pa skoraj do vrha ne vidimo nič več. Ko danes gledam GPS sled, ne morem verjeti kje smo bili. Sploh ko pogledam kako sliko.
Šele na grebenu čisto pod vrham nas pozdravi sonce. Ampak zanimivo. Uroš je bil okoli 200 metrov za nama. In ker je trajal sončev pozdrav le nekaj trenutkov, ga sploh ni videl. Na vrhu srečam sodelavca s prispevkov. Njima gre tudi zasluga za uživaški spust z vrha. Sami namreč nismo vedeli ne od kod smo prišli, ne kam bi šli. Zato ju počakamo, in gremo z njima. Res hvala, tudi za gaz navzgor.
Spust je fantastičen. Vsaj meni. Ki mi je tako vedno.
Zadnji žleb je edini delno nesmučljiv. Preozko za kakšno lepo vijuganje. Zato na srečo nekje na sredi prečimo v levo, potem pa vriskamo do planine.
Tam šele dobro vidimo kje sploh smo bili. Pa čeprav ni tam nič več snega, sigurno odsmučamo še kakih sto višinskih metrov. Zopet v superge in v desetih minutah smo v avtu. Privoščimo si še tradicionalno kopanje v Bohinjskem jezeru. Megla je bila malce nadležna, vendar sedaj imamo vsaj razlog, da se čimprej vrnemo.